ProMo blog: So se trendi zopet obrnili in bariere padle? Kako drugače razložiti pravi boom novih smeri najvišje kategorije?
Dobro desetletje, tam od sredine devetdesetih naprej, so se plezalci osredotočali na "on sight" vzpone in na tekmovanja, težavnostno plezanje pa je stagniralo. Kot pravi Klemen Bečan so razlogi preprosti: »Naredim dva, tri poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni. Najraje plezam na pogled«. Toda ali je plezanje na pogled v slepi ulici? Andreas Bindhammer, eden najbolj vidnih nemških plezalcev zadnjega obdobja: »Na Youtube & Co ni težko dobiti popolne analize katerekoli smeri. Ob tem spoznanju igra ni več tako zanimiva«. Adam Ondra, češki čudežni deček, ki postavlja nove dimenzije s hitrostjo svojih vzponov tudi v 9a : »Dozorelo je spoznanje, da preplezati 8b+ na pogled ni posebej težka stvar«. No, kakor za koga. Res pa je, da spoznanje veliko pomeni. Ko padejo meje v glavah, padejo tudi v resnici.
Plezališča v Španiji, še posebno tista v Kataloniji, so trenutno srediišče dogajanja.
Dani Andrada je tu doma. Dobesedno
Tako je bilo tudi v zgodovini ocenjevanja smeri. Po UIAA lestvici je bila VI. stopnja dolgo zgornja meja in logično je, da se je v tej stopnji nabralo tudi veliko težjega. Vse dokler se ni sprostila sedmica. Nato je šlo dokaj gladko do desetke (X). »Čista deset« zveni lepše kot 8b, mar ne?
Toda komaj se je dobro rodila, že je desetka izginila, v celoti se je namreč uveljavila francoska lestvica. Toda pozor! Krog verodostojnih plezalcev, poznavalcev in kronistov okoli revije Klettern v svojem izbor najtežjih smeri – zanimivo - zopet omenja stopnjo 12!
Kot da v plezariji meje človeške zmogljivosti lažje padajo in se lepše beležijo v dobri stari UIAA lestvici ...
Posebno poglavje so vrhunski tekmovalci, kot sta recimo Španca Paxi Usobiaga in Ramon Puigblanque. V svojih redkih obiskih plezališč vedno poskrbita za »dogodek«. Teza, da bi prav imena z vrha tekmovalnih lestvic hitro dvignila težavnostno lestvico, če bi se tekmovalci odločili plezati v skali, pa vendarle zdrži le delno. Patxi Usobiaga, ki je konec leta 2007 dobesedno šokiral s 14 dnevno serijo neverjetnih vzponov (8c+ na pogled, dvakrat 9a+, dvakrat 9a) pravi: »Nič ne bi šlo hitreje. Če bi več plezal v skali, ne bi toliko treniral na plastiki in napredka ne bi bilo.« Torej se stvari nekako uravnovesijo ... Kot pribito pa drži, da so prav številne umetne stene temelj današnjega napredka. S široko mrežo priljubljenih »bolderc« je omogočen začetek množici mladih. Zaradi »bolderce« v soseki je možno vsakodnevno visenje v previsu in napredek hitro sledi. S tega zornega kota je pomembno le spoznati, da je plezarija vendarle več kot nekaj metrov plastike. Sicer se kariera marsikaterega talenta hitro konča pri petnajstih.
Če je bila še pred petimi leti 9a nekaj izjemnega, se je danes število 9a in 9a+ povzpelo na dvajset. S septembrom 2009 pa smo očitno dobili prvo 12! Chris Sharma je svojo Jumbo Love v Clark Mountain v Kaliforniji ocenil z 9b (11+/12-). To je točno sedem let po Realization, svoji prvi 9a+. Dolgo ali kratka doba za eno stopnjo? Toda druga 9b je sledila že v sedmih mesecih – Colpe de estado, Siurana. Zanimiva in nazorna je izjava Alexandra Huberja, glavnega akterja spektakularnih prostih ponovitev v steni vseh sten – El Capitanu, ki je svoj "master piece" Open Air 9a+ zmogel davnega 1996: »Ne gre za to, da preplezaš 50 novih 9a- Gre za to, da preplezaš eno pravo. Kar se tega tiče ima Sharma zlate roke « In res, Jumbo Love je čista »kingline«, kraljevska linija z 80 m dolžine v 45 % previsu in ubijalskim zadnjim gibom. Čisto nekaj drugega, kot par metrov povezave v malih prašnih votlinah. »Razvoj gre v dveh smereh: v težavnost in estetiko.« je na filmskem festivalu v Trentu dejal Chris Sharma. »Moj cilj je povezati oboje. Ko sem polno motiviran je plezanje zame čista meditacija. Kot pri jogi.«
Središče plezalnega sveta je danes nedvomno Španija in še posebej Katalonija. Področja kot Siurana, Margalef, Oliana in Santa Linya so stene, kjer se zbirajo težkokaterniki iz vsega sveta. »Če bi si najboljši tekmovalci vzeli čas in prišli sem, bi lahko videli neverjetne stvari« je prepričan Dani Andrada, »šef vrtanja« in katalonski matador, ki je tu doma.
Tudi Chris Sharma se je preselil sem. Iz sončne in tople Kalifornije v sončno in toplo Španijo, le kaj bi drugega. »Tu sem v raju« je izjavil za Rock&Ice.
Nihče od njiju v takem okolju ne more sedeti pri miru, dneve počitka namenjata vrtanju novih smeri.
Kakšne so pravzaprav najtežje smeri na svetu? Zadnja leta so bile to dolgi previsi z številnimi zaporednimi težkimi gibi, kombinacija maksimalne moči in vzdržljivosti. Na nek način simulacije tekmovalnih smeri. Razvoj se je upočasnil tako pri super težkih detajlih (in se nadaljeval pri boulderingu) kot tudi v tehnično zahtevnih smereh. Spremembe pa so očitne. Letošnja smer Chrisa Sharme Demencia senil 9a+ v Margalefu je 15 metrski previs z zaporednimi ekstremnimi gibi na luknjicah za en in dva prsta. Čisto v slogu Wolfganga Gullicha, ki je kar po vrsti dvigoval težavnostno stopnjo na 8b, 8b+, 8c in 8c+ - Končno, bi lahko rekli, saj so nekateri kar pogrešali skoncentrirane težave v par metrih, dinamične gibe na prvem členku enega prsta s komaj kaj teže na nogah. Končno, bi lahko rekli tudi ob novo nastalih smereh povsem nasprotnega značaja – z obilo zahtevnega gibanja in veliko teže na nogah. Tako je, recimo, Sharmo vse pogosteje moč videti v nekoliko trših plezalkah (Pontas Lace), ki so rešitev za tovrstne tehnične probleme.
Kakšna je torej lestvica najtežjih smeri na svetu? V njej so upoštevane preverjene smeri in potrjene ocene. Kjer gre le za en vzpon se upošteva verodostojnost plezalca. Nekaj znanih smeri ni na spisku. Prva je Akira 9b iz leta 1995 (!), ki jo je Fred Rouhling plezal z vrvjo, čeprav je vpel le v zadnjih lažjih metrih.. Ker gre za povprečno »highball« višino, zato se smer danes šteje za boulder. Druga je spektakularna El Pontas na Mallorci. Čeprav gre za povsem običajno visoko smer (20 m), jo je Sharma preplezal brez vrvi in zato spada v kategorijo DWS (deep water soloing). No, omeniti je treba še Chilam Balam iz leta 2003. Toda nad to smerjo je takšna senca dvoma o samem vzponu, da se zaenkrat ne registrira kot preplezana.
Povzeto po članku Der 12 Grad v reviji Klettern z nekaj dodanimi komentarji.