Carantha.net - Jožko Šavli: Naš znani opisovalec Julijskih Alp in Alp, dr. Henrik Tuma, je na svojih turah tudi zunaj slovenskega prostora naletel na številna gorska imena, ki jih je bilo mogoče razložiti preko slovenščine. Vsled tega je bil prepričan, da so »Slovani« naseljevali alpske predele že v predzgodovini.
Za obstoj Venetov oziroma Vendov še ni vedel. Ali bolje, imel jih je prav tako za »Slovane«, podobno kot slovaški jezikoslovec P. J. Šafarik, ko je v 19. stol. izdal svoje znamenito delo Slovanske starožitnosti (Praga 1837), kasneje tudi v nemški izdaji Slawische Altertümer (Lipsko 1844). Svoja dognanja je Henrik Tuma objavil v številnih člankih, ki so izšli večinoma v Planinskem vestniku, nekateri že pred prvo svetovno vojno. Zatem je objavil tudi posebno knjigo Imenoslovje Julijskih Alp (Lublana 1929). Izvor omenjenih slovenskih imen so raziskovalci poskušali pojasniti doslej na osnovi slovanskih jezikov. Toda vsa zadeva je neprimerno širša. Gre za vprašanje avtohtonosti prebivalstva v Alpah, ki jo potrjuje tudi moderna genetska znanost. Od naše strani naj k temu dodamo: tudi slovenska imena.
Ugledni jezikoslovec, slovenist in slavist France Bezlaj, je bil dokaj oster nasprotnik teorije, da smo Slovenci na svojem ozemlju avtohtoni, in sicer potomci starega ljudstva Venetov (Vendov). Svoje študije in raziskave je slej ko prej gradil na izhodišču, da smo potomci dela Slovanov, ki je naj bi prišel izza Karpatov na Balkan in odtod po letu 568 zašel v Alpe. Takšno izhodišče je narekovala tudi uradna jugoslovanska ideologija. Nihče, ki je imel službeno mesto na univerzi, akademiji ali kakem inštitutu – da potem ne govorimo o šolstvu – se ji ni smel izneveriti.
France Bezlaj je na področju jezikoslovja zapustil veliko delo. Stopil je tudi na področje imenoslovja, kjer pa njegove razlage o pomenu imen prav zaradi omenjenega ideološkega izhodišča terjajo kritičnega preverjanja. Svojih študij, po mojem, ni postavljal na panslovansko izhodišče zaradi ideološke in režimske prisile, temveč predvsem kot slavist in slovenist.
Torej, v duhu stare šole, ki si je narode predstavljala samo kot jezikovne tvorbe. Tako dela še danes večina jezikoslovcev, ki ne more razumeti, da nekih starih Slovanov ali pra-Slovanov nikoli ni bilo, in da so zgolj akademski jezikovni konstrukt. S takšnim pojmovanjem vstopajo s svojimi študijami tudi na druga področja. Tako tudi v imenoslovje, za katerega so prepričani, da je samo del jezikoslovja. Njihove razlage imen, podane zgolj na jezikoslovni podlagi, naj bi bile vsled tega edino veljavne.
Slovenska imena
Tudi zaslužni France Bezlaj se takšnemu gledanju ni mogel izogniti. Številna imena je razlagal ob stalnem upoštevanju pra-Slovanov in njihovega prihoda v Alpe ter na osnovi zgolj jezikoslovne metode. Značilna je njegova navedba: Slovenci so ob prihodu v Alpe prevzeli vrsto imen od starih romaniziranih prebivalcev, ali pa so uporabljali s seboj prenešen onomastičen zaklad, ki je bil takrat še mnogo bolj svež in pomensko jasen kot kasneje. (Slavistična revija 1954, str. 347 – 391). Ne gre za dejstva, temveč zgolj za neko »logično« sklepanje, ki mu je podlaga, kot omenjeno, domnevna naselitev »Slovanov« v Alpe po 568 po Kr.
Toda območje slovenskih imen v Alpah, ki jih mi pripisujemo Venetom, se ne sklada z območjem domnevne naselitve, ki naj bi segla samo do grebenov Visokih in Nizkih Tur. Območje teh imen se razteza še naprej, na sever in na zahod, o čemer pišejo tudi nekateri nemški raziskovalci. Toda jezikoslovec Bezlaj si ne more kaj, da jih ne bi poučil, rekoč: Vse, kar gre preko Visokih Tur, je sumljivo in celo nemški toponomastični delavci (npr. K. Schieffmann) so dali Slovencem prevelik delež (Slavistična revija, itm.).
Gradivo, ki ga je France Bezlaj pripravil z velikim znanjem, je kljub drugačnim zaključkom, ki jih moramo narediti v pogledu na »Slovane«, nadvse dragoceno. Iz njega nam dejansko zasije izrazna moč in lepota slovenskega jezika. Njegova narečja so izredno starinska. Ameriških jezikoslovec Charles Bryant-Abraham pravi: »Njegova alpska narečja kot celota predstavljajo mater slovanskih jezikov« (Journal...2001, 85)
Pomen imen se večinoma nanaša na obliko površja
Razlaganje naših imen, ki je ujeto samo v slovenistični in slavistični okvir, je v osnovi zgrešeno. Obstoj »romaniziranih staroselcev«, od katerih naj bi jih prevzeli, bi bilo treba poprej še dokazati. Kaj pa so bili pred domnevno »romanizacijo«, Kelti? Iliri? Tega ne navajajo, tudi France Bezlaj ne. Očitno je, da gre pri omenjenih »staroselcih« za akademski konstrukt, ki je samo mašilo za vrzeli v njihovi razlagi, zato da s tem postane prepričljiva.
Izhodišče za pravilno razlago imen je v prvi vrsti tlopisje (topografija), ki ga pa ne upoštevajo. Tudi France Bezlaj ne. Tako zapade na nekaterih mestih v kakšno res neverjetno neverjetno razlago. Takole pravi v nekem primeru: Najbolj zanimivo pa je za jezikoslovca ime Vipolže v Goriških Brdih... V Rusiji se 113 krajev imenuje Vypolzovo in iz stare ruščine poznano vypolzovskije žiteli »svobodnjaki«... Torej gre za praslovanski narečni pravni pojem, ki ga je zanesel k nam isti kolonizacijski val, ki tvori jedro novgorodske Rusije (Eseji, 104). Očitno je, da Bezlaj nikoli ni videl vasi Vipolže, na brežini, ki se vzdigne iz ravnine (polja). Razlaga tega imena je lahko le naslednja: iz (vy) in polje (zmehčano v polže). Pomen tega imena je torej »iz polja«.
Kar zadeva »jedro novgorodske Rusije«, je Bezlaj zadel njegovo bistvo. Ta kneževina se je izvirno imenovala Slovenija, vladala ji je najprej dinastija Slovenicev, še bližnje Ilmensko jezero nazivajo po domače Slovensko morje itd. Toda, kolonizacijski val, iz katerega je nastala, je potekal v nasprotni smeri, to je, iz Srednje Evrope na vzhod. Omenja ga pisatelj Tacit v 1. stol. Njegovi nosilci so bili Veneti, Vendi (Sloveneti, Slovenci).
Očitno je, da France Bezlaj ne more stopiti iz začaranega kroga ideologije, ki narekuje slovansko naselitev v Alpah v 6. stol. Možnosti, da bi bili Slovenci oz. Slovani lahko avtohtoni, kot so razlagali že v 19. stol., ne sme vzeti v poštev. Kot omenjeno, razrešijo slavisti in nekateri etnologi protislovja, ki se v takih primerih neredko pojavljajo, s sklicevanjem na »staroselce«. Tako tudi France Bezlaj, ki navaja mdr.: Bližnja praslovanska imena tipa Trenta in Konta dokazujejo, da smo Slovenci v gorah prevzeli od romanskih pastirjev imena šele potem, ko smo že izgubili nosne samoglasnike. (Eseji… 89). Kaj obe imeni pomenita, če sta res praslovanski, pa ne zna razložiti.
Za razliko od slavistov se imenoslovci zavedajo, da imena težijo k temu, da ohranjajo svojo izvirno obliko. Tako tudi nosnike, kar seveda nikakor ne priča o obstoju kakih »romanskih« pastirjev. Ali bi potemtakem ohranjene, še baltske oblike nekaterih imen, kot npr. Bala (tolmun) ali Kal (breg), pričale o »baltskih« pastirjih, od katerih naj bi jih prevzeli pozneje dospevši Slovenci?
V kritiki, ki zadeva slaviste in sloveniste v njihovem razlaganju imen, navajam Franceta Bezlaja kot najbolj vidno osebnost, in se seveda ne spuščam v ogromno raziskovalno in znanstveno delo, ki ga je sicer opravil. Šele na podlagi gradiva, ki ga je zapustil, lahko s kritičnim pristopom pridemo do boljših rešitev.
Nekaj slovstva:
Herman Möller: Semitisch und Indogermanisch. Kopenhagen 1906
Duden, Das Herkunftswörterbuch, Mannheim/Wien/Zürich 1963
Ottorino Pianigiani:Vocabolario della lingua italiana, Genova 1988
France Bezlaj: Eseji o slovenskem jeziku, Lublana 1967
Henrik Tuma: Krajevno imenoslovje, v. Jadranski almanah, Trst 1923
Henrik Tuma: Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju, v: Planinski vestnik 8, Lublana 1912
Charles Bryant-Abraham: Refinements and Future Directions in Venetic Scholarship, in Journal of Ancient and Medieval Studies XVIII, publication of the Octavian Society, Daggett (California) 2001.
Povzeto po www.carantha.net/julijske_alpe_in_njihova_imena.htm, kjer so tudi nadaljevanja.