Mengšan - Mojca Volkar: Športni portret Monike Kambič, alpinistke
Monika Kambič je odraščala v argentinskih Bariločah, v slovenski družini. V Mengeš je prišla na obisk, ostala pa zaradi ljubezni in gora. Slovenija se ji zdi idealen kraj za življenje, še posebej tako, v katerem kraljujejo gore. Vrhunska alpinistka je bila že na osmih alpinističnih odpravah, trikrat odlikovana z nazivom slovenska alpinistka leta in sodi v sam svetovni vrh ženskega alpinizma. Danes je predvsem mati trem otrokom in uspešna podjetnica, ki skuša najti čas za svojo veliko ljubezen.
Monika, kdaj si začela plezati? Že v Bariločah?
Ne, tam sem samo hodila v hribe, nisem še plezala. Bolj sem se posvečala surfanju (jadranju na deski). Temu športu sem bila zelo predana in bi mu bila najbrž še danes, če se ne bi preselila v Slovenijo, kjer za to v bližini ni mnogo možnosti. Leta 1993 sem prišla v Mengeš in sem se še isti mesec vpisala v alpinistično šolo na Alpinistični odsek Mengeš, ker sem potrebovala »nadomestni « šport. Nisem vedela, da se bo tako prijelo (smeh).
Leta 1995 si opravila državni izpit za alpinistko in tvoja alpinistična kariera je šla samo še navzgor. Svoje čase si bila vrhunska športnica, plezala si skoraj vsak dan. Kako je s tem danes?
Danes imam družino; tri otroke (10-letno Alenko, 7-letnega Grega in 3-letnega Marka), za katere je treba skrbeti. Poleg tega imam podjetje, ki se ukvarja z višinskimi deli, in to mi vzame ogromno časa. Skrbeti moram za hišo in vsakodnevne obveznosti. Seveda si ne morem privoščiti iste količine plezanja kot nekoč, zato tudi nisem več čisto v vrhu. A vseeno si poskušam organizirati čas čim bolj optimalno, da grem lahko plezat (v hribe ali v plezališče) vsaj dvakrat na teden in takrat se plezanju popolnoma predam.
Kako skrbiš za telesno kondicijo?
Tekaš?
Ne, nikoli nisem mogla teči za trening. Tek ni šport zame, ne leži mi. Ne vem, če bi zmogla preteči pet km (smeh). Rajši grem hodit v hrib, to mi je všeč. Kondicija pride spotoma, če veliko hodiš po gorah in si stalno aktiven tudi v dolini. Z otroki ogromno časa preživimo v naravi - kolesarimo, plavamo, hodimo v hribe, plezamo v plezališčih.
Kako pa vzgajaš svoje otroke? Jih usmerjaš v plezalni šport in si želiš, da bi bili tako dobri kot ti?
Ne, nikoli jih ne silim v plezanje, v noben šport pravzaprav. Skušam jim ponuditi čim širši spekter različnih načinov preživljanja časa in gibanja v naravi. Moj cilj je, da bodo živeli športno življenje, ne zdi pa se mi pomembno, da bi v kakšnem športu dosegali vrhunske rezultate. Za to se bodo odločili sami. Pomembno se mi zdi, da so otroci čim bolj samostojni, da si znajo tudi sami pomagati, če slučajno v bližini ni nobenega odraslega.
Kaj pa prehrana? Naše vrhunske športne plezalke so suhe kot trlice; pravijo, da lažje plezaš, če si lahek. Kakšno mnenje imaš o tem?
Plezanje v gorah se razlikuje od športnega plezanja in zahteva svojo energijo, zato moraš jesti, če želiš priti v dolino živ in zdrav. Jaz ne kompliciram, ko gre za prehranjevanje. Skušam jesti čim bolj raznoliko, zdravo in kvalitetno hrano in na to navajam tudi svoje otroke. Zadnje čase jem vse manj mesa, nadomeščam ga s sojo in lečo. Kljub temu sem zdrava, vsebnost železa v mojem organizmu pa dosega nadpovprečne vrednosti. Pojem tudi ogromno zelenjave.
Tvoja največja dosežka v alpinizmu sta verjetno osvojena Fitz Roy in Cerro Torre v Patagoniji, in to prvič v zgodovini v ženski navezi. Letos junija se po dolgem času spet odpravljaš na žensko alpinistično odpravo. Kam odhajaš?
S še dvema odličnima slovenskima alpinistkama odhajamo na Aljasko, kjer bomo en mesec čisto same na ledeniku jugozahodno od Denalija, najvišjega vrha Severne Amerike. Poskušale bomo preplezati prvenstveno smer v 800-900 metrov visokih granitnih stenah Kichatna Spires. Zahtevno skalno plezanje v visokih granitnih stenah je oblika alpinizma, ki mi je najbliže in v kateri se dobro počutim. V tem uživam in se ne strinjam z ljudmi, ki trdijo, da je alpinizem eno samo trpljenje. Če si izbereš način plezanja, ki ti leži in v katerem si dober, lahko samo še uživaš. Seveda pa je treba včasih tudi kaj potrpeti.
Vidim, da imaš ogromno različne alpinistične opreme, za celo sobo. Kako se je spremenila v petnajstih letih, odkar se ukvarjaš s plezanjem?
Zelo. Danes imam skoraj polovico lažji nahrbtnik kot 15 let nazaj. Vse je pol manj težko, kot je bilo včasih: plezalni pas, tehnična oprema, vrv. Največje spremembe so pri oblačilih, saj so tudi za tri četrtine lažja, kot so bila, pa vseeno enako funkcionalna, če ne še bolj. Ko danes kupujem opremo, se mi zdi vsak gram pomemben. Najprej pogledam težo izdelka in šele nato ceno. Kar neverjetno se mi zdi, da sem nekoč plezala v kilo in pol težki jakni. Danes moja jakna tehta 300 gramov! Ta oprema je zelo draga, ampak če se znajdeš, gre. Za to odpravo sem večinoma opreme nakupila v Ameriki, ker je veliko cenejša. Ko pridem tja, jo bom samo prevzela, me že čaka.
Monika, želimo ti uspešno odpravo na Aljasko in še mnogo veselja z otroki, hribi in z otroki v hribih.