Čmaževski in Kalški turn

Sijajno razvidni stezici proti lovski koči pod Kalcami sledim do izpostavljene prečnice, kjer se usmerim v desno (steza za prečko v grabnu strmo zavije navzgor) ter skozi gozd po brezpotju dosežem odprto pobočje, po katerem se dvignem pod navpično steno Kalškega turna. Namen se imam povzpeti v izrazito grapo med turnoma, ki sem si jo že večkrat ogledal od daleč in za katero že vem, da ne bo predstavljala večjih tehničnih težav, a vstop vanjo zapira petmetrski skok ... Sicer po krajšem ogledu ocenim, da bi se v grapo dalo privleči tudi po strmem pobočju na desni (zelo zahtevno, velika nevarnost zdrsa), a mi topla, čvrsta skalca skoka bolj zadiši! Ko ga prelezem, se obrnem nazaj. Ni kaj, dobra druga težavnostna stopnja.

Napredovanje se hitro zatakne: trčim v neprehodno goščavo ruševja. Za hip se ustavim in dobro razgledam. Nos mi nakaže levo navzgor. Čez gladke skalne plati se s pomočjo rušja potegnem na levi rob grabna pod stene. Tu se dokončno pokaže džungla zelenega žilja, ki ji po grabnu ni videti konca. Tudi krušljivo ostenje Čmaževskega turna že zadoni. Tik pod njim, pod najvišjo vstopno točko na njegov greben z zgornje strani, opazim melišče. Fino, si rečem. Ko pridem v njegovo višino, bom ciljal nanj. Že po nekaj korakih po robu ob grabnu sem docela prepričan, da tod hodi tudi divjad. Povsem brez težav prek grušča pridobivam na višini in pojem hvalnice rogatim prijateljem (začuda ta dan nisem videl nobenega). V višini omenjenega šodrastega jezika na kratko prečim kosmatje, potem pa kar po melišču navzgor. A ne za dolgo ...

Na desni se mi proti vršnemu grebenu kmalu pokaže naraven prehod. Prvih nekaj metrov je malček bolj strmih a nič kaj težavnih, poteg v poslednje pa dobesedno navpičen (II.)! Zapovrh se po bliskovitem razgledu o možnosti sestopa z grebena skoraj prestrašim, da sem se zaplezal ter bom prisiljen uporabiti vrv. Po pazljivem spustu v desno zabredem v zelenje rušnate glave, na katere temenu možic označuje vrh Čmaževskega turna. Razgledni balkon seveda terja izdaten oddih. Pred menoj se razprostre celotna veriga 'ta narvišjih' Grintovcev, le krajni dve lepotici sta sramežljivo zakriti. Kočna s snežnimi flikcami Kalške goré, Ojstrica s sosednjo plečato Planjavo. A zadnje čase mi v kamniških misel, korak in oko kar nekam raje pohajajo po nižjih veljakih. Tako se tudi tokrat neizbežno zalotim, kako mi srce še najdlje 'parajo' prav slednji ... Potem, ko zadnjič ta dan pomaham v slovo Mešeniku, Kopi za njim ter zadaj skrivnostnemu Rzeniku, se osredotočim na Kalški 'zvonik'. Takoj uvidim, da bo s tehničnega stališča dokaj lahko pristopen, če človek odmisli rušnati boj, ki ga neusmiljen s tega zornega kota pri prečenju čaka! A polnokrvni šodrovsko-ruševski duši takšna bitka ni v prehudo tegobo. Bil naj bi le odtenek površja v popolni svobodi, kateri se rad preda.

S poraščene glave brez kakršnih koli težav sestopim naravnost navzdol  v graben med turnoma. Tam se po grušču ob stenah znova usmerim navzgor, le da tokrat vse do z rušjem na gosto zaraslega sveta, skozi katerega bom do turna primoran najti najlažji prehod. A glej ga zlomka! Ko iz grabna stopim na slabo pregledno uravnavo, se pred menoj potegne obžagana steza. Njen kratek stranski krak poseže tudi po Čmaževskem turnu, kjer pa se še na varnem (pred spustom proti krušljivi osti grebena)v hipu konča. Ponujeno lovsko roko seveda z veseljem sprejmem ter ji udobno sledim, vse dokler se ji pač da, a lagodje ne traja prav dolgo; ustavijo me širne zaplate snega.
Pod globoko odejo se steza izgubi in znova ostanem 'nebogljen' ter prepuščen lastnemu smislu za orientacijo. Začuda me le ta med napredovanjem drži rahlo v desno in ne v levo, kamor bi vizuelno kazalo iti po najmanjši liniji odpora (najkrajša razdalja), kar se v danih razmerah kmalu izkaže za optimalno! Po dobrih desetih minutah že stopim na izrazitejši rob, kjer pod seboj ugledam dobro poznan markanten žleb, ki sem ga nedavna predrsal med turnosmuškim spustom s Kalške goré. Po njem elegantno obidem širno rušje na severni strani Kalškega turna in se nanj povzpnem z jugozahodne strani. Pristop se z brezpotnim ovinkom izkaže za ne posebej težavenega, a vseeno zahteva za vzorec lomastenja v predvršnih sklepnih metrih. Razgled mi v primerjavi s tistim s sosednjega turna ne ponudi česa bistveno novega, le skupina Krvavca se zdi še obilneje vpeta na dlani. V hudi pripeki mi med sušenjem znoja s telesa v nahrbtniku zabrni telefon. Draga me z domačega praznovanja draži s takšno sladkobo v ustih, da moja presahnjena v trenutku poplavi! Razmišljam. To si morajo njeni sedajle beliti glave, češ, le kaj mu je vendar bilo, da je raje odšel v takšno divjino kot pa brezskrbno sedel za mizo, polno dobrot. Razmišljam. Naj slej ko prej izvedo, da je moje početje že zdavnaj preraslo v odvisnost ... 

   

Brezpotje do lovske steze proti Žagani peči preidem v nekaj minutah. Tudi do koče na razgledni ploščadi, s katere vedno rad občudujem lepo viden prehod na Mokrico iz Kurje doline, ni ravno daleč. Pod njo se po dobro uhojeni poti spustim skozi strm graben do prečnice, od koder sem zjutraj pričel s krožno odisejo, do avta pa me čaka le še bežen sprehod.
V duši žarim.

P.s.
Zelo zahtevna, dobršen del popolnoma divja tura, primerna le za dobro izurjene!
Naj 'v pomoč' in veselje navedem še sočen podatek, da sem na njej nahranil več kot 15 lačnih pošasti (klopov)!

Pa lep pozdrav.