Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Nenavadno visoka, prav poletna vročina nas podi iz zatohlih mestnih središč v svežino gorskih dolin, žuborečih potokov, v zelenje gozda. Vsega tega se mimogrede naužijemo na kratkem potepu po dolinici, vtisnjeni med nižji najzahodnejši del Kamniško-Savinjskih Alp in višjo verigo Karavank.
Tisto predgorje med Begunjami in Žirovnico s 1122 m visokim Smokuškim vrhom, kot najvišjim vrhom v tem ozkem gorskem hrbtu, po katerem vodi neoznačena planinska pot, sodi geološko v najzahodnejši del omenjenih Kamniško-Savinjskih Alp, hojo po njem pa priporočam za pozno jesen ali zgodnjo pomlad, ko drevje še ni ali ni več olistano in je razgled lepši. Zdaj smo namenjeni v dolinico onkraj tega grebena, pa gorenjsko avtocesto zapustimo v Lescah ter se peljemo mimo Prešernove Vrbe in Žirovnice do prvega odcepa ostro desno. Če se bomo odpravili zgodaj od doma, bomo hodili v prav prijetnem hladu, ko bomo zgoraj pri Završniškem jezeru, ko se cesta zravna, poskakali iz avta. Levo opazimo odcep (bolj slabo vzdrževane) gorske ceste k Valvazorjevem domu, do koder je od tod in tudi do bližnje Ajdne (staroslovanske naselbine) dobro uro hoda, če pa se s tega križišča ozremo navzgor v pobočja Stola, bomo opazili naravno znamenitost: plazova v obliki monštrance levo in sveče desno, ki bi ju Gorenjci mimogrede lahko vpisali v tisto bukvo rekordov kot dve svoji največji krščanski relikviji na svetu. Pa pustimo ta opravek mojim rojakom, mi pa se podajmo po mostu nad jezom jezera na drugo senčno stran, potem pa levo najprej ob akumulacijskem jezeru, ki je še pred časom gnal drugo najstarejšo elektrarno na Slovenskem (HE Moste), saj se s prvo najstarejšo ponašajo na tem koncu Slovenije, potem pa ob rečici Završnici, ki ima zdaj, ko se tali sneg, polno strugo. Slabe pol ure bomo hodili po tej strani hladne rečice, potem pa bomo v levo stopili na gorsko cesto, ki nas sprva skozi slikovito sotesko v blagih klancih v kakšni urici pripelje do sotočja živahnih potokov in kjer se dolina razširi. Ker vemo, da bo kmalu puhtela vročina, si tu nekoliko odpočijemo, se nemara sprehodimo do potokov in osvežimo, potem pa se vrnemo v dolino kar po isti poti. Pravi planinci se do sem zapeljejo, pa od tod nadaljujejo na Zelenico (dobro uro in pol) ali gredo mimo bližnje Tinčkove koče levo ter strmo navzgor na neoznačeni Srednji vrh (1796 m) ali še naprej na Vrtačo (2181 m), oboje lahko dostopno ob ustrezni natreniranosti. Mi gremo tokrat torej lepo po hladovini nazaj, in če smo postali lačni, stopimo k Lovskem domu po Stolom, kjer strežejo v ličnih hišicah, onkraj katerih je ograda z medvedi, če pa bi bilo tu treba preveč čakati, se zapeljemo v Žirovnico v znamenito gostilno Pri Trebušniku, o čigar hoji na Triglav je pisal Janez Mencinger. Tik za to gostilno najdemo v bolj klavrnem stanju rojstno hišo matere našega največjega pesnika, malo naprej pa spominsko urejeno hišo Matije Čopa. Če je nedelja in če se nočemo drenjati po avtocestnih zastojih, se zapeljemo do Begunj, potem pa pod Dobrčo, po cesti, ki ji domačini pravijo Pod gorami, do Tržiča in navzdol vsak na svoje.
Jože Praprotnik