Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pozabljena gorenjska meja

Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (76)

Francija je Gorenjski leta 1811 darovala najvzhodnejšo dolino ob Motnišnici, Italija pa ji je leta 1918 ukradla najzahodnejšo ob Beli

Cesta med Ratečami in Trbižem nabere le 12 kilometrov in spotoma prečka dve meji – odpisano državno pri Ratečah in pozabljeno na mostu čez Belo, kjer je stala do leta 1918 ločnica med Kranjsko in Koroško. Meja med slovenskima deželama je tekla od ceste na jug po Beli ali Belem potoku, ki mu Italijani pravijo Rio Bianco, Nemci pa Weissenbach. Ves čas se je držala vodnega toka, ki privre po dolini Remšendol s planine Stari Tamar (985 m).

Remšendol je zelo lepa gorska dolina, ki se zajeda domala deset kilometrov v osrčje Mangartove skupine. Takoj nad vasjo Bela Peč teče Bela po štiri kilometre dolgi soteski, ki je povsem nedostopna.

Najzahodnejša gorenjska vas

Dostopa v Remšendol iz Bele Peči sta markirana steza in njena vzporednica, za motorni promet zaprta cestica, po kateri pridem v pol ure do vasice Koprivnik/Ortigar/Nesselthal (883 m). Kraj s kakimi dvajsetimi hišami v dveh zaselkih je najzahodnejša gorenjska vas. Med zaselkoma stoji prastara kapelica, ki ne skriva gorenjskih potez.

Na dober dan dobim sicer enak odzdrav, a pogovor lahko steče le po italijansko. Mladi sogovornik pove, da je nemškega rodu, a je jezik staršev že skoraj pozabil. Pozabili naj bi ga tudi mladi Slovenci, ki so se pred kratkim odselili v dolino.

Vse do leta 1939 so bivali v vasi sosedje štirih jezikov, nemškega, slovenskega, furlanskega in italijanskega, vsi so razumeli vse. Potem pa so se Nemci in Slovenci odselili na Koroško; tako sta ukazala Hitler in Mussolini.

Izmišljena Rimska dolina

Iz Koprivnika, kamor seže prava cesta s trbiške strani, sestopim petdeset metrov dol do Belega potoka, v Remšendol. Tam me čaka prijatelj, ki se je pripeljal z avtom iz Trbiža, kjer pod velikim železniškim nadvozom zavije cesta skozi vasico Male Rovte/Rutte Piccolo (815 m) v Remšendol.

Cesta gor po Remšendolu je zaprta za avte, ki kar številni na razpotju čakajo na sprehajalce in planince, ki uživajo v naravi ob bistri Beli. Na koncu Remšendola, na planini Stari Tamar, je občasno gostišče (Capana di Rio Bianco, 1050 m) in seveda izhodišče priljubljene planinske poti na razgledni Bukovnik/Buconig (2076 m), ki se dviga med Remšendolom in Mangartsko dolino. Po njem drži tudi pohodniška smer Julija Kugyja.

Ime Remšendol je slovensko, čeprav je težko reči, kaj naj bi pomenilo. Na Slovenskem imamo kar nekaj Remšnikov; krajev in hribov, tudi domačij in potokov. Nemci so ime »prevedli« kar z Römertal, čeprav niso naleteli na nič rimskega. Italijani so se ravnali po Nemcih in so dolino, seveda zaradi rimskosti, samovšečno poimenovali – Valromana.

Pupin je lobiral za Gorenjce

Na sever od glavne ceste skozi Belo Peč, na karavanško stran, se je nekdanja gorenjska meja le še kratek čas držala Bele. Potem je zavila in postala zvesta hudourniškemu toku Rio Konfin/Granzgraben, katerega staro ime je bilo Suha/Dürrnbach. Meja je nato preskočila čez nizek preval na tok Kljužnice/Rio della Chiusa) in nad njenim povirjem dosegla glavno sleme Karavank na prevalu Sovče/Prati di Souce (1199 m), le dva kilometra zahodno od zdaj tromejne Peči (1508 m).

Kako se je lahko zgodilo, da si je Italija po koncu prve vojne prisvojila del Gorenjske? Sprva so italijanski diplomati na mirovni konferenci zahtevali tudi dobršen kos Gorenjske z Radovljico, Bledom in Bohinjem. Svoj izjemni apetit so utemeljevali s potrebo po železnici Trbiž–Jesenice–Bohinj–Gorica.

Nato je Rim postopoma popuščal pritisku ameriškega predsednika Wilsona; temu je učinkovito prišepetaval svetovalec, sloviti izumitelj Mihajlo Pupin. Na koncu bi se Italijani zadovoljili z Mojstrano, dolino Radovne (po kateri bi speljali železnico) ter delom Bleda in Bohinjem, a je bil ameriški »ne« odločen; dobili so samo Trbiž.

»Več bi odtrgal tuji plaz!«

Zaradi nepazljivosti in malomarnosti Ljubljane pa je Italiji uspelo dobesedno ukrasti Belo Peč, češ da sodi v okolico Trbiža. K sreči je bila na tem območju dovolj dejavna Šefmanova četa borcev za severno mejo, ki so preprečili, da bi Italija zasedla kraje ob Savi Dolinki. Že januarja 1919 je stotnija oboroženih domačinov pri Ratečah zavrnila italijansko vojaško kolono, namenjeno na Jesenice.

V Podkorenu so jim leta 1973 na trgu vzidali spominsko ploščo z reliefno podobo legendarnega »verigarja«. Napis pa pravi: Če v onem času ne bilo bi nas, še večji kos slovenske zemlje bi odtrgal tuji plaz!

Mimogrede ... Na Bledu in Jesenicah ter v Radovljici nisem opazil, da bi imeli vsaj kako uličico imenovano po vrlem borcu za celovito Gorenjsko, Mihajlu Pupinu (1858–1935). Bled ga je leta 1921 imenoval za častnega občana, kar (morda) še velja. Edini spomeniček mu je namenila Slovenska enciklopedija, ki poudarja njegove zasluge, da Gorenjska, Dalmacija in Banat niso pripadli Italiji oziroma Romuniji.

Drago Kralj

www.delo.si     27.05.2009

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Delo novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti