Boris Štupar 23.05.2009 07:29 15726 0

Encijan

Živela je roža samotna
sred travnika tihe dni,
na bele snežnike so zrle,
vsak hip ji vlažne oči.

Tam gori bi rada cvetela,
kjer blizu njen bratec — nebo,
tam gori je bela sreča,
tam bi se smehljala lepó.

A roža ne more na gore,
zato je žalostna vsa.
In vetru žalost potoži,
a veter se ji smehlja.

Do neba plane veter,
pa angelu zgodbo pove,
oj, angelu, ki na nebu
prižiga zvezde svetle.

Ko roža najlepši sen sanja,
pa pride angel z neba,
ponese rožo sred noči
na trato vrh gora . . .

In v jutru se čudi roža
in gleda, smehlja se lepo,
saj blizu tako ji je bratec,
njen bratec — to modro nebo.

Na beli planini kraj solnca
se smeje roža vse dni;
zato ji je modro vse cvetje,
zato so ji modre oči . . .

Josip Vandot

Encijan
Josip Vandot / Zvonček, 08. 01.1916
pdf dokument (283 kB)

Mala planina - Na griči

Foto: Boris Štupar 22. 5. 2009

Kategorije:

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.