Delo - Sre, 05.10.05 - Mateja Gruden: Sedem kilometrov dolga naravoslovno-etnološka pot
TRIP
Pot po Logarski dolini
Uvertura: bodo korenine shodile?
Epilog: elegantni padec slapa Rinke
Sedem kilometrov dolga naravoslovno-etnološka pot po Logarski dolini je prijeten potep med posebnostmi tukajšnje naravne in kulturne krajine – Prvo in ponovno rojstvo reke Savinje – Nenasitni mah
Pravkar porojena Savinja v silovitem prostem padcu mogočno prši sredi rdečkaste votline in se na ošiljeni skali pahljačasto razliva v smaragdni tolmun globoko pod žlebom, iz katerega pribuči. Od tod jo v zložnejšem padcu iskrivo ubere po zaobljenem kamenju – dokler nenadoma ne ponikne in je njeno neugnanost le še slutiti pod osušeno hudourniško strugo. Poučeni zagotovo prepoznajo v vodnem strmcu enega najslikovitejših slovenskih slapov: Rinko v Logarski dolini; in tudi to vedo, da Savinja izvira malce nad njim, da ponikne kmalu pod njim in da si vnovič utre pot na plan niže v dolini.
Nepoučenim pa morebitno neznanje zanesljivo odpravi pred desetletjem urejena naravoslovno-etnološka pešpot po Logarski dolini z začetkom ob vstopu vanjo in koncem sedem kilometrov pozneje ob devetdesetmetrskem slapu Rinka; ta je zadnja dragocenost, ki se obiskovalcem odkrije na potepu. Nagel vzpon do tedaj zložnega sveta tukaj naznani konec doline in prehod v svet prepadnih sten.
Logarska dolina - Avtorji njenega razvoja želijo postati prvi v Sloveniji v ekoturizmu.
Foto Tomo Jeseničnik
Zelene table – zveste vodnice
Narezljani vršaci pepelnato belih ostenj so se to dopoldne skorajda stapljali z bledikavim nebom. Po nočni moči je dolina mežikala v oblačen in premočen dan. Zglajeni travniki in pašniki so se bleščali v svetlih do kričečih odtenkih zelene barve, razkošateno drevje v temnih gozdovih nad njimi je blago šumelo ob stresanju dežnih kapljic z vej. Nad zgledno urejenimi starimi, večinoma prenovljenimi domačijami so se lenobno vlekli koprenasti oblaki in meglice.
Na začetku Logarske doline se na desni strani tik ob vznožju gozdne meje začenja naravoslovno-etnološka pot (uradno Pot po Logarski dolini), na kateri odkrivajo obiskovalci mnogo naravnih in kulturnih posebnosti tukajšnje krajine. Na ključne poudarke jih opozarjajo zelene table z opisi zanimivosti; zveste spremljevalke so od začetka do konca poti. Le težko jih je spregledati kot tudi zgrešiti pot, ki vodi večinoma po širokih in zložnih gozdnih kolovozih in vseskozi v zavetju gorskega venca Kamniško-Savinjskih Alp – dvatisočakov od Krofičke do Ojstrice, Brane, Rink in Mrzle gore.
V svetu Gospodarja prstanov
»Poleg Rinke na koncu je za obiskovalce najzanimivejši prvi del,« je pojasnil Grega Preprotnik iz podjetja Logarska dolina, ki je avtor poti, medtem ko smo se pogreznili v temačen gozd, v globočine sveta ... Gospodarja prstanov? Orjaške drevesne korenine, ki so se mogočno razrasle na površju, so videti, kot da bodo vsak hip shodile. Mah je bil nenasiten: pohlepno je obrasel vse, kar mu je bilo na poti. Še reka, ki teče skozi gozd, je nenavadno temnikasta, skorajda črna. »Res je! Takšna je zaradi neprepustne gline, po kateri teče. Domačini so jo nekoč tudi imenovali Črna,« je povedal Preprotnik.
Izvir Črne oziroma danes Savinje, kot so domačini pozneje dognali (drugi: tukaj Savinja po nekaj kilometrih podtalnega toka vnovič pronica na plan), je prva in ena ključnih zanimivosti na pešpoti po Logarski dolini.
»Olcarska bajta«
Tega dne na njej nismo srečali drugih obiskovalcev (tudi drugod v dolini jih je bila zgolj peščica); Preprotnik je sicer povedal, da mnoge, ki se odločijo za vodeni potep, popeljejo le po njenem poldrugo uro dolgem prvem delu (od vstopa v Log, kot se imenuje prvi del Logarske doline, do njenega srednjega dela Plest, kjer je med drugim znani hotel Plesnik in kjer je tudi slapišče Palenk, ena od zanimivosti doline, sicer malce s pešpoti), nato pa jih odpeljejo do izhodišča Rinke, od koder je do slapa približno petnajst minut vzpona.
Na začetku poti, nekaj minut hoje od izvira Savinje, sta namreč še »olcarska bajta«, gozdarska koča, in ob njej lesena riža za spravljanje lesa – poskus prikaza dejavnosti gozdarjev, ki so si v tukajšnjih gozdovih še pred desetletji služili kruh.
»Mi ga še imamo za zajtrk!«
Nadaljevanje poti je resda prej kot ne zgolj prijeten potep večinoma po gozdu (ki je precej bolj priljuden kot na začetku poti, a je prav zato tudi manj navdušujoč), z občasnimi postanki ob znamenitostih, na katere opozarjajo table. Dlje postojimo recimo ob oglarjevi kolibi, ob kateri so še sveža kurišča, očitna prizorišča prikazov oglarjenja za obiskovalce. In malce naprej, približno pol ure hoje pred slapom Rinka na planšariji Logarjev kot, na kateri je osrednja stavba ena redkih lesenih v dolini, ki je ohranila prvotno podobo iz prve polovice prejšnjega stoletja. V njej že dolgo ne bivajo več planšarji in njihove kuharice majerice; samo še skupine, ki kočo najamejo ob različnih priložnostih. Od pozne pomladi do konca poletja, ko je odprta vse dni v tednu, pa posedajo za mize v prostornih izbah in na balkonu večinoma naključni dnevni gostje.
Planšarija je sicer pogosta izbira obiskovalcev za pokušino značilnih solčavskih jedi: »Masovnika, žlinkrofov, svinjskega želodca, oglarskega golaža ...« je naštela
Tatjana Klemenšek iz podjetja Logarska dolina, ki ima planšarijo v najemu šesto leto.
Stare solčavske jedi so na dnevnem jedilniku, pripravljajo jih tudi po naročilu, lahko na odprtem ognjišču v ošiljeni leseni kolibi ob hiši, je še povedala Klemenškova in dodala, da je bil zlasti masovnik, močnata jed iz smetane, nekdaj stalnica na solčavskih domačijah, danes pa ... »Še zmeraj ga jemo za zajtrk!« jo je hitro dopolnil svetlolas fantič, njen nečak.
Mnogo vsega, kar je v dolini »za turiste«, je obenem za domačine (oziroma nasprotno); naravna in kulturna dediščina nista zgolj na ogled, ampak ju domačini živijo.
Mateja Gruden