ProMo intervju, Andrej Štremfelj: Najtežje je bilo v Les Droites ...

Andrej, v alpinizmu si več kot 30 let. Na vrhu Everesta si stal dvakrat, osvojil si osem tisočakov. Čeprav si bil aktiven tudi drugje, sta Himalaja in Karakorum tvoji destinaciji.

Res je. Zelo zgodaj sem dobil možnost preizkusiti se v Himalaji. Pri dobrih dvajsetih letih sem bil prvič v Himalaji in tudi na svojem prvem osemtisočaku. Moram priznati, da mi je tudi sicer predstavljala Himalaja višek alpinizma in sem o takih vzponih sanjal že kot začetnik. Že dve leti za Hidden Peakom (8068 m) sem bil prvič na Everestu. Spoznanje, da se relativno hitro in dobro prilagodim na višino, je verjetno botrovalo temu, da sem svoje največje uspehe v alpinizmu dosegal prav v visokih gorah.

No, Everest je vendarle podatek za širšo javnost. Nekaj težkih vzponov v alpskem slogu je tisto, kar daje težo tvoji karieri. Je prav, da na prvo mesto postavimo tvoj prvenstveni vzpon z Markom Prezljem na Kangčendzengo?

V alpinizmu kot tudi nasploh v športu je treba dosežke gledati skozi prizmo časa. Kadar pa se zamenja še način plezanja, pa je to še posebej pomembno. Tako moram v svoji alpinistični karieri izpostaviti nekako dva vrhunca. Prvi je bil vzpon po Zahodnem grebenu Everesta, drugi pa seveda vzpon v Kangčendzengi.

Lahko izvemo kaj več o tem vzponu?
Vzpon je bil višek nekega obdobja v mojem življenju. Po Nejčevi smrti leta 1983 sem imel kar dolgo krizo. Po tem sem počasi začel dozorevati kot alpinist in sem se plezanja v alpskem slogu lotil sistematično. Prvi resni preizkus je bil Bezzubkinov steber v Pik Komunizma (z Rehbergerjem in Tomazinom). Po tem je bilo nekaj ponesrečenih poizkusov (Daulagiri, Lotse Šar), nakar smo v neke vrste mešanici slogov v enem samem tednu prišli na vrh Broad Peaka in Gasherbruma I, kar mi je vlilo ponovno samozaupanje. Po tem še hladen tuš na K2, nato se je krivulja obrnila navzgor. Po vzponu v Šiša Pangmi me je Tone Škarja povabil k sodelovanju na odpravi na Kangčendzengo. Čez nekaj dni sem v pisarni agencije v Katmanduju videl fotografijo južnega stebra južnega vrha te gore. Obsedla me je in od tedaj naprej praktično nisem več podvomil v uspeh. To je bilo ključnega pomena tudi pri samem vzponu. Marka sem spoznal na Lotse Šaru in potem še na Šiša Pangmi. Sprejel je moje povabilo in res nama je šlo dobro od rok. Najprej dva dneva pred bazo hiter vzpon na bližnji šesttisočak (2000 metrov višinske razlike v enem dnevu gor in dol), potem vzpon na Talung peak, ponovno dva tisoč metrov, tokrat v dveh dneh in presežena višina sedem tisoč metrov, za tem pa kar napad na Kangčendzengo. Pet dni sva potrebovala za sam vzpon. Prvi dan so bile težave podobne Superkuloarju v Mont Blanc de Taculu, potem nekoliko lažje, zadnji dan pa zopet prav težko, do pet v skali, precej gaženja in velika višina seveda. Brez kisika sva bila na vrhu pozno popoldne brez možnosti povratka nazaj do zadnjega bivaka. Zadnji večer nama je zmanjkalo plina in ostala sva le z litrom tekočine, ves dan in še vso noč, ko sva sestopala. Še danes sva edina alpinista, ki sva priplezala na katerikoli vrh Kanča po katerikoli smeri v alpskem stilu.

Kdaj ti je šlo najbolj za nohte, kateri so tvoji najtežji trenutki v gorah?
Najhuje je bilo v severni steni Les Droites nad Chamonixom. S Tomom Česnom sva hotela opraviti zimsko ponovitev smeri Corneu Duvaill. Bilo je peklensko mraz, dvajset pod ničlo in več. Orodja so bila še precej slaba (1984), da ne govorim o lednih vijakih. V prvem raztežaju nad osrednjim lediščem sta se mi oba cepina nenadoma izpulila. Po kakih dvajsetih metrih sem z derezami na nogah priletel na 55 stopinj strmo ledeno pobočje. Zlomil sem si oba gležnja in koleno desne noge. Bolečine, občutek nemoči, mraz, ki se je zajedal do kosti, skratka precejšen brezup. Potem pa v kristalnem zimskem popoldnevu prileti nad ledenikom Argentiere turistično letalo. Pilot naju je opazil, dala sva signale za pomoč in čez kake pol ure ali morda celo več je že priletel helikopter. Takrat je šlo zelo na tesno.
Čez teden dni sem bil operiran v Lyonu, zahvala za to gre predvsem mojemu dobremu prijatelju Danielu Stolzenbergu iz Chamonixa. Pol leta sem bil na vozičku, leto in pol po nesreči pa že na odpravi v vzhodno steno Daulagirija.
Podobno nemočnega, vendar na povsem drug način, sem se počutil v steni Šit, ko mi je padla Marijina sestra Barbara in ji nisem mogel pomagati. Umrla je viseč na vrvi, jaz pa povsem brez moči. Popoln brezup, praznina, občutek krivde ...

Si kdaj mislil, da se ne bo izšlo?
Pravzaprav ne. Vedno sem bil optimist in verjel vase.

Koliko noči v življenju si prebivakiral? Katera je bila najbolj mrzla?
Nikdar nisem bil kak poseben ljubitelj bivakiranja kot npr. Mihelič ali Šrauf. Nekaj pa se jih je vseeno nabralo. Eden najhujših je bil v SZ grebenu Nad Šitom glave, kjer smo kot zelenci v prekratkih nogavicah in brez kakršne koli opreme in dodatne obleke preživeli mrzlo jesensko noč. To je bil zelo poučen uvod v alpinizem. Morda mi je najbolj ostal v spominu bivak v Eigerjevi steni tik pred Prečnico bogov, kjer je začelo ponoči snežiti in smo vso noč razmišljali, kaj bo prineslo jutro, ali bi šli naprej ali nazaj. Pred očmi so se mi zvrteli vsi filmi poznanih tragedij v tej steni. Marija z najino prvo hčerko Katarino pa še niti iz porodnišnice domov ni prišla.

Večina staršev bi rekla - neodgovorno ali egoistično. Kako alpinist pri sebi "opraviči" to svojo izbiro, saj ta potencialna nevarnost ne zadeva le njega, pač pa morda tudi njegovo družino?
Kar nekaj dejavnosti posameznika ogroža njegovo družino oziroma otroke, pa se večina za to ne razburja, ker so te stvari »normalne« oziroma družbeno sprejemljive. Npr. brezglavo divjanje po cestah, alkoholizem, stresno življenje, … Alpinisti na nevarnost pri ukvarjanju z alpinizmom gledamo precej drugače kot večina »zunanjih« opazovalcev, za katere je alpinizem sinonim za brezmejno tveganje,  ki meji na samomorilnost. Nevarnosti se zavedamo in jo skušamo zmanjšati na minimum. Da pa te nekje čaka nek majav oprimek, ki ga ne boš dovolj zgodaj prepoznal, ali serak, ki se bo odlomil ob nepravem času glede na tvoja predvidevanja, je približno tako, kot ne veš, kje te čaka nek nori voznik, ki bo nenadoma zavil na levo. Tu gre za trenutne dogodke, ne bom pa izgubljal besed s primeri, kjer se ljudje zavestno zastrupljajo in posledično ubijajo na daljši rok, pa njim še višje zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ni treba plačati. Pomembnejše je, da je življenje nasploh, v tem primeru pa čas, prebit s svojimi otroki, kvalitetno. Slaba kvantiteta je celo škodljiva. Imeti otroke; delati in se pehati za materialnimi dobrinami po dvanajst ur na dan in več, na prvo otroško vprašanje ob vrnitvi domov pa odgovoriti, naj ti dajo mir, ker si utrujen, se mi zdi precej neodgovorno (res pa družbeno večinoma sprejemljivo).

V 30 letih se je oprema zelo spremenila. Kako bi opisal ta razvoj, kaj to pomeni za težavnost vzponov?
Razvoj opreme je šel v teh letih vrtoglavo naprej. Izolacijska moč materialov, njihova teža, okretnost v oblačilih, kvaliteta tehnične opreme (metulji, ledna orodja, ledni vijaki, vrvi). Zato sem pri vrednotenju dosežkov, ki so na različnih točkah časovnega traku, tako previden. Res je težko primerjati vzpone opravljeni v preteklosti z današnjimi. Mislim pa, da je moderna družba vedno bolj obsedena z varnostjo in je to eden od dejavnikov, ki športe, kot je alpinizem, najbolj zavira. Stanje duha, ki je za popoln alpinistični vzpon še kako potrebno, je bilo včasih res zelo visoko. Ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju vsega preveč, ki so čustveno vezani na materialne dobrine, niso pripravljeni nekaj tvegati za določen uspeh, niti nimajo dovolj močne želje za doseganje nekih materialno nedonosnih ciljev, ki človeka obogatijo predvsem duhovno.

Kje je danes alpinizem? Nekoč pustolovščina, odkrivanje nekoristnega sveta in reševanje velikih problemov, nato nekaj, kar je več kot šport, še ne dolgo nazaj zgolj šport. Lahko danes rečemo, da alpinizem postaja turizem? Širše množice, več lažjih ciljev, vedno manj garanja in tveganja, pomembno je doživetje in ne rezultat …
Po mojem mnenju alpinizem ni bil nikdar samo šport. Ta šport je tako usodno povezan z naravo, onemogoča ponavljanje istih vzponov v enakih razmerah, kroji skoraj vsak vzpon, dogajanje odriva stran od medijev, če pa ga skušamo medijem približati, pa izgubi pomemben del svojega bistva. Posamezniki so skušali približati svoje vzpone ljudem preko različnih medijev, pa se to ni obneslo. Že samo satelitski telefon, ki ti omogoči komunikacijo kjerkoli v steni, vzpon razvrednoti. Tega so se k sreči vse bolj začeli zavedati najboljši alpinisti. Primer: tam, kjer je Humarja pobral helikopter po vzponu v Daulagiriju, se je Šraufova odisejada še kar nadaljevala in je njegov vzpon naredila epski. Danes je nemogoče narediti vzpon v alpskem stilu na Everest po normalni smeri v sezoni, kajti tam je toliko odprav, da je izničen pomemben del bistva takega vzpona – osamljenost. Na Everestu in drugih lažjih osemtisočakih alpinizma večinoma ni več. Tam gre samo še za visokogorski turizem. Tudi Ama Dablam, ki ga vsako leto nadelajo Šerpe s fiksnimi vrvmi, je postal samo še turistični objekt. Še če splezaš gor po kaki drugi smeri in se lahko spustiš po normalni smeri po fiksih, to ni več isto. Ljudje si danes zelo želijo adrenalina, toda na varen način. To je zame popolnoma nezdružljivo. Razumem, da si ljudje želijo na Everest. Toda na to bi se bilo treba pripraviti in ga preplezati »pošteno«. Kajti zadoščanje želja za vsako ceno je tipično razmišljanje ljudi z debelo denarnico in pravzaprav nima nobenih meja. V končni fazi bi si recimo jaz zaželel potešiti svoj napuh in sedaj »preplezati« južno steno Lotseja, ker smo imeli leta 1981 pač smolo. Če ne gre drugače, naj mi pa navrtajo celo steno, napnejo čeznjo vrvi in lestve, saj bom plačal. Kako bi pa zadostili milijonarju, ki bi želel nastopiti v finalu teka na sto metrov na olimpijskih igrah? Enemu morda še, težje bi bilo, če bi se jih pojavilo kar osem na isti olimpijadi.
Od nekdaj je bilo veliko alpinistov, ki jim je bilo pomembno doživetje in ne rezultat. To je normalno. Res pa je, da so se danes ljudje v vsem izobilju pripravljeni vedno manj truditi za neko doživetje. Od instant hrane do instant doživetja, živela civilizacija.

Kaj je danes največji plezalni problem v Himalaji in visokogorju nasploh?
Ni največjih problemov, ampak so samo problemi. Teh je še veliko. Že samo naša smer na Everest v alpskem slogu je kar lep izziv. Potrebno je imeti samo ideje in pa željo po uresničevanju le-te. Tudi neraziskanih predelov je še precej, pa nižjih vrhov s čudovitimi linijami in še kaj. Res pa je, da nekih izrazitih ciljev, ki bi na daleč štrleli izmed ostalih, trenutno ne vidim.

Najpomembnejše ime zadnjih let?
Alpinizem se je zelo razmahnil in težko je nekoga izpostaviti. Pogosto nas lahko zavedejo mediji, kajti nekdo je bolj spreten pri oglašanju svojih dosežkov od drugega. Izrazitih zvezdnikov v tem trenutku ni, vsaj jaz jih ne vidim. Tudi ni ljudi, ki bi alpinizem prestavili za dva koraka pred druge, kot so bili Buhl, Messner, Bonatti, Česen, Profit in še kdo. Tudi Humar s svojim Daulagirijem izstopa, čeprav so ga potem posrkali mediji. Imamo kar nekaj odličnih alpinistov, ki nizajo vrhunske vzpone vsako leto, zlepa pa se ne lotijo nečesa, kar bi bilo visoko nad povprečjem tega vrhunstva.

Alpinizem jutri?
Tako kot v vsakem športu, tudi v alpinizmu prihaja do nihanj. Obdobja suhih krav se menjajo z obdobji razcveta. Je pa alpinizem malo bolj občutljiv predvsem zato, ker ni samo šport. Tu pomembno vlogo igrajo etika, načela, morala ... . Spreminjanje in sprevračanje teh vrednot v življenju nasploh imata kvarne posledice tudi v alpinizmu. K sreči narava ostaja ista in neizprosna. Za velike dosežke bo še vedno potrebno veliko srce. Vsaka generacija je našla neko svojo pot, nek svoj način alpinističnega izražanja. So določena načela in etične norme, preko katerih ne bi smela nobena generacija, sicer bo alpinizem postal preprosta obrt, dosegljiva brez posebnega znanja, gorsko naravo pa bomo spremenili v poceni adrenalinske parke.

Pogosto rečemo, da je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu. Drži?
Bolj ali manj še vedno, nekoliko je odvisno od področja, saj je danes alpinizem bolj kot kdaj koli razdeljen na specialna področja. Biti univerzalen in vrhunski na vseh je zelo težko. Res pa je, da moraš biti precej univerzalen povsod, če hočeš biti nekje zelo vrhunski. Morda smo malo popustili v Himalaji, še posebej najvišjih vrhov. Je pa tu morda nasploh največja kriza v svetovnem merilu. Standardi so bili postavljeni tako visoko, da mladi zlepa ne zagledajo luči na koncu predora. Vrhunskost v visokih gorah je tudi najbolj vezana na bogate izkušnje, zrela leta pridejo po tridesetem, to pa je obdobje, ki je povsem predolgo za današnji družbeni ustroj. Težko je vzdržati toliko let v vrhunskem alpinizmu; profesionalcev nimamo in bo zanje tudi vedno težje, službe danes zahtevajo celega človeka, družina, vse to postaja vedno bolj nezdružljivo.

Zdi se, da je slovenski alpinizem v letih 1970 do 2000 imel idealne pogoje. Vrhunski alpinizem je bil tako rekoč nacionalni interes, država je pomagala s kategorizacijo in tudi drugače, podjetja so rada priskočila na pomoč. Privilegij glede na, recimo, ameriške alpiniste, ki so odpravo morali plačati sami?
Socializem je bil nasploh zelo prijazen do vrhunskih športnikov. To se je odražalo tudi v alpinizmu. Kategorizacijo imamo še danes, vendar kaj danes delodajalcu mar tvoj mednarodni status, če pa hoče iz tebi izsrkati vse v tvojih najboljših letih, da bo njegov dobiček čim večji. Tudi država ni nič kaj dosti boljša. Kaj mar državi vrhunski vzpon v Himalaji, če se ji še Planica podira! Vsak je prepuščen svoji iznajdljivosti in to je slabo, to zelo zavira razvoj slovenskega alpinizma. Planinska zveza oziroma Komisija za alpinizem bi na tem mestu morali storiti kaj več.
Nekaj alpinistov ima službe v vojski in policiji. S tem so prisiljeni dosegati mednarodni razred vsaj na dve leti in vse svoje načrte podrejajo temu. Mednarodni razred se da doseči s tremi zelo dobrimi vzponi, za tistega, ki sem ga omenil zgoraj (ki bi štrlel močno nad vrhunsko povprečje), pa bi bilo morda treba ostati tri štiri leta brez razreda, da bi se zgodil. Alpinist bi ostal brez službe in brez nadaljnjih možnosti vrhunskega udejstvovanja. Nekateri so se zatekli v gorsko vodništvo. Biti profesionalni vodnik in vrhunski alpinist pa je tudi bolj ali manj nezdružljivo. To so izkusili Francozi že pred leti, pa jim nismo povsem verjeli.

Komu gre zahvala za to?
Na podobno vprašanje, zakaj ima ta mala Slovenija toliko vrhunskih alpinistov, je zanimivo odgovoril znan angleški alpinistični publicist: ali ne veš, da je v tej deželici skoraj v vsaki vasi alpinistični klub, ki se ukvarja z vzgojo alpinistov!? In to je do neke mere res. Nikjer po svetu ni tako goste in dobro razvejane šole alpinističnih šol, ki bi, do pred kratkim zastonj, danes pa za majhen denar, ponujala alpinistično vzgojo, še posebej, če gledamo na število prebivalcev. Uspešnost je treba pripisati seveda še veliki gorniški tradiciji v Sloveniji, kjer je imelo gorništvo poseben in zelo velik pomen pri ohranjanju nacionalne identitete naroda. Vsa imena, ki so povezana s tem, pa so seveda plod naštetega in seveda posameznih osebnosti, njihovih idej in življenjskih sil, ki pa bi jih sicer lahko udejanjali na katerem koli drugem področju.

Kje je alpinizem v primerjavi z drugimi športi? Kako primerjati, vrednotiti dosežke v različnih športih?
Realno gledano je primerjati športe med seboj in rangirati dosežke različnih športov na neko absolutno lestvico povsem nemogoče. Vse so samo boljši ali slabši poskusi oziroma približki. Že primerjava med posameznimi vzponi v različnih zvrsteh alpinizma je nemogoča in zelo nehvaležna. Način priprav v posameznih športih, njegova količina in znanstvena dognanost treningov so na zelo različnih stopnjah. Časovno ujeti vrhunsko formo za najpomembnejšo tekmo (vzpon) je sploh največja umetnost v treniranju. Lahko bi izdelali teoretični model primerjave rezultatov med različnimi športi (nekaj podobnega poskuša napraviti OKS za potrebe kategorizacije in sofinanciranja), kjer bi upoštevali razvitost posameznega športa, število vrhunskih tekmovalcev oziroma ljudi, ki se s tem ukvarjajo, znanstveno raziskanost športa in metod treniranja, razvitosti športa v svetovnem merilu in nivo domačih dosežkov v primerjavi s svetovnimi, … Pa še vedno ne bi mogli upoštevati vseh psiholoških faktorjev, ki vplivajo na rezultat, genskih potreb oziroma pogojev, da se rodi pravi, najboljši človek za to dejavnost.
Alpinizem ima zelo dolgo tradicijo, gledano v svetovnem merilu in tudi pri nas. Zaradi svoje nevarnosti je to šport, ki se po številu pripadnikov nikoli ne bo mogel primerjati z drugimi športi. Je pa eden bolj kompleksnih športov, ki pogosto zahteva maksimalno koncentracijo in trenutne odločitve, ki imajo lahko usodne posledice.

Nogomet, globalno brez konkurence, pri nas nekako ne uživa svetovnega slovesa. Zdi se, da ga (slovenskega še posebej) prav gorniki radi gledajo zviška. Zakaj?
Mislim, da to ni samo pogled gornikov. Rad pogledam vrhunski nogomet in cenim dobre nogometaše. Slovenska liga pa je bolj mučenje žoge, ki bi jo nekateri radi prikazali kot nekaj izjemnega. In nogometni lobi je zelo močan. Profesionalna slovenska liga je zame ena večjih športnih prevar.

Pa vendarle, težko je razumeti. Pri 15 letih, ko alpinisti šele začenjajo svojo pot, imajo mladi nogometaši za sabo že deset let načrtnega dela v selekcijah, sprva dvakrat, kasneje petkrat tedensko, ne glede na vreme ali letni čas. Le najboljši so pri kadetih še v igri, le peščica jih kasneje lahko igra v prvi slovenski ligi. In to ligo ljubiteljski alpinist, ki za konec tedna oprta nahrbtnik, tako z veseljem popljuva, češ to ni nič v primerjavi z mojo turo ...
To pljuvanje seveda ni na mestu in je nasploh tipično slovensko. Vseeno pa ne morem razumeti, da nek igralec Rudarja lahko s svojim nogometom (pravi, da trenira uro in pol na dan) zgledno preživlja sebe in svojo družino. Vrhunski alpinisti danes trenirajo precej več, pa se jim o takem materialnem (blago)stanju lahko samo sanja (in niso edini primeri takih športnikov). Preden si naberejo dovolj izkušenj za nek vrhunski vzpon, lahko traja deset let ali več. Enostavno je vrednost nogometa v Sloveniji prenapihnjena na račun svetovne popularnosti. Verjetno je to posledica tega, da je nogomet v osnovi zelo enostaven šport, igra se ga lahko že z minimalnim znanjem in zato se ni težko identificirati z vrhunskimi nogometaši.

No, gre bolj za razmišljanje, koliko rezerve se še skriva v alpinizmu, če bi se pristopalo na tako športen način. Rezerve pri stopnji tveganja ni prav veliko. Kakšen pomen ima danes Klement Jug in teza "Kjer je volja, tam je pot"?
Rezerv v alpinizmu je še veliko. Poleg osnovnih fizičnih sposobnosti pa je za vrhunske vzpone potrebno še veliko več. Podobno kot vrhunsko fizično pripravljen nogometaš brez občutka za prostor, igro, sodelovanje s soigralci in še česa, ne pomeni nič, tudi vrhunsko fizično pripravljen alpinist brez občutka za gore, brez sposobnosti prilagajanja na veliko višino …, ne pomeni nič. Velja, da se vrhunski šprinterji rodijo, podobno je tudi za vrhunske alpiniste. Ker se z alpinizmom ukvarja precej manj ljudi kot z atletiko, je možnost, da dobimo vrhunskega alpinista, še precej manjša. Poleg vseh omenjenih lastnosti je potrebno še ogromno volje, potrpežljivosti, psihične stabilnosti, zmožnosti koncentracije kljub grozeči nevarnosti, odgovornosti, podpori socialnega okolja (kljub potencialni nevarnosti) in še kaj.
Poleg vse omenjene kompleksnosti alpinizma, ki vpliva na vse, kar sem do sedaj o alpinizmu govoril, je tu še ena, morda najpomembnejša razlika od ostalih športov. Vsak vrhunski vzpon pomeni iskanje alpinistovih meja, bolj kot se jim približaš oziroma dlje časa kot si sposoben hoditi po sami meji, na da bi jo prestopil, boljši bo dosežek. In ko si enkrat v steni, ko si se lotil težkega vrhunskega vzpona, pa spoznaš, da si preveč utrujen ali nerazpoložen, da tvoja forma ni taka, kot si pričakoval, ne moreš odstopiti in reči, ne zmorem, imam pač slab dan, narobe sem tempiral formo, bo pa drugič bolje. Ne, v alpinizmu se moraš boriti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj, kar je pogosto še težje ali celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Uspeh ali neuspeh sta tako v alpinizmu kot na primer v nogometu pogosto odvisna od neke trenutne odločitve. V nogometu napačna odločitev pomeni, da nisem dal gola oziroma sem ga dobil, v alpinizmu pa je to pogosto stvar preživetja.
Jugov rek je še vedno na mestu. Vendar ni nujno, da je pot vedno tam kjer je volja, običajno pa - če volje ni, tudi nadaljevanja poti ni.

Srečo Rehberger
Fotografije: arhiv Andrej Štremfelj