Delo, 28.09.05 – Blaž Kovšca: Kolesarske poti, ki nikogar ne puste ravnodušnega
TRIP
Kolesarske poti, ki nikogar ne puste ravnodušnega
Gori, doli in naokoli po Sloveniji
Gorskokolesarski parki so zagotovo najboljša in hkrati zakonita oblika sproščanja odvečne energije na dveh kolesih, a kaj, ko so v Sloveniji šele na začetku razvoja in jih je tistih nekaj, ki so odprti, odločno premalo za vse ljubitelje kolesarjenja. Predvsem pa so preveč, razen pohorskega, odmaknjeni od velikih urbanih središč. To je sicer dobro (manj okrnjena narava), a hkrati povsem nepriročno za tiste, ki bi si zaželeli popoldanskega izleta. Ti se raje odpravijo na bližnje (gorsko)kolesarske točke, kjer se lahko v miru sprostijo na turah po neokrnjeni naravi in v družbi svojih prijateljev. Za take smo izbrali nekaj priljubljenih okolišev v Sloveniji.
Slavnik in Nanos
Med obalno-kraškimi kolesarji, med zimsko zmrzaljo pa tudi precej dlje, sta že dolgo prav v vrhu priljubljenosti Slavnik in njegov višji »brat« Nanos. Mnogi se pod vrh Slavnika zaženejo iz Kozine, bolj fizično podprti pa kar iz Podgrada ali celo neposredno z Obale. Vselej jih čaka bolj ali manj strm, vendar znosen klanec po razmeroma dobro utrjeni poti, ki se (iz Kozine po enajstih kilometrih) konča pri koči tik pod vrhom hriba.
Tamkajšnja dobra postrežba (enolončnice, klobase) je znana daleč naokoli, tako da se gostota mimohodečih planincev na vrhu Slavnika precej poveča. Nemalo je tudi vozil, a na srečo nimajo dovoljenja za vstop v ožje območje vrha in zato ne motijo kolesarjev niti planincev.
Za spust sta spet na voljo dve poti različnih težavnostnih stopenj: v Podgrad pelje pešpot, v Kozino pa makadam. Tura je primerna tako za rekreativne kot bolj adrenalinske gorske kolesarje. Nanos pa je, že zaradi svoje višine, zelo priljubljen predvsem med kolesarji prostega sloga (freeride) in spustaši, ki tam lahko tudi pozimi ali zgodaj spomladi trenirajo svoje veščine.
Bolj umirjeni se nanj podajo iz Podnanosa ali Vrhpolja prek Sanaborja, kjer si na nekaj deset kilometrih naberejo več kot tisoč višinskih metrov.
Snežnik
Na Notranjskem prisegajo na Snežnik. Lotiti se ga je mogoče na več koncih, med najbolj priljubljenimi pa so štarti iz Sela ali s Sviščakov, v poštev pride tudi krožna pot iz Ilirske Bistrice.
Zelo razgiban teren, izmenjujoči se strmi vzponi in deloma gruščnata podlaga zahtevajo od kolesarja dobro fizično pripravljenost in obilico občutka za ravnotežje, pa tudi tisti za orientacijo ne škodi. Lahko se celo zgodi, da je treba sestopiti s kolesa. Vse napore odtehtajo sijajni razgled z vrha in morebitne poletne radosti (previdno!) na vzhodni strani vrha, kjer se v globokem breznu skriva snežniški ledenik.
A kaj bi razgled v primerjavi s spustom. Sicer ga le pravi adrenalinski odvisniki ne bodo prekleli, a tem bo bogato poplačano s spustom mimo sedla (v smeri Ilirske Bistrice) in nato po markirani poti (mulatjeri) v dolino. Snežnik je torej za zahtevnejše kolesarje.
Krim
V osrednji Sloveniji, sploh v okolici Ljubljane, je obilica možnosti za krajše ali daljše izlete s kolesom v naravo. Med rekreativci sta najbolj priljubljena Golovec in Toško čelo, s katerega se veliko kolesarjev požene še na Katarino. A za odločnejše ni dvoma: Krim je najboljši.
Gora na robu Ljubljanskega barja je svetišče okoliških kolesarjev, saj nekajkilometrski zmerni vzpon po utrjenem makadamu in asfaltu vsakega izmed njih nagradi z izrednim štartnim mestom za obilico spustov, tudi prek okoliških vrhov. Krim je tudi zatočišče (čeprav ne popolnoma v skladu z željami in predvsem predstavami tamkajšnjih domačinov) ljubljanskih kolesarjev prostega sloga, ki so si tam utrli pot in ustvarili progo z umetnimi (še vedno lesenimi ali kamnitimi) in naravnimi ovirami.
Veliko zabave za vse kolesarje z vseh vetrov.
Stojna
Dolenjci so pri izbiri zahtevnejših kolesarskih poti v le malo boljšem položaju kot Prekmurci. Resda imajo obilico lepih izletnih točk ali slikovitih poti (ob Krki, Kolpi), vendar nekako ne dosegajo raznovrstnosti tistih v drugih slovenskih pokrajinah.
To pa nikakor ne velja za vzpon na Stojno, ki ga je najbolje začeti kje v bližini Kočevja, iz katerega je čudovita pot do gradu Fridrihštajn, ki je zaradi svoje pojavnosti (in razgleda) tudi zelo priljubljena izletniška točka domačinov. V bližini, natančneje v fridrihštajnskem gozdu, je dih jemajoča Ledena jama, malce pozneje pa se lahko kolesarji odžejajo v »večnem« Jelenovem studencu. Celotno pot spremljata prijetna osvežilnost in umirjenost čarobno lepe okolice (gozdov, jas, hišic), ki še povečata občutek kakovostno preživetega prostega časa.
Jošt
Morda bodo nekateri Gorenjci zavili z očmi ob omembi Jošta kot gore, prijazne do kolesarjev, a dejstvo je, da ima, še posebno v povezavi z drugimi okoliškimi vzpetinami, med kolesarji veliko veljavo. Ne nazadnje je tam vsako leto tudi tekma za slovenski pokal v spustu.
Zanimiva je predvsem okolica Zgornje in Spodnje Besnice, ki je lahko izredno primerno izhodišče za ture po vrhovih, ki jih kar ne zmanjka. Šmarjetna gora, Jošt, Špičasti vrh, Mohor so le nekateri med njimi, če pa se kolesar po dolini povzpne do Nemilj, lahko od tam mimogrede »pade« v Kropo ali Dražgoše, kjer spet leži nešteto možnosti. Med njimi je najbližji Mohor, ki ga krasi izredno lepa cerkvica, s katere se lahko poženemo na kroparsko ali besniško stran – prelepih poti ne moremo zgrešiti. Prava gorenjska kolesarska oaza.
Posočje
Zakaj celotno Posočje? Ker naš namen ni uokvirjati kolesarjeve domiselnosti, ki si največ duška lahko da prav v tem koncu Slovenije. Krn, Rombon, Kanin, dolina Lepene, planina Zaprikraj, Trenta, trdnjava Kluže, prelaz Vršič, mulatjere je le nekaj kamenčkov kolesarskega sanjskega mozaika, ki ga ponuja dolina naše smaragdne reke.
Potrebujete namig? Postavite se na sredo bovškega trga in prvega domačina vprašajte za njegov predlog; če vam ni všeč, stopite do drugega in končno nekaj deset metrov do športnega društva Outdoor freaks, kjer vam bo kolesarski frik Mac z veseljem pomagal. Namesto tuširanja pa raje priporočamo kopanje v kristalno čisti Soči ali udeležbo pri eni izmed številnih mokrih aktivnosti. Raj.
Pohorje
Geografsko smo se sprehodili že skoraj po celotni Sloveniji, a le stežka bi se vse te poti lahko primerjale z več kot tisoč kilometri kolesarskih tur, ki se začnejo na preddverju Maribora.
Pohorje spominja na pravi labirint prepletenih poti, ki jih lahko kolesarji odkrivajo tedne, mesece in celo leta – nikoli jih ni konec. Primerno je namreč prav za vse uporabnike dvo-, celo tri- (otroci v vozičkih) ali štirikolesnikov (kolesarčki s pomožnimi kolesci). Položna, strma, skalnata, travnata, makadamska, asfaltna – ni podlage, ki je ne bi bilo na Pohorju.
In če vse to ni dovolj, so tu še gorskokolesarski park, obilica gostinske ponudbe in za bolj lene tudi vzpenjača. Slovenski kolesarski www.
Blaž Kovšca