Dnevnik - Domen Caharijas - intervju: Andrej Štremfelj in Tone Škarja, 30 let po vzponu na Mount Everest
"Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi," je verjetno najbolj znamenit stavek, ki ga nad gorami navdušeni Slovenci pripisujemo kakšnemu uspehu. Trinajstega maja 1979 ga je na vrhu 8844 metrov visoke Čomolugme, kot Tibetanci imenujejo Mount Everest, izrekel Nejc Zaplotnik, ko sta z Andrejem Štremfljem kot prva Slovenca ždela na vrhu v meglo ovite gore. Tako blizu vesolja ni sedel še nobeden Slovenec.
Uspeh so dva dni kasneje dopolnili še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in sirdar Ang Phu, ki pa je pri sestopu umrl. Odprava, ki je štela 25 alpinistov in 20 višinskih šerp, je vrh osvojila po zahodnem grebenu, po smeri, ki jo je v naslednjih letih ponovila le bolgarska odprava in je v današnjem času verjetno neponovljiva.
Andrej Štremfelj danes priznava, da z Nejcem ob prihodu na vrh nista vedela, kje se bosta spustila, takratni vodja odprave Tone Škarja pa še danes dobro ve, da je bil vzpon na vrh mogoč le zaradi garanja celotne odprave.
Ali so občutki še vedno tako močni, kot so bili pred 30 leti, ko je Nejc Zaplotnik po radijski postaji pojamral, da s Štremfljem sedita pri kitajski piramidi in ne vesta, kaj bi?
Škarja: Ko zdaj berem prepise teh pogovorov, me še vedno preplavijo čustva. Tudi ko sem takoj po vrnitvi z Everesta prepisoval poročilo za Planinski vestnik, malce literarizirano, so bila čustva izjemno močna.
A uspeh na gori ni bil le uspeh Zaplotnika in Štremflja, pač pa številne ekipe, ki je sodelovala v odpravi. Zdaj so odprave precej manjše, kako pa vi vidite razliko med romantičnim časom alpinizma in novejšimi poskusi?
Škarja: Bistvo te odprave je bilo, da se je gradila piramida, ko je vsak vložil svoj delež, da bi se lahko na vrh povzpela vsaj ena naveza. Moram pa reči, da prav z zanimanjem čakam, kdaj bo kakšna odprava ponovila ta naš greben oziroma ali ga sploh bo. Zahtevnost našega početja se kaže tudi v luči dejstva, da ga je popolnoma ponovila samo bolgarska odprava. Poljaki so se umaknili na višini 7500 metrov in potem sledili ameriški smeri v severno pobočje ter naprej po znamenitem Hornbeinovem kuloarju, kar pomeni, da so se izognili največjim tehničnim težavam na najbolj kritičnih višinah.
Več kot 20 odprav se je namenilo ponoviti našo smer, pa so odnehale. Po našem uspehu so me na predavanje povabili Katalonci, tako da so imeli zelo dobre podatke o naši smeri, pa vendar sta se dva njihova poskusa izjalovila.
In kje je največja težava tega zahodnega grebena?
Škarja: Največja težava je sam potek smeri, saj velik del smeri poteka na visoki nadmorski višini. Izjemno hitro se dvignete na 7300 metrov, potem pa se dva kilometra in pol vleče greben, ki je neprestano izpostavljen močnemu vetru, pri čemer se nič ne dvigujete, alpinist ne pridobiva višine, pač pa le gazi na tej nadmorski višini.
To je veliko trpljenja za praktično nikakršen učinek. Najlažje se je na osemtisočaka povzpeti po smeri, kjer so dobre vremenske razmere, kjer je relativno malo gole skale, ki jo je treba premagati, in kjer je vsak korak tudi pridobitev višine.
Zgodovinska veličina prvega slovenskega vzpona na Everest je torej bolj smer kot dejstvo, da so štirje člani odprave stali na vrhu?
Škarja: Nejc in Andrej sta bila sicer res 170. ali nekaj takega po vrsti med ljudmi na vrhu, tako da s tega vidika morda res ne gre za kak posebno velik uspeh, a naša smer je edina, ki gre že iz baznega tabora po povsem drugi poti kot druge smeri, po katerih odprave naskakujejo vrh. Naša smer se takoj iz baze loti 700 metrov visoke stene, katere ves zgornji del je previsen in smo se je lotili s pomočjo lestev, kar lahko mimogrede postane ozko grlo na gori. In če imate takoj na začetku ozko grlo, lahko to resno ogrozi odpravo, saj je težko zalagati višje tabore.
Pa bi se dalo že to steno preplezati v alpskem slogu ali je edina pot s pomočjo tehničnih pripomočkov, kot so lestve?
Škarja: Težava je predvsem v tem, da je treba na goro spraviti ogromno opreme in hrane, in plezati v alpskem slogu s tako težkimi nahrbtniki je praktično nemogoče. Plezanje od 8100 metrov naprej, se pravi od zadnjega višinskega tabora, pa je bilo v čistem alpskem slogu.
Vi se kot vodja odprav običajno ne povzpnete na vrh, in tudi na Everestu je bilo tako. Vam kaj manjka, ko se vračate domov, pa v "vaši prtljagi" ni vrha?
Škarja: Pravzaprav ne. Imel sem sicer ambicije priti tudi na vrh, a smo na poti do baznega tabora izgubili mojo višinsko opremo, tako da sem imel samo navadne Alpinine gojzarje in sem moral na 7200 metrih odnehati. Bil sem sicer trikrat na kakšnih 7300 metrih, na zahodni rami, a sem videl, da naprej ne gre.
Najbolj se spomnim neke noči, ko me je na tej višini dobil vihar in je streha šotora tolkla kot brzostrelka, kemični svinčnik je od mraza nehal pisati, jaz pa bi moral pripraviti "vozni red" za 25 plezalcev in 20 višinskih šerp. To je kot na železnici, vseskozi je treba načrt prilagajati, ker nekdo ne pride do tabora, spet drugi se spusti nižje, kot smo načrtovali, ali pa obstane na nekem drugem taboru...
In na 7300 metrih sem ugotovil, da mi bo, če se bom trudil priti gor, to mogoče celo uspelo, vendar bom zafural odpravo. Moral sem se odločiti med osebno ambicijo in spustom nižje, kjer mi bodo možgani delali normalno in kjer bo kuli brez težav pisal.
Kakšen pa je občutek na vrhu, še posebno, ker ste dobro vedeli, da ste šele na pol poti, da vas čaka še spust?
Štremfelj: Ena velika mešanca občutkov. Ni kar naenkrat vse pomešano med sabo, ampak pride najprej navdušenje, čeprav še danes ne znam povedati, ali navdušenje, da si na vrhu in se ti ni treba več mučiti z vzponom, ali zato, ker si dosegel osebni uspeh, ali zato, ker si z vrhom rešil odpravo. Menda gre še najbolj za mešanico vseh teh občutkov. To je trajalo kakšnih pet minut, takoj zatem pa pridejo na vrsto formalnosti, na katere, kot sem kasneje večkrat razmišljal, sploh nismo bili pripravljeni.
Tako predrzni in vizionarski pa vendar nismo bili, da bi kdo od nas načrtoval, kako se bomo na vrhu obnašali. Tako da je bilo vse, kar se je zgodilo na vrhu - razen tistega obveznega slikanja z zastavo - spontano. Verjetno je v tem tudi razlog za tisti znameniti Nejčev stavek, ko sva sedela na vrhu in dejansko nisva vedela, kaj bi, kako se je treba obnašati... Nato se je veselje umaknilo skrbi, kajti morala sva se odločiti, kje bova sestopila. Odločitev o smeri sestopa sva si namreč prihranila za vrh in o tem pri vzponu nisva razmišljala. Ali bova šla po "normalki" na južno stran dol, ki je po zapisih najlažja smer za sestop, nisva pa vedela, ali bo najlažja za naju, druga opcija pa je bila Hornbeinov kuloar, ki smo ga že nekoliko poznali iz ameriške literature.
Navsezadnje sva sklepala, da pretirano težek ni, majčkeno sva že zaupala v svoje sposobnosti, definitivno pa sva vedela, da ne bova rinila nazaj po isti poti, kjer sva prišla gor, saj je šlo za izjemno težko plezarijo, ki sva jo sicer opravila v večini primerov nenavezana, a kljub temu si ni bilo mogoče predstavljati, da bi lahko tukaj plezala tudi dol. Za spuščanje ob vrvi pa nisva imela dovolj opreme.
To fotografiranje ob zastavi - je to dokaz, da ste bili na vrhu, ali bolj nekakšen ritual?
Štremfelj: Hmm... Takrat je bila dejansko bolj prisotna ta zavest, da te je tja poslala neka država, neka institucija, in da moraš biti na neki način hvaležen in ponosen na to. Zato verjetno zastava...
Sprašujem tudi zato, ker je pred leti padla senca dvoma na Česnov vzpon na Lhotse, samo zato, ker je pri dokazovanju uporabil tudi sliko iz stene, ki jo pred tem posnel Viki Grošelj. Do takrat je načeloma v alpinističnem svetu veljalo, da se gorniku ali alpinistu verjame na besedo.
Štremfelj: Saj načeloma se verjame še vedno, a žal so tudi med alpinisti ljudje vseh sort. Zato je dobrodošlo, da imaš z vrha sliko, na kateri je evidentno, da si bil na vrhu. Čeprav je danes objavljenih že toliko slik z vrha, ki so posnete tako, da bi lahko nastale tudi na vrhu Grintavca, pa ne bi bilo nobene razlike. Mislim, da so slike z vrha bolj posledica cele vrste sponzorstev, ki stojijo v ozadju in ki jih je treba upravičiti, včasih tudi tako, da nekateri vrh "osvojijo" nekaj metrov pred dejanskim vrhom. In teh primerov je preveč.
Koliko lažje pa bi bilo danes splezati vašo smer glede na razvoj opreme? Iz zapisov iz tistega časa je razvidno, da ste porabili veliko časa za oblačenje vseh tistih kompletov perila, pa rokavic in nogavic, da ne govorimo o precej težjih jeklenkah s kisikom...
Štremfelj: Ja, jeklenke so takrat tehtale 15 kilogramov, danes je enaka količina kisika spravljena v petkilogramski jeklenki. Ob tem je tudi vsa druga oprema precej lažja, toplotna izolacija je boljša, a sama smer bi bila tudi za današnje razmere precej težka, saj je treba še vedno uporabiti precej opreme.
Bi se jo dalo splezati v alpskem slogu?
Štremfelj: O tem sem prepričan in v bistvu se čudim, da ni še nihče poskusil. No, sicer so se je lotili, a uspelo ni še nikomur.
Bi se je vi lotili?
Štremfelj: Ne, jaz pa ne več.
Škarja: Jaz se pa ne bi tako čudil, da nihče ni poskušal s ponovitvijo.
Štremfelj: Saj, bolj sem se čudil pred leti, danes ne več toliko. Glejte, Everest je danes drag in na njem zganjajo samo še turizem, alpinizma skoraj ni več. Zdaj smo v nekem drugem času: mi smo hodili z dodatnim kisikom od 8000 metrov navzgor, danes ga uporabljajo že na 6000 metrih, kar je zame turizem. Odprav, ki bi kaj splezale, pa enostavno ni, ker je predrago.
Za ponovitev naše smeri potrebuješ dobre razmere, kar pa se ne zgodi vsako sezono. In kdo ima danes čas in denar, da bo šel trikrat ali celo štirikrat sedet pod goro in čakat na dobre razmere za vzpon v alpskem slogu. Jaz ga ne poznam. Ko smo mi v 70. in 80. letih hodili v Chamonix, smo odšli od doma in en mesec čakali, da se naredi vreme, da bi lahko splezali, kar smo si zadali. Ker smo imeli čas in potrpljenje. Če ni šlo, pač ni šlo, pa smo se vrnili nekoliko poklapani domov.
Danes lahko greš v Himalajo, a prav dolgo ne moreš čakati, ker si omejen s sredstvi in denarjem, in če ni razmer, stene ne splezaš. Sponzorski denar pa moraš nekako upravičiti. Samo poglejte, kaj se je zgodilo Tomažu Humarju na Nanga Parbatu. Bil je v izjemni formi, a zaradi slabih razmer stene ni mogel preplezati, pa bi se lahko pretrgal. Štirinajst dni kasneje je prišel nekdo drug, naletel na odlične razmere in steno preplezal.
Imeti toliko časa, toliko živcev in potrpljenja - tega pa mladi danes tako nimajo, ne za sedeje ob knjigi ne za sedenje v bazi in čakanje na ugodne razmere -, to je danes problem. A pri tej opremi, kot je danes, pri tem tehničnem razvoju, ki ga je doživel alpinizem, bi morala biti ta naša smer že preplezana. Pa tudi sicer je himalajski alpinizem v krizi, saj so bili standardi postavljeni tako visoko, da je zmanjkalo odprav, ki bi naskakovale kakšne nove smeri in stene.
Škarja: Danes so alpinisti tudi fizično precej bolje pripravljeni in ponavadi traja tri do štiri dni, da iz baze preplezajo želeno smer. To je danes standard. Mi smo pa od postavitve baznega tabora do osvojitve vrha potrebovali mesec in pol.
Jamling Tenzing Norgai, sin Tenzing Norgaija, ki je z Edmundom Hillaryjem prvi osvojil Mount Everest, je v knjigi Po poteh mojega očeta zapisal, da Everesta ne osvojiš - splaziš se nanj in zdirjaš dol, kolikor te nesejo noge. Se strinjate, da gre pri osvajanju strehe sveta v bistvu za "zahrbten napad" na goro?
Štremfelj: Te besede "osvojiti" se jaz tako in tako izogibam. Osvojiš lahko punco ali ozemlje sovražnika, ne osvajaš pa gore. Pač plezaš gor in si vesel in srečen, ko prideš gor.
Težko si je predstavljati vse okoliščine in čisti fizični napor pri plezanju na teh ekstremnih višinah...
Štremfelj: Tudi jaz tukaj v dolini si to težko predstavljam. Ko pa prideš tja, vse to preneseš in postane zate normalno. Težava bi verjetno nastala, če bi te prestavili iz toplega doma v hipu v tiste surove razmere. Tako pa imaš med pristopom do gore čas, da se prilagodiš, in potem lahko preneseš mraz, veter in pomanjkanje kisika. Nekateri vzdržijo več, drugi manj, nekateri se obrnejo prej, drugi nikoli, nekateri se vrnejo, drugi umrejo.
Je pa zelo dobro, če veš, kje so tvoje meje, in odlika vsakega dobrega alpinista je, da se tej meji čim bolj približa. Za alpinista ni kakšna strašna kakovost, če se prezgodaj obrne, ob takšni strahopetnosti oziroma pomanjkanju poguma mu nikoli ne bo uspelo splezati kaj zares velikega. Malo predrznosti že mora biti.
Ali si alpinist na 8000 metrih nad morjem ob pomanjkanju kisika in velikih naporih sploh še zna realno postaviti meje?
Štremfelj: Zelo težko, ker je na tej višini razmišljanje precej počasno. Zato se mi zdi tudi presojanje odločitev, ki so bile sprejete na 8000 metrih, tu za mizo povsem zgrešeno. Tisti, ki imamo izkušnjo, kako je tam gori, imamo včasih potem v dolini težave, ko presojamo svoje odločitve, sprejete na višini. Od toliko dejavnikov so odvisne - od trenutnega počutja, vremena, stopnje prekrvljenosti tvojih možganov -, da jih je kasneje nemogoče ocenjevati.
Saj veste, kolikokrat beremo, da športniku ni uspel kakšen podvig, ker "ni bil njegov dan". Če to prevedem v našo govorico, bi rekli "danes ni bil moj dan in sem umrl na Everestu". Sam sem to občutil v precej manj resnih razmerah, ko sem delal prečenje slovenskih Alp in sva s sinom plezala smer, ki načeloma ni težka. Trpel sem kot Kristus, vse je šlo narobe. Pomislil sem, da bi kot običajen športnik odstopil, malo bi pojamral novinarjem, da mi tisti dan ni šlo, da pač ni bil moj dan, in zgodba bi bila zaključena. Ampak sem vztrajal, kaj sem pa hotel. Lahko bi se ob vrvi spustil, pa ne vem, če bi bilo kaj lažje kot zlesti tisto steno do konca. No, saj potem je steklo in sva jo splezala do konca...
Ko se danes spomnim vzpona na Everest, lahko tudi povem, kaj je bilo najbolj naporno: to neprestano motenje mojega ritma, moje motivacije, moje vpetosti v sam dogodek. Recimo, tudi ko greš v težko steno, te na začetku malce stiska, malo dvomiš vase, kar je kar dobrodošlo, če tega ni preveč. Ko pa si enkrat v steni, padeš notri, vse drugo odmisliš in odklopiš, vsak meter te motivira posebej, vsak meter prinaša druge težave, s katerimi se soočaš.
Če pa te nekaj grobo prekinja - recimo, ventil na jeklenki je crknil -, prekine tvoj tok, tvojo naravnanost k cilju. In se je treba ponovno zagnati. Ko sva se ponovno zagnala, pa je bilo spet nekaj narobe, in tako naprej praktično do trenutka, ko sva prišla v rumeno stopnjo, do skoka, kjer sta odnehala Viki in Marjon in kjer sta pustila vrvi. Od takrat naprej pa bi lahko rekel, da je šlo gladko, da je bilo vse usmerjeno v en cilj - priti na vrh. (Viki Grošelj in Marjan Manfreda, ki sta dan pred tem naskakovala vrh, sta morala zaradi Marjanovih ozeblin opustiti vzpon, op.p.)
Hoja na 8000 metrih je hud napor, ki si ga zelo težko predstavljamo. Zelo naivno: je res tako težko?
Štremfelj: Je, včasih pa še težje. To je tako, kot da tečeš v hrib "na polno", dokler se sploh še lahko premikaš, in ko ne moreš več, se ustaviš za nekaj trenutkov, da se nadihaš, potem pa moraš zbrati voljo, da spet stečeš "na polno". Samo da tam narediš pet korakov, počivaš, potem pa zbiraš voljo, da narediš novih pet korakov. Zato takšno osvajanje gora ni šport za današnje razmišljanje.
Najbolj mi je ostala v spominu zgodba znamenite italijanske smučarske tekačice Manuele De Centa, ki se je leta 2003 kot prva Italijanka povzpela na Everest. Ko se je vrnila z vrha, je dejala, da je bila to najbolj naporna stvar, kar jih je kdaj počela v življenju. In to športnica, ki je vedela, kaj je to skrajni napor in kaj je to trud.
In še nekaj je, kar alpiniste na Everestu ločuje od drugih, recimo športnikov. Tam ne moreš reči "zdaj imam pa jaz dost'" in bo nekdo prišel, te potolažil in ti pomagal dol. Nazaj moraš vedno priti sam. Kjerkoli si omagal, moraš sam zbrati moč in se vrniti. Ni odstopa. Tudi če si rečeš, ne grem več naprej, moraš vložiti vsaj še enkrat toliko napora, da se vrneš na izhodišče.
Na Everestu so tudi izjemno redka reševanja z velikih višin.
Štremfelj: To je odvisno predvsem od situacije. Spomnim se, da so bile pred leti strašne polemike, ko je alpinist omagal na severni strani Everesta in je sedel ob poti brez moči, da bi sploh vstal, pa so odprave kar hodile mimo njega. Toda mislim, da bi mu lahko pomagali: vzeli bi mu nahrbtnik, mu dali kisik, pri toliko ljudeh bi ga lahko morda celo nesli dol in bi verjetno ostal živ. Dandanes, ko je na vrhu skupaj po 50 ljudi, še 400 pa se jih podi po gori, ni hudič, da ne bi mogli tega alpinista spraviti v dolino. Takrat, ko sva bila na vrhu midva z Nejcem, pa res ne vem, kako bi lahko drug drugemu pomagala, če bi eden izmed naju omagal.
Trupla pa ostajajo na gori...
Štremfelj: Na tisti višini trupla ne razpadejo...
Ste vi kot vodja odprave prevzemali kakšno odgovornost za odločitve, ki so jih sprejemale ekipe po višinskih taborih?
Škarja: Iz baznega tabora smo ju samo prepričevali, da še imata čas, da prideta na vrh, ker sta narobe pogledala na uro in sta mislila, da je ura petnajst do dvanajstih, bila pa je šele devet zjutraj. Sicer pa nisem skušal spreminjati njihovih odločitev. Morda, da splezajo kakšen meter višje, da bo lažje navezam za njimi, o samem plezanju pa so se odločali sami.
Štremfelj: Plezalci so precej odločni ljudje in ne sprašujejo v bazo, "kaj naj pa zdaj naredim". Pač plezamo po svoje.
A nasvet iz baze verjetno kdaj tudi prav pride?
Škarja: Ne gre toliko za nasvet. Naveza Belak, Božič, Angh Phu je na primer spraševala za dovoljenje, ali sme še en dan ostati na zadnjem višinskem taboru in poskusiti naskok na vrh naslednji dan. Ostali pa so lahko samo zato, ker je naslednja naveza omagala in je nastal en dan premora v tem skupinskem pomikanju proti vrhu. Vendar je bila njihova odločitev slaba, lahko rečem iz današnje perspektive, ker je bilo slabo vreme samo zjutraj, potem pa se je razjasnilo, naslednji dan pa so se vzpenjali v slabem vremenu, dobesedno viharju. Če bi bila za njimi že nova naveza, jim ne bi pustili čakati še en dan, še posebej, ker je bivanje na tej višini izčrpavanje organizma.
Kakšen pa je razgled z vrha Everesta?
Štremfelj: Fajn, ampak to lahko rečem samo zato, ker sem bil še drugič gor. Leta 1979 pa je bila megla. Mimogrede: ko ste prej spraševali za fotografijo z vrha kot dokaz - če bi moral takšno sliko prinesti leta 1990, ko sem stal drugič na vrhu, bi bila slab dokaz, ker bi se videl le kup snega in midva na tem kupu. Tisti kitajski drog so alpinisti že znesli dol, nekaj ga je odpihnil veter in leta 1990 ni bilo na vrhu ničesar več. Bil pa je izjemno lep razgled. Takrat sem prvič s stojne točke na zemlji lahko videl, da je zemlja okrogla.
Koliko pa ste bili člani odprave vpeti že v predpriprave - od zbiranja sponzorskih sredstev do pakiranja opreme za odpravo?
Škarja: V samo zbiranje sredstev niti ne toliko, ker so se takrat s tem ukvarjale predvsem republiške in zvezne ustanove.
Štremfelj: Meni je ostalo v spominu predvsem pakiranje. V kleti Kliničnega centra smo morali zapakirati 18 ton opreme in hrane po tovorih, ki so tehtali vsak 30 kilogramov. In vsak tovor je bilo treba pripraviti tako, da smo sode, ko smo prispeli v Katmandu, samo preložili na tovornjak, ta je peljal do konca ceste, potem pa nosačem na hrbte. Nobenega tovora nismo več odpirali in prepakirali. Vse je bilo že v Ljubljani dokončno zapakirano, z natančnimi seznami.
Torej ste v bazo tovorili 18 ton?
Štremfelj: Pravzaprav 21 ton, ker smo tam nakupili še nekaj hrane. Bila pa je to zadnja odprava, ko je bila večina hrane še vedno v konzervah. Še vedno se spomnim tiste trikilogramske konzerve sadnega koncentrata, ki so ga sicer uporabljali za izdelavo sadnih jogurtov, mi pa smo ga topili v vodi in tako delali sadne napitke. Kdor je to piksno spravil do višinskih taborov, je bil zelo pohvaljen. Res pa je, da je večina teh konzerv potem ostala na gori. Onesnaževanja je bilo takrat kar veliko.
Škarja: Pet ton opreme smo spravili na tabor 1 na sedlo Lo La.
Torej smeti niste vlekli v dolino?
Škarja: Kar smo porabili, smo porabili, kar pa nismo, je ostalo zgoraj. Dol smo nesli le kisikove in plinske jeklenke.
Vedno znova, ko prebiram gorniško literaturo, dobim občutek, da postanete v višavah kar nekam poduhovljeni. Gre bolj za vraževerje ali za potrebo verjeti v nekaj, ko začneš osvajati te gore?
Štremfelj: Ko greš v Himalajo, imaš možnost vsaj za nekaj časa ustaviti to hitrost našega življenja doma. Mi živimo prehitro in sploh več nimamo časa o nobeni stvari resno razmišljati - vse je že instant. Ko pa prideš tja, imaš nenadoma več časa in zato lahko več časa posvetiš razmišljanju.
Sicer pa je Dough Scott, ameriški alpinist iz začetka 70. let, rekel "you will never get enlightenment on full stomach". Ali po domače: če imaš polno rit vsega, ne boš nikoli poduhovljen. Zato pa grejo menihi v luknje in so tam poduhovljeni; tisti pa, ki so tukaj poduhovljeni, so to zato, ker so to nekje prebrali in se jim zdi fino. Moraš biti kdaj malo lačen, mora te kdaj malo zebsti, moraš biti nekoliko neprespan, da lahko živiš poduhovljeno življenje.
Morda je nekaj tudi v misli, da se v odsotnosti motenj, ki jih ustvarja surovi svet, odpremo duhovnosti, kot je dejal Tenzing. Navsezadnje je v vsaki bazi tudi oltar z molilnimi zastavicami.
Štremfelj: Je, samo tega postavijo šerpe. Mi zagotovo ne bi postavljali molilnih zastavic, če jih ne bi postavljali šerpe, ker pa smo v njihovi deželi, moramo spoštovati njihove navade. Je pa zagotovo tudi nekaj vraževerja pri alpinistih.
Škarja: Moja izkušnja je podobna. Ko smo bili eno leto pred vzponom na Everest na oglednici, nam jo je zagodlo vreme in smo na majhnem letališču v Namče Bazarju čakali odrešilni let domov. In tam so bili tudi v rdeče napravljeni italijanski budisti, ki so prišli iz bližnjega samostana. Na tistem mini letališču so pristala le tri majhna letala na dan, na letališču pa se je nabiralo vsak dan več ljudi. In že drugi dan so bili Italijani čisto živčni, ker niso dobili leta. Skratka: Evropejcu ta meniška obleka ne pomeni nič. Je samo forma. Kar pa se mene tiče, je Himalaja priložnost, da si oddahneš od našega življenja, izmeriš si moč proti naravi in hkrati vidiš, da so ljudje tam kar srečni kljub svoji revščini. Že v Katmanduju ta mirnost izgine...
Pa potrebuje človek notranji mir, ko vstopi v steno, ali ga najde med plezanjem?
Štremfelj: Misel, da bi v Alpah izvedel aklimatizacijo in potem s helikopterjem priletel v bazo in se takoj lotil plezanja, mi ni všeč. Zdi se mi, da je enotedenski pohod do hriba odlična priprava, da se lahko potem v bazi maksimalno zberem. Navsezadnje pridemo iz tako norega ritma, še posebej pred odpravami, ko moraš urediti milijon stvari tako za samo odpravo kot v službi. Že ko sedeš na letalo, se začnejo stvari umirjati, nato pa na dostopu loviš normalen ritem. Že privajanje na mraz, na neudobje šotorov, na drug ritem potrebuje čas.
Mislite, da je čas velikih odprav minil?
Štremfelj: Vsekakor. Mislim, da takšnih odprav, kot je bila naša, ne bo več, tudi zato, ker se je spremenil vrednostni sistem. Danes uspevajo samo še Rusom.
Prav sprememba vrednostnih sistemov je verjetno razlog za drugačne odprave. Kolektivni duh je zamenjal individualizem.
Škarja: Že Everest je nakazal prihajajoče spremembe. V tej odpravi so vsi garali - tudi tisti, ki jih je bolezen prikrajšala za naskok na vrh, so v spodnjem delu garali za skupni cilj, da bi vsaj eden prišel na vrh. In se je pokazalo, da so bili za novinarje zanimivi samo oni, ki so prišli na vrh, zato so člani odprave začeli tehtati, ali se jim sploh še splača garati, če nimajo možnosti dostopa na vrh. Iz tega potem nastanejo ideje, da alpinisti oblikujejo svoje odprave, ki so seveda manjše, in si tako povečajo možnosti za naskok na vrh.
Še ena pomembna prelomnica je bilo leto 2000 - ko je vsa energija kar izginila. Ne vem, kaj je magičnega v tej letnici, a tudi družba nasploh se po letu 2000 obnaša tako fatalistično, kot da je pred nami le še tisočletna puščava.
Domen Caharijas