Iztok Tomazin: Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes odpovedali ...
22. 5. 1950 – 3. 4. 2009
Filip je bil velik gornik in poseben človek, alpinistična legenda z več presežniki: eden najboljših slovenskih solo plezalcev, med najbolj močnimi in vztrajnimi alpinisti svoje generacije, Slovenec z verjetno največjim številom alpinističnih vzponov, najboljši poznavalec Storžiča in sten nad Belopeškimi jezeri, dolgoletni gorski reševalec, neutruden hribovski poet …
Tega nesrečnega dne sem ga že hotel poklicati po telefonu in povprašati o razmerah v Storžiču, kamor sem se namenil v naslednjih dneh. Mogoče bi šla celo skupaj, na najino domačo goro, v kateri imava na stotine vzponov v vseh letnih časih in razmerah, v steno, za katero sva bila prepričana, da jo od vseh najbolje poznava. A je prej zazvonil pozivnik; sporočilo je bilo nujno in zlovešče, moral sem pustiti delo v ambulanti in s helikopterjem smo poleteli v gore kot že mnogokrat, tokrat proti Storžiču, podobno kot pred tremi leti, ko se je izkazalo, da gremo po Janeza. Spet nismo vedeli, kdo in koliko jih bo, niti ne, ali so še živi. Moje slutnje zadnjih dni pa so se krepile in kmalu po tistem, ko sva z Robijem skočila iz helikopterja, tudi potrdile. Turkizno modri gojzarji, vetrovka Gorske reševalne službe … Filip.
Osuplost, udarec, presenečenje, ki to pravzaprav ni moglo biti. Res je bilo malo verjetno, da bi razen njega ali mene še kdo v takih razmerah plezal v Storžiču. Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes odpovedali. Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine …
Filipu življenje ni prizanašalo, prizanašal si ni niti sam. Otroštvo nas zaznamuje, bolj kot si včasih želimo ali upamo priznati, v dobrem in slabem. V marsičem opredeljuje našo življenjsko pot, pomanjkljivosti in vrline, šibkosti in moči. Še posebej v medosebnih odnosih. Mladostne rane in stiske pogosto odsevajo tudi v zrelih letih. Trda zgodnjeotroška pastirska šola na pobočjih Košute je Filipa zaznamovala na različne načine, predvsem pa mu je vsadila ljubezen do gora in sposobnost suverenega obvladovanja strmin. Mladostna želja postati zdravnik, ki mi jo je zaupal nekoč, ko sem si sam šele utiral pot v gore in v medicino, se mu ni uresničila. Verjamem, da predvsem zaradi pomanjkanja možnosti. Bil je eden tistih srečno nesrečnih ljudi, ki so zlasti v gorah odkrivali in našli iluzijo ali resničnost svojega smisla, potrditev in izpolnitev, zatočišče in svetišče. Bil je eden redkih, ki je vse to dogradil tudi v alpinistično vrhunstvo, saj je bil v svojih najboljših časih med našimi najsposobnejšimi alpinisti. Bil je tudi eden redkih tržiških originalov, ki so z dejanji presegli okvire zidov, ki simbolično, pogosto pa kar utemeljeno označujejo tržiški mestni grb. Presegel jih je v alpinizmu, v edini dejavnosti, ki ga je povsem prevzela in v kateri je lahko izkoristil svoje naravne danosti. Verjetno se mu večina življenjskih želja zunaj alpinizma ni uresničila, kar ga je še trdneje priklenilo na gore, v svet, kjer je bil doma, kjer je bil sposobnejši in vztrajnejši, bolj predan od večine drugih. Tisoči vzponov, desetine mrzlih bivakov, neštete ure v stenah in težka bremena na ramenih, pogosto ne meneč se za vreme, mraz, nevarnosti …
Kljub udeležbi na več odpravah v Himalajo mu je bilo samo enkrat dano stopiti na vrh osemtisočaka – leta 1989 na Šiša Pangmo. A njegov himalajski prispevek k slovenskemu alpinizmu je bil mnogo večji, kot bi lahko sodili iz tega dejstva: garanje v Južni steni Lotseja, preizkušnje na Gašerbrumu 1, K2, Kangčendzengi in drugih najvišjih gorah sveta …
Osupljiva je bera njegovih solo vzponov, imel je redek, nenavaden dar, da je sam plezal celo bolje kot v navezi. Čeprav v mladosti ni imel možnosti učenja smučanja, je kot zrel alpinist dosegel tudi zavidljivo alpinistično smučarsko raven.
Kljub bremenu let, čez mesec in pol bi jih dopolnil 59, in kljub težki, kronični bolezni, ki je marsikoga z enako diagnozo prikovala v dolino ali celo v invalidski voziček, naju pa je skozi medicino še dodatno povezala, je z neizmerno voljo, vztrajnostjo in predanostjo nadaljeval svoje gorniško življenje. Še vedno nas je znal presenetiti s številom, včasih pa tudi s težavnostjo tur, ki se jih je kljub zdravstvenim težavam loteval. Po tej plati je bil lahko vzor vsem pasivnim, malodušnim, brezvoljnim bolnikom in dokaz, da velika želja biti zdrav in brezmejna volja ohranjati sposobnosti stika z največjimi osebnimi vrednotami, z naravo, ob pomoči medicine lahko dolgo kljubuje tudi resni bolezni.
Bil je samosvoj, zahteven, kritičen in brez dlake na jeziku, kar niso vedno priljubljene lastnosti, a njegova prijateljstva so bila pristna in njegova pesniška duša je pustila številne preproste, a tople in globoko občutene sledi zlasti v vpisnih knjigah v Bivaku v Storžiču, pa tudi po mnogih gorskih vrhovih. Žal ga nisem pravočasno prepričal, da bi svoje pesmi zbral in jih s pomočjo uredil v dostojno knjigo, vredno njegove ljubezni do gora in narave v celoti. Kot bi čakala na bližnjo okroglo obletnico, ki pa je ne bo.
Seveda je bil Filip mnogo let tudi gorski reševalec. Mnogim, ki so na lastni koži spoznali temno plat gora, smo skupaj uspešno pomagali. Včasih smo bili žal prepozni ali pa je bilo brezupno od vsega začetka. Žal je bilo tako tudi danes, le da je bil tokrat Filip na tisti drugi, temni strani, brez vrnitve, brez možnosti, da bi mu naše hitro posredovanje s helikopterjem lahko še rešilo življenje.
Tri so bile njegove najdražje gore: osemtisočak Lotse, v katerega južni steni smo pod Aleševim vodstvom leta 1981 doživeli in preživeli eno naših največjih himalajskih pustolovščin, Mangart, v katerega ostenjih je preplezal in prehodil več kot kdorkoli drug, in seveda Storžič, gora njegovih začetkov in vseh nadaljevanj, njegov drugi, morda celo prvi dom, žal tudi gora njegovega konca. Če se je že moralo zgoditi, se je vsaj v Storžiču.
Tisti, ki zaživimo tudi v spominih, ki se znamo srečevati tudi drugje, verjamemo, da bomo Ta črnega še srečevali, nasmejanega, prepotenega, z žarečimi, v gorske lepote zagledanimi očmi – v strminah domačega Storžiča, v grapah in ledenih trakovih Begunjščice, v prepadnem amfiteatru ostenij nad Belopeškimi jezeri; kjerkoli, kjer so se prepletle naše alpinistične in druge poti, kjer so se stkala tiha, žlahtna prijateljstva.
Iztok Tomazin