Uvodnik: Klub omejenih ljudi. Andrej Stritar / Planinstvo: Po Ötzijevih poteh. Tadej Zorman; SPD Trst - zgodovinsko poslanstvo na zahodnih okopih. Žarko Rovšček / Varno v gore: V suhem in toplem. Aljaž Anderle / Alpinizem. Pasti plezalskega izražanja. Mateja Pate
Vsebina - Članki
UVODNIK
Klub omejenih ljudi. Andrej Stritar
PLANINSTVO
SPD Trst - zgodovinsko poslanstvo na zahodnih okopih. Žarko Rovšček
Na prvo turo kar po svojem zemljevidu. Znameniti kartograf Ivan Selan tudi planinec. Mojca Luštrek
Everest - Aleš Kunaver - šola Nepal. Tone Škarja
Adi Vidmajer - dobitnik Bloudkove nagrade iz planinskih vrst. Slavica Tovšak
In vendar gre naprej ... Miro Eržen
Ko izgine planinska pot. Tone Tomše
Nož. Dušan Škodič
Zimsko jutro. Janez Gril
Na Sveto goro. Enodnevno romanje iz Idrije. Rafael Terpin
Ples pajčolana. Pavel Dimitrov
Izpolnjena srčna želja ... Stane Škrjanec
Vzhodni žleb (»Pomladni cvet«). Gorazd Gorišek
Po Ötzijevih poteh. Tadej Zorman
NA TURO
Reiterkarspitze (2421 m), Karnijske Alpe. Tomaž Hrovat
INTERVJU
Sem vzdržljiva, volje mi ne zmanjka (Simona Pogač). Irena Mušič
VARNO V GORE
Na suhem in toplem. Aljaž Anderle
VARSTVO NARAVE
Ne vmešavajmo se v naravo! Jana Kus Veenvliet
Velikonočnica. Dušan Klenovšek
ALPINIZEM
Končan Svetovni in Slovenski pokal. Andrej Pečjak
Lep in glasen. Aljaž Anderle
Nora linija Supercanalleta. Dejan Koren
Kavkaški utrinki. Razmišljanje o tem in onem. Nina Bernard
Pasti plezalskega izražanja. Mateja Pate
NAŠA SMER
V strminah nad planšarijami. Samova grapa v Maselniku. Vanja Nastran
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
Klub omejenih ljudi
Zadnjič sem se javno proglasil za neverjetno omejenega človeka!
Bilo je na spletnem forumu, kjer se je razvnela žolčna razprava o uporabi motornih sani. Sredi zime so državni organi pričeli resneje preganjati vse številnejše motorne sankače po naravi. To je izzvalo direktorico trgovskega podjetja, ki take stroje uvaža, da je napisala javno pismo s pozivom po ureditvi tega področja. V pismu je zagovarjala rekreativne vožnje z motornimi sanmi in si želela prostor za njihove vragolije. Na portalu Gore-ljudje.net se je sprožila živahna razprava, v kateri ljubitelji gora v svojih odgovorih niso našli veliko razumevanja do dirjanja po zimski pokrajini. To je avtorico pisma razjezilo, da je zapisala, »da s tako omejeno mislečimi ljudmi še ni imela opravka!«
Z največjim veseljem sem se vključil v razpravo in se ponosno pridružil temu klubu omejeno mislečih. Kajti že dolgo me je strah, da je ta klub »omejenih« ljudi, tistih, ki razumemo pomen mirne, necivilizirane divjine, vedno manjši in da je že davno velika manjšina.
Res je sicer, da bi bilo treba uporabo motornih sani in štirikolesnikov za poletno rekreacijo bolje zakonsko urediti in najti sprejemljiv način sobivanja. Toda ta problem je le kamenček v celovitem problemu odnosa družbe do narave. Živimo na čudovitem koščku sveta, ki so nam ga predniki pustili dokaj ohranjenega. Vsakodnevno dogajanje pa nam kaže, da se stopnjujejo pritiski po novih in novih posegih v naravo, »saj je vendarle treba spodbujati gospodarski razvoj!« Koliko je županov, ki bi se zavzemali za ohranitev narave bolj kot za novogradnje? Zakaj pa menite, da novega zakona o TNP ni in ni? Saj ga nihče pravzaprav noče! Vsi že govorijo, kako dobro je imeti lepo naravo, ko pa pride do konkretnih zadev, vsak gleda le svojo sebično korist.
Pri tem gre pravzaprav za kulturno vrednoto. Prepričan sem, da je neokrnjena narava nekaj najvrednejšega, kar imamo v tej naši lepi deželi. To je eden od temeljev kakovostnega življenja vseh nas. Dokler bomo znali uiti iz napornega vsakdana v mirno divjino in se vsaj za nekaj ur zliti z njo, bomo živeli zelo kakovostno. Nič umetnega, noben fitnes, nobena žičnica ali motorne sani ne morejo nadomestiti zdravega potenja v vetrovnem zelenju ali belem pršiču stran od mest, cest, hrupa oziroma kakršne koli civilizacije.
Lahko pa je tudi drugače: popolna urbanizacija, popolna podreditev vse narave gospodarstvu, popolna izraba vsega ozemlja za vse vrste »rekreativnih« dejavnosti, da bo le dobičkonosno! Naj bo vse pozidano, zaprimo se v svoje betonske kletke, razgibavajmo svoje mišice v kleteh ob pogledu na televizorje, s katerih nam praznijo možgane z neumnostmi, in se prekladajmo drug do drugega zgolj v kovinskih škatlah! Strah me je take »kakovosti« življenja, take »neomejenosti« do tehnološkega napredka.
Prepričan sem, da smo vsi ljubitelji gora vsaj malo »omejeni« in nam ni vseeno za našo gorsko divjino. V družbi pa smo premalo glasni, kajti današnja družba je družba marketinga. Nekaj velja tisti, ki glasno in kar naprej ponavlja svoje stališče, pa če je še tako neumno. Za tistega pa, ki se samo tiho umakne pred agresivnimi nasprotniki, četudi ima zelo plemenite in modre nazore, ne bo nihče vedel in ga upošteval.
Zato se oglašam tukaj in iščem nove člane kluba »omejenih« ljudi. Tistih, ki imamo »omejen« in nerazumevajoč pogled na prodor tehnike v divjino. Če želimo svojo kakovost življenja ohraniti za nas in za naše zanamce, moramo predvsem vztrajno vzgajati in navduševati vse tiste, ki še slišijo malo klica divjine v sebi kljub neznosnemu hrupu okoli nas. Žal moramo biti glasni v družbi, da bomo lahko ohranili mir v divjini!
Andrej Stritar