Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc ter Ablanca

Piramida Velikega Draškega vrha. Ni treba v Egipt. Legende so med nami ...Gorniška potepanja: Nekdo jo je ubral po grebenu v najino smer. Na prevalu smo se srečali. Ne prvič. V nekem čudovitem jesenskem dnevu sva uživala na Frdamanih policah, ko je čez steno priplezal On. Tako prijeten, domač, nasmejan in pripravljen na pogovor z dvema sprehajalcema.

 

Srečanja v gorah


Veliko jih je: naključnih, trenutnih, nenavadnih, zabavnih, srečnih, žalostnih, prijetnih, razveseljujočih in največkrat zelo zanimivih. Na turi po zasneženih dvatisočakih nad pokljuškimi gozdovi, ki sem jo tokrat uvrstil v Gorniška potepanja, je bilo srečanj zvrhan koš.

Ker sva že nekaj dni zapored vandrala po gorah in bila zaradi tega od vseh lepot zimske pravljice prav prijetno utrujena, je bila jutranja misel in želja obenem samo kratek vzpon na Viševnik, ki sva se ga vsa leta bolj ali manj izogibala, saj ob lepih koncih tedna v vseh letnih časih privabi veliko ljudi. No, pa so šle želje in z njimi najini koraki malo po svoje. Na koncu sva spravila skupaj kar spodobno turo.

Telegrafski opis poti: z Rudnega polja na Viševnik (2050 m), pogled na triglavsko kraljestvo in – bila sva »pečena«. Po grebenu naju je neslo na Srečanje z ViševnikomSrečanje z Malim Draškim vrhomSrenjski preval, sledil je vzpon na Mali Draški vrh (2132 m) – obe vršni glavi, sestop na Jezerce in čez Studorski preval na Veliki Draški vrh (2243 m), kjer sva mislila končati, a sva se ob pogledu na Tosc (2275) »spekla« še drugič. Navzdol v Vrtačico, po strmi grapi v vzhodnem pobočju Tosca (do 45º) na vrh, sestop do planine Zgornji Tosc, po triglavski magistrali na Studorski preval in za nagrado, ali pa zato, ker sva bila ravno tam, še na Ablanco (2004 m), s katere je bilo do Rudnega polja še kar daleč.

Srečanje s smerno tablo

Srečanja s smernimi tablami. Prva leta obiskovanja gorá so bile najine stalne spremljevalke. Nato vse manj, a se jih na znanih poteh, ko v megli in snegu ne vidiva dlje kot do lastnega nosa, še kako razveseliva. Morda je to priložnost, da se zahvalim vsem markacistom in drugim prostovoljcem, ki z veliko truda in požrtvovalnosti urejajo poti gorskega sveta. Velikokrat so naju črte na skalah in prijazni Knafelčevi rdeče-beli krogci ob njih že rešili tavanja in iskanja prave poti, kljub temu pa mislim, da je označenih poti pri nas dovolj in novih ne potrebujemo. Podpiram sklep PZS izpred mnogo let, da se v našem gorskem svetu ne bodo več gradile nove poti.

Srečanje z zverjo

Srečanja s podobami v naravi. Živalske, človeške in še kakšne podobe, ki jih ljudska domišljija prepozna in o njih spleta pripovedke, lahko zagledamo povsod. Najdemo jih v skalah ali lesu in so vedno zelo zanimive. O nekaterih izmed njih govorijo celo pripovedke. Prav zabavno je, kako včasih oči sopotnice vidijo popolnoma nekaj drugega. Velikokrat se je že zgodilo, da sva eden drugemu razlagala, kar sva videla, pa se dostikrat nisva mogla zmeniti, ali je tisto mačka, pes ali riba. Tudi današnja podoba je lahko marsikaj. Mene spominja na hudo zver, ki ima glavo obrnjeno navzgor in z odprtimi usti renči proti nebu. Kaj želi od nje za njo stoječe drevo, pa prepuščam vaši domišljiji. Razkrijem vam še to. Zver boste našli ob poti na Viševnik, ko steza nad Zlato vodo doseže sedlo severno od Plesišča.

:-)

Srečanja z nasmejanim dekletom. To niso običajna, naključna srečanja, temveč skupna doživljanja gorá. Srečujejo se védenja, občutki in vtisi o najinem najljubšem svetu, ki sredi visokogorskih pustinj poraja veliko razmišljanj o Naravi. Z oddaljenostjo od hrupnih magistral so misli čistejše, občutja in z njimi povezano zavedanje sveta, v katerem prevladujeta mir in tišina, pa z vsakim decibelom manj pridobivajo vrednost.

Nekajkrat pa sva se srečala tudi zares. Včasih se na kakšnem delu brezpotja zatečeva k taktiki dvojnega pristopa. »Ti poglej levo, jaz bom pa desno.« Nato si poročava o stanju in izbereva boljšo od obeh možnosti. A včasih ne gre vse gladko. Tudi to se je že zgodilo, da sva morala zaradi preveč intenzivnega iskanja prehoda nato iskati eden drugega. Ponovno srečanje je bilo v takšnih trenutkih zelo prijetno.
 Srečanje s planinsko kavko

Srečanja s planinskimi kavkami. S črnimi pticami gorskega sveta se srečujeva skoraj na vseh poteh. Samo usedeva se, že priletijo in milo prosijo: Tako se to dela! :-)A je to :-)»A 'mata še kej za nas?« Seveda imava. Tudi iz roke so že jedle. Planinska kavka je ena redkih ptičjih vrst, ki je s povečanim obiskovanjem visokogorja nekaj pridobila. Njena družabnost ji je omogočila nove možnosti prehranjevanja tudi v zimskem času, čeprav je pri nas še vedno redka celoletna vrsta. In še zelo hitra je. Z zloženimi peruti lahko doseže v strmoglavem letu vzdolž skalnih sten tudi hitrost do 200 kilometrov na uro!

Še to. Morda boste kdaj zagledali planinsko vrano, ki je na prvi pogled (po barvi in velikosti) zelo podobna planinski kavki. Pri nas je zelo zelo redka. Midva je še nisva opazila. Kako jo boste spoznali? Njen kljun je rdeče barve, predvsem pa precej daljši kot pri starih znankah, ki zobajo ostanke naših dobrot z rumenimi in krajšimi »usti«.

Srečanje z legendo

Srečanja z legendo. Sestop z Malega Draškega vrha na Srenjski preval. Pogled je bil usmerjen na Viševnik, kjer sva bila v zgodnjem jutru še sama, v nadaljnji uri pa se je na njem nabrala številna druščina ljudi. Nekdo jo je ubral po grebenu v najino smer. Na prevalu smo se srečali. Ne prvič.

V nekem čudovitem jesenskem dnevu sva uživala na Frdamanih policah, ko je čez steno priplezal On. Tako prijeten, domač, nasmejan in pripravljen na pogovor z dvema sprehajalcema. Ali pred nama res stoji alpinist, ki je leta 1975, ko naju še niti na svetu ni bilo, splezal na Makalu? Še več. Nekdo, ki je v tistem času (zaradi težav s tehniko) postal »najvišji človek na svetu« brez uporabe dodatnega kisika. Nekaj malega tudi sam vem o trmi in pripetljajih, ki se včasih zgodijo zaradi nje, toda verjetno se vztrajanju nad osem tisoč metri reče kako drugače. Navadni smrtniki ne bomo nikoli razumeli naporov ljudi, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja z veliko znanja in truda postavili slovenski alpinizem ob bok veliko večjim svetovnim ljudstvom in s prenekaterimi vzponi stopili na himalajski prestol. Ostane nam samo, da spoštujemo in občudujemo dosežke največjih mojstrov.

Marjonovo knjigo »Ledeno sonce« sva brala malo pred srečanjem z avtorjem in ga še vsa pod vtisom njegovih doživljanj gorá, ki sva jih srkala iz njegovega literarnega dela, spraševala o vsem, nato pa zavzeto poslušala zelo zanimive misli plezalca z veliko začetnico in hkrati občudovala vitalnost v zrelih letih.

Tokratno srečanje na Srenjskem prevalu je bilo še bolj prisrčno in domače. S Studorskega prevala na Veliki Draški vrh sva se pustila voditi Njegovim stopinjam. Pravilne poti na jugovzhodnem grebenu ni bilo mogoče zgrešiti.

Dober tek! Z 'novo' žlico :-)

Srečanje z žlico. Premamila naju je še grapa v vzhodnem pobočju Tosca, ki sta jo pred našimi očmi presmučala mojstra snežnih strmin. Z Velikega Draškega vrha je lepo vidna in v sredini marca tudi zelo dobro skrita pred toplim popoldanskim soncem.

Poslovili smo se. Kratek sestop v Vrtačico in že sva z derezami in cepinom lahkotno »odpikala« na vršno ravnino bohinjskega debeluha. Zgoraj sva našla žig in srečala – žlico, natančneje žličko, ki jo je nekdo po obedu pozabil vzeti s seboj. Bila je že vsa zarjavela in uboga, skratka bolj ali manj neuporabna. Veliko nama tudi sicer ne bi mogla koristiti, saj na enodnevne ture ne nosiva jedače, ki bi se jo lahko pojedlo z najdbo na Toscu. S (pre)polnim želodcem se pač ne pride daleč …

Srečanje z gamsi. Eden, dva ... štirinajst!

Srečanja z gamsi. Pogosto se videvamo. Včasih z enim, pogostokrat z dvema, tremi … Na tej turi je bilo srečanje z njimi še posebej številno. Na fotografiji jih je štirinajst, a jih je bilo v resnici še precej več. Kje? Z vrha sva sestopila na zapuščeno planino Zgornji Tosc. Še pred prehodom na triglavsko romarsko pot se je začelo štetje. Končala sva nekje okoli dvajset. Najprej so se malo zdrznili, nato pa postali na vso moč radovedni kot večinoma vsi rogati lepotci našega visokogorja.

Opuščena planina Zgornji Tosc

Srečanja z rušjem. Na tej turi ga sicer ni bilo veliko, a nama je že velikokrat pilo kri in paralo živce. Tudi kakšna kletvica je že priletela iz najinih ust zaradi zelene nadloge. Če se samo spomnim Plaskega Vogla, Srebrnjaka ali pa Srečanje z rušjemZadnji koraki na Ablancogrebena Ušje–Plešivec–Trentski Pelc. Ponavadi pomagata mirna kri in stavek: »Bo že minilo.« Včasih se pretihotapiva skozi v nekaj minutah, velikokrat pa pretepanje traja več ur. Preizkusila sva že nekaj tehnik, ki omogočajo kolikor toliko znosno gibanje: stopanje z veje na vejo, plazenje pod njim ali pa nekje vmes. Nama je še vedno najbolj všeč druga različica, ki pa je nikomur ne priporočava, če nima na glavi čelade in pokritih okončin. Ni pametno, da so oblačila najnovejša, ker bodo po takšni turi enako enako uboga kot tista, ki so preživela že veliko hribovskih dni. V snegu, ki rušje skrije samo na pol, so opisane različice bolj ali manj neuporabne. Pravi ljubitelji že vedo, kako in kaj.

Na tej turi z rušjem ni bilo veliko težav. Samo toliko, da sva »zadela« pot.

Srečanja z majhnimi pticami. O teh prijaznih prebivalkah »nekoristnega sveta« sem že v prejšnji objavi veliko napisal. Prečnica s planine Zgornji Tosc Srečanje s ptičkoZadnje srečanje s Triglavom tistega dne. Pogled z Ablance.do Studorskega prevala je v kopnem seveda sprehod po široki poti, ko zapade pade sneg, pa je tod precej drugače, predvsem, če orješ ledino. Že med potjo sva določila »nagrado«. V mislih sva imela seveda vzpon na Ablanco, ki nama je nato prinesla resnično zadovoljstvo in srečo obenem, z obiskom drobnih ptic, planinskih pevk, ki sta na redkih kopninah iskali hrano.

Zadnje srečanje. Mrak je že padal na zemljó. Nisva bila edina, ki sva bila na pragu noči še daleč od izhodišča. Z Velikega Draškega vrha je sestopal še nekdo. Zaslišala sva žvižg. Nadaljevanje najinega zadnjega srečanja tistega dneva si lahko preberete v Četrtkovi zgodbi z naslovom Motiv. Pri odstavku Srečanje sva vstopila v »igro« tudi midva, z Makalujem dosegla vrh in s Pomenkom v temi odšla nazaj v najin svet.

Ali so lahko motiv zahajanja v gore tudi naključna srečanja?
 

gorisekgorazd@gmail.com
         gorisekgorazd@gmail.com

 
Če poravnam tablo, je postrani
drevo ...


... če drevo, pa tabla.


Zver od zadaj ...


... in s strani.


Rjavina in desno ob njej ...


... Luknja peč.


Srečanje s soncem


Srečanje z meglo, ki je
objela Ablanco.


Veliki Draški vrh in Kanjavec


Triglav


Najprej si je treba priboriti
svoj delež ...


... nato pojesti ...


... malo čudno pogledati ...


... postaviti nožice navznoter ...


... in v zahvalo narediti še
zaključno predstavo.


Kanjavec z Vernarjem v ospredju


Srečanje s Planiko


Viševnik


Srečanje z informacijsko tablo
Triglavskega narodnega parka


Na Veliki Draški vrh


Tosc ...


... z grapo ...


 ... in s smučarjema v njej.


Vrtačica iz vzhodne grape Tosca


Na Toscevi vršni snežni poljani


Na debeluhu je res ...


... veliko prostora


Malo polje s potočkom


Planina pod Mišelj vrhom


Za srečo?


Ablanca


Planina Konjščica z Ablance

Arhiv: Gorniška potepanja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti