Janez Pikon: Zadnji teden je vetrovno na grebenu gora in pobočjih od Ratitovca do Komne. Vejavica (živi sneg) gospodari in gradi opasti visoke do štiri metre in višje, te so lepo vidne tudi iz doline. 
Zato ne bo nič narobe, če se to pot seznanimo z nekaterimi snežnimi pogoji v zimskem času. Vsako leto lahko poslušamo in beremo, da imajo arktična ljudstva samo za različne vrste snega tudi sto in več izrazov, mi pa le nekaj. Do neke mere to res drži, če pa bi poznali še nekatere naše krajevne oznake in novodobne skovanke za sneg, bi hitro prišli do nasprotnega zaključka. Namreč, da tudi naš jezik glede snežnega izrazoslovja ni tako reven, kot se zdi na prvi pogled. Vprašajmo se vsi navdušeni dričalci po tej čudoviti in raznoliki podlagi, že teh je več kot deset vrst. Turni smučarji se vzpenjajo brez pomoči žičnic (ponavadi tudi daleč stran od njih) in imajo na smučeh prilepljene posebne umetne kože, tako imenovane pse.
Snežna stopala, brije na grebenu Koble, snežna preproga
Potem so tu klasični alpski smučarji z nekaj podrazredi (smuči z zelo poudarjenim, deloma poudarjenim in brez stranskega loka), pa deskarji, sem in tja še kakšen smučar na eni smučki (monoski) in pa ljubitelji telemark smučarske tehnike. Enako pestro je tudi pri sankačih, ki se vozijo na »smetišnici« ali pa snežnem »kolesu,« pa vse do pravih tekmovalnih sani, ki omogočajo dirjanje po posebej za ta namen pripravljenih drčah.
Ampak če ni snega, ni nič, pa naj bo ta nov ali pa star! Najbolj znan je brez dvoma pršič, suh sneg, ki pada v mrzlem vremenu. Gre za zelo lahek, nesprijet drobnozrnat sneg, ki pri spustu prši vse okoli nas. Če ga je več, lahko imamo celo težave z vidljivostjo, najbolj znan pa je po tem, da izvablja iz smučarjev raznovrstne klice in krike. Tem je manj všečna plundra ali snežna brozga, s katero označujemo z vodo premočen sneg. Ponekod rečejo takemu snegu kar »čofta.«
Tudi južen, moker sneg ni med njimi nič kaj priljubljen. Marsikdo prisega na celec, nedotaknjen sneg brez gazi in smučin, po katerem ni še nihče hodil ali smučal. Tu je še puhec, zelo lahek, suh sneg, ki pada v posamičnih kristalih ob hudem mrazu in v brezvetrju. O snežnem prahu pa govorimo takrat, kadar se sneg v vetru zdrobi in zmelje v drobcene delce.
Živ sneg ali vejavica je najpogosteje v zavetrju odložen sneg, ki ga med potjo po zraku in na tleh nosi, kotali ter obdeluje veter. Potem so tu še srenec, sren in firn, ki so bolj spomladanske vrste snega oziroma so pogostejše na prisojah, kjer poteka preobrazba snežne odeje hitreje kot pa v osojah. Srenec ali tudi zrnec je spomladanski, dobro uležan debelozrnat sneg, ki se je že večkrat odtajal in zamrznil.
Z večkratnim izmeničnim taljenjem in zmrzovanjem snega v vrhnji plasti snežne odeje pa nastaja sren, trda snežna skorja, ki nas ponavadi drži vse do takrat, dokler ga čez dan ne »prime« sonce. Firn, nekateri napačno uporabljajo to oznako namesto srena, pa je že več kot leto dni star sneg, prehodna oblika med srencem in ledeniškim ledom. Če ga hočemo videti pri nas, se moramo pošteno potruditi. V osrednjih Alpah, kjer je sicer nekaj več, a prav tako hitro izginjajočih ledenikov, pa ga bomo našli hitreje. Spomladi poznamo tudi gnilec, premočen, nepovezan srenec ali globinski srež.
Svečnica nam je dala vedeti, da se zima še ne misli tako kmalu posloviti. Sicer pa počakajmo še dva tedna in videli bomo, kaj bo opravil letošnji pust in vse, kar spada k njegovemu praznovanju. V vremenskem smislu je zima res nekaj posebnega, verjetno prav zato, ker je vedno krajša in manj bela.
Vir: snežni slovar
Janez Pikon