Delo, 24.08.05 - Milan Vogel: Preproste zgodbe s solčavskih planin
Književni listi
Etno
Milan Vogel
Kako so se gamsi smučali
Joža Vršnik
Preproste zgodbe s solčavskih planin
Spremna beseda Zmaga Kumer, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2005, 190 str., 3500 SIT.
Užitek je vzeti v roke knjigo, za katero že v naslovu izveš, da bo »preprosta«, in ne morda (tudi namerno) »zatežena«. Poleg tega so napovedane zgode, in to s planin, torej neobvezno in lahko branje. In tako tudi je, saj jih je zapisal preprost, malo šolan človek, ki pa v svojem čutenju in doživljanju sveta in življenja okrog sebe v marsičem prekaša »modrece« na hitro skupaj zmetanih za »slovenski narod pomembnih« knjig.
Joža Završnik (1900–1973), med ljudmi bolj znan kot Robanov Joža, je pisal predvsem za svojo dušo, čeprav so njegove krajše zapise o naravi objavljali tudi Planinski vestnik, Lovec in Kmečki glas. Avtorica spremne besede Zmaga Kumer je zapisala, da se ji je prvič oglasil z zapisom o ljudskem izročilu, ki mu je bilo še posebej pri srcu, in postal dolgoletni stalni dopisnik Glasnika Slovenskega etnografskega društva. Prvič sta si v roke segla pri planšariji v Kotu, ki jo je oskrboval. »K zapisovanju svojih doživetij, opazovanj, solčavskih zgodb in zgodovinskih ter narodopisnih pričevanj ga ni privedla literarna ambicija, temveč želja po ohranitvi izročila,« še zapiše Kumrova, sam pa je svoje zapisovanje označeval kot »pogled v preteklost, ki je bila malokdaj rožnata, trda pa zmeraj kakor skale, v katerih Solčava živi in trpi« ali »kot mal spomin na trpina, ki je imel najboljšo voljo rešiti pozabe, kar mu je bilo še dosegljivo«. Dosegljivega pa mu je bilo še veliko več za poznavanje življenja Solčavcev pomembnega gradiva, kot bi ga bilo mogoče zbrati tri desetletja po njegovi smrti.
Objavljene zgodbe so jezikovno in stilno skoraj nedotaknjene, zagotavlja urednica Alenka Veber, saj je imel Robanov Joža »smisel za lepoto jezika, za preprosto in hkrati slikovito izražanje, značilno za ljudsko govorico«, besedilo pa je »pilil in popravljal pisec sam, kot je videti iz ohranjenih prepisov«.
Med besedili, ki jih uvaja pesem Planšarjevo slovo in so razvrščena v poglavja Iz spominov starih Solčavanov, Kako smo nekdaj živeli v Solčavi, Solčavske vistorije, Doživetja z živalmi in Ljudske modrosti (dodan pa je še slovarček manj znanih besed), izstopata predvsem poglavji Kako smo nekdaj živeli v Solčavi in Doživetja z živalmi. Prvo ima vsekakor etnološko vrednost, saj na preprost in jasen način veliko pove o načinu kmetovanja, domačih obrteh in sploh načinu življenja na Solčavskem, kolikor nazaj je segal spomin, Doživetja z živalmi (med njimi je tudi resnična zgodba o tem, kako so se gamsi smučali) pa kličejo po tem, da se jih razširi v današnji otroški svet. Joža jih začenja takole: »Nekateri učeni ljudje, ki poznajo živalstvo bolj iz slik kakor iz življenja, učijo, da ima žival pač nagone, ne pa tudi razuma. To znajo z učenimi besedami tudi dokazati. Če bi nekaj let živeli z živalstvom, bi se morda njih prepričanje nekoliko zrahljalo. Sam sem prepričan, da ima žival prav take nagone kakor človek, razum pa tak, kakor ga potrebuje za svoj obstoj in za obstoj svoje vrste …«
Da so Preproste zgodbe s solčavskih planin Jože Vršnika zanimivo branje, dokazuje tudi to, da jih je bilo treba ponatisniti, saj knjige iz prve izdaje, ki je izšla v redni knjižni zbirki Celjske Mohorjeve za leto 1978, ni več mogoče dobiti.
Milan Vogel