Slovenski alpinizem 2007 - Peter Mežnar
Leto 2007 se je začelo sanjsko, bi dejali optimisti, z novim zmagoslavjem slovenskega alpinizma na podelitvi nagrad zlati cepin: Marko Prezelj in Boris Lorenčič za Chomolhari ter Pavle Kozjek za vzpon na Cho-Oyu. Ob polemikah glede zlatega cepina, ki jih je med drugimi sprožil tudi Marko na podelitvi in ki so povzročile začasno (dokončno?) ukinitev podeljevanja te nagrade, je Marko dobitnik tako prvega (skupaj z Andrejem Štremfijem leta 1991) kot zaenkrat zadnjega zlatega cepina.
Zimsko plezanje pri nas je bilo ponovno v znamenju novih vzponov v Loški steni, v Alpah pa nedvomno izstopa vzpon naveze Andrej Grmovšek-Marko Lukič, ki sta prosto ponovila znano in zahtevno smer Gabarrou-Silvy (M8) v Aig. Sans Nomeu in tako v slovenski prostor vpeljala prosto plezanje težkih alpskih smeri pozimi z uporabo znanja »drytoolinga«. Ob tem so kljub manj ugodnim razmeram in vremenu uspeli izpeljati tradicionalni tabor v Chamonixu. Dosežki so omejeni na nekoliko nižje stene, zato pa do težavnosti M8.
Danes je velika večina vzponov v Alpah opravljena po taktiki blitzkrieg ~ od doma v Alpe, vzpon in nazaj domov, po možnosti v vikendu. Popolnoma drugače je stvar zastavil Miha Valič, ki je več kot tri mesece ob podpori vseh mogočih prijateljev enega za drugim osvajal vseh 82 štiritisočakov, kolikor jih trenutno uradno štejejo Alpe. Maraton brez primere v časovnem in organizacijskem smislu je dokaz za Mihovo neverjetno motivacijo.
Med poletnimi vzponi pri nas izstopata predvsem prosta ponovitev Obraza Sfinge (IX/IX+) Anžeta Marenčeta ter prva ponovitev in prva prosta ponovitev smeri Izziv (VIII+) v Ojstrici naveze Andrej Grmovšek-Luka Krajnc. Prav Luka je v letu 2007 najbolj jasno pokazal, da že prihaja nova generacija alpinistov, ki bi lahko segla zelo visoko. Izkazal se je na vseh področjih, od zimskih vzponov v Alpah do ponovitve smeri Game Over (M13) ter s serijo odličnih prostih ponovitev od Paklenice do Dolomitov do težavnosti 7c+. Neverjetno število odličnih vzponov daje slutiti, da se poraja eden najbolj perspektivnih alpinistov zadnjih let, ki mu družbo delajo prav tako odlični sovrstniki.
Izven Evrope sta najprej navdušila Tomaž Jakofčič in Grega Lačen, ko sta v Fitz Royu preplezala novo, 600 metrov visoko smer-varianto Zadnji dnevi raja ter v alpskem slogu nadaljevala do vrha po Francoski smeri (druga ponovitev). Vzpon je ob poslabšanju vremena dobil tudi nekaj znanega patagonskega pridiha. Kot vedno niso izostali uspehi Marka Prezlja. Ponovno se je vrnil v dolino Charakuse in v družbi znanih prijateljev preplezal novo smer Anderson-House-Prezelj na vzhodni vrh K7. Odlični vzpon je bil pospremljen še s serijo drugih vzponov v okoliških gorah.
Odprava Arktični krog seje ob kvalitetni zasedbi iz tujine izkazala s serijo vzponov, predvsem pa v filmu lepo predstavila vse težave na poti do vrha gore. Z novo smerjo Slonehenge na Puscanturpo Est slovenski alpinisti potrjujejo sloves poznavalcev Perujskih Andov, med katerimi gre prvo mesto brez dvoma Pavletu Kozjeku. Odprava Kirgizija 2007 je na območju Ak-Suja opravila nekaj odličnih vzponov, predvsem pa iz sivega povprečja izstrelila nekaj mladih alpinistov. Zakonca Tanja iii Andrej Grmovšek sta ponovno pokazala, da imata nos za lepe cilje. Miyar Vallcy sicer ni popolnoma neznano področje, pa vendar dovolj netrendovski cilj alpinistov, da jima lahko priznamo veliko pionirskega občutka pri izboru ciljev.
Irena Mrak se je tokrat v ženski navezi poskušala povzpeti na Broad Peak, nato pa še na K2. V obeh primerih gre za zelo smela poskusa, zlasti pri vzponu v alpskem slogu na K2, a to, da so odpravo označevali kot uspešno, je marsikoga zavedlo v /motno prepričanje, da sta alpinistki dosegli vrh Broad Peaka. Pojem uspešnosti je sicer lahko tudi subjektivna stvar, a pri vzponu po normalni smeri na himalajski osemtisočak je splošna percepcija uspeha zelo jasno definirana. Vsekakor vzpon na predvrh potrjuje potencial Irene in Mojce, a počasi bo treba, predvsem z bolj jasno izbranimi ekipami, pričakovanja potrditi.
Prvič smo izbirali najuspešnejše na podlagi nominacij s pomočjo komisije, sestavljene v ta namen. Tudi pri predlogih nominacij se odseki niso izkazali. Komisija se je odločila, da za najuspešnejše v letu 2006 razglasi: med alpinisti Marka Prezlja, med alpinistkami Tino Di Batista ter med perspektivnimi Mateja Kladnika.
Slovenski pokal v lednem plezanju se redno sooča s težavami, kako izpeljati zadovoljivo število tekem. Druga nerodnost je, da se posamezni dobri alpinisti, zlasti pri dekletih, tekem ne udeležujejo. Tokrat sta po samo eni tekmi skupna zmagovalca postala Aljaž Anderle ter Tanja Grmovšek. Kljub temu organizatorji vseeno smelo načrtujejo prihodnost s selitvijo tekem v mesta in nadaljnjo popularizacijo tega športa.
Kot odgovornega za vrhunski alpinizem pri KA me najbolj moti nesistematično delo z mladimi in perspektivnimi alpinisti na odsekih, saj imam trenutno vtis, da so dobri posamezniki, ki se pojavijo, bolj plod naključij in srečnih okoliščin. Prav zato bodo že uveljavljeni tabori in izmenjave v bodoče še bolj namenjeni mladim in neuveljavljenim alpinistom, k čemer bi bilo treba dodati še nekaj taborov doma in v bližini.
v letu 2007 se je najpomembnejša razprava o prihodnosti slovenskega alpinizma odvijala v prostorih OKS. S spremenjenimi in zaostrenimi pogoji za dosego zlasti mednarodnega in perspektivnega razreda ostaja alpinizem med kategoriziranimi športi. Kaj to pomeni, se očitno zavedajo le redki, saj večina ob omembi te teme le brezbrižno skomigne z rameni.
Zakaj sem začel z optimisti? V tej oceni je povzeto vse, kar je sploh vredno omembe v letu 2007, da bo slika popolna. Ženski alpinizem je ponovno poniknil v partnerske naveze, med alpinisti pa nekateri dobri posamezniki niso upravičili pričakovanj in uživajo v udobju širšega vrhunskega razreda. Razbitost slovenske alpinistične scene se tako kaže v redkih prebliskih posameznikov in do nadaljnjega ostajamo z enim ali dvema alpinistoma, ki sta sposobna pravih vrhunskih rezultatov. Nasploh se brezbrižnost večine, introvertiranost »bolj poklicanih« posameznikov ter prepad med odseki in krovno organizacijo samo povečuje. Kar v ne tako oddaljeni prihodnosti seveda ne more in ne bo dalo nikakršnih rezultatov.
Peter Mežnar