Delo, 27.08.05, pisma bralcev: Koliko nizkih udarcev lahko prejme in preživi človek
Sobotna priloga
PP poštni predal 29
Delo 20. avgusta
Ko greš k Mušarafu, ne pozabi cepina!
Koliko nizkih udarcev lahko prejme in preživi človek, ki se živ in zdrav vrne domov po pravi kalvariji plezanja, »ujetništva« v steni in po skrajno tvegani stenski reševalni akciji iz ene najvišjih svetovnih gora? To dobro ve samo Tomaž Humar.
Veliko slovenskih novinarjev, med njimi še posebno Marko Zorko v prispevku pod gornjim naslovom, komentatorjev, (kvazi) strokovnjakov (psihologov, alpinistov, ekstremistov) in bralcev je kar tekmovalo med seboj, kdo bo Humarja v javnosti bolj ponižal in očrnil, razen seveda redkih izjem. Očitali so mu vse, od tega, da je narcis, norec, pozer, »maneken new agea«, »nekakšna mati Terezija«, do tega, da ogroža človeška življenja, da je velik medijski manipulator in še mnogokaj.
Kaj je pravzaprav Tomažev »izvirni« greh? Zanimivo,. da večino zgoraj omenjenih najbolj moti ravno prisotnost medijev pri Tomaževem početju na Nanga Parbatu. Kaj pa je Tomaž tako »groznega« počel? Imel je povezavo z bazo, od koder so dogodke, njegove izjave, slikovno gradivo in prispevke novinarke Maje Roš posredovali na njegovo spletno stran in različnim medijem. Nič tako zelo drugače kot pri vsakodnevnem poročanju o različnih dogodkih (športnih, političnih, kulturnih itd.) iz različnih koncev sveta. Od tod naprej pa lahko medijem, ki so zgodbo »pograbili«, očitamo marsikaj: tendencioznost, žaljivost, cinizem, napihovanje, norčevanje iz Tomaževih izjav itd.
Dejstvo je, da Tomaž brez podpore medijev sploh ne bi mogel na odpravo, kajti stroški takšne odprave so resnično visoki. Vsak sponzor pa »zahteva« zgodbo, opaznost, neposrednost in akcijo in vsega tega brez medijev sploh ne more biti. Mediji pa so Humarjevo zgodbo napihnili prek vseh meja, zato ne moremo reči, da jih je Humar izkoristil za svojo promocijo, pač pa so mediji izkoristili njega - bolj natančno tisti, ki oblikujejo njihovo vsebino.
Danes živimo v obdobju medijev. Le-ti oblikujejo javno mnenje in s tem dobesedno ustvarjajo podobo sveta, v katerem živimo. Zato si skušajo medije podrediti in se jih polastiti vsi: podjetja, politiki, verske skupnosti, če naštejemo samo najpomembnejše, vsaj za svoje interese. Moč medijev je izjemno velika: lahko preprečijo ali pospešijo vojne; lahko vržejo ali postavijo predsednika in lahko uničujejo ali rešujejo človeška življenja. Zato je še kako pomembno, da mediji postanejo ali ostanejo svobodni in pošteni.
A spet se vrnimo k Tomažu. Pakistanci, ki so za mnoge že sami po sebi nerazviti in zaostali, so se Humarjeve rešitve precej iskreno veselili in ga skupaj s pilotoma, ki sta ga rešila, slavili kot junaka. Mi pa znamo biti zgolj privoščljivi in se na tihem veseliti, ker mu ni uspelo. Je Tomažev podvig sploh bil neuspeh? Če se vrneš živ in zdrav s takšne kalvarije, je po zdravi kmečki logiki to vendarle uspeh. Res pa je, da bi se morali, tako kot za Humarjevo reševanje, potruditi za vsakega človeka. Naj bo alpinist v steni, naj bo lačen otrok v Nigru ali invalid pred nepremostljivo oviro – vsakdo potrebuje našo pomoč in pozornost. Ko bomo to dojeli, bo naš planet mnogo prijaznejši kraj za bivanje.
Tomaž Humar, kot medijska osebnost, lahko naredi zelo veliko:pomaga zgraditi bolnišnico (kaj je v tem slabega?) ali se vključi v kako drugo humanitarno akcijo (kar stori veliko znanih ljudi), lahko pa gre tudi ponovno v steno. To je njegova svobodna odločitev.
Rok Kralj, Kamnik