Nedelo, 21.08.05 - Urška Krišelj Grubar: Ekstremni padalec Sandi Marinčič
Še vedno odklopljeni... - Ekstremni padalec Sandi Marinčič
Strah človek občuti šele, ko širi svoja obzorja
Urška Krišelj Grubar
Ko leta med oblaki, je povezan s stvarstvom. Trenutke doživlja intenzivneje. Zadeve, ki se na Zemlji zdijo nerešljive, v višavah dobijo novo razsežnost in preprost razplet. Zdi se, kot da izkušeni padalci, ki letijo, ker v tem uživajo, in ne zaradi hvalisanja pred sosedi, v zraku med padanjem doživljajo nekakšno metafizično, oddaljeno stanje in najbrž je to tisto, kar jih vedno znova žene gor. »Pa to, da gledaš dol,« preprosto razloži Sandi.
Sandi je bil prvi Zemljan, ki je z jadralnim padalom skočil iz balona in se po določenem času jadranja spet ujel v balon. Poudarek je na jadralnem padalu, saj to ni namenjeno za skoke. A Sandi je razvil posebno tehniko zlaganja, ki so jo hitro prevzeli mnogi, ki v jadralnem padalstvu kaj pomenijo. Že pred leti je s padalom pristal na vrhu Triglava. »Tehnično to ni bil tako zahteven skok, saj je Triglav pri miru, medtem ko na primer balon v zraku ni bil. Večji problem je bilo priti nad Triglav, saj takratna zakonodaja ni dopuščala, da bi lahko iz letal skakali kjerkoli. To je bilo dovoljeno le na letališčih. »Če ne gre iz letala, gre pa z motornega zmaja.« Skoči, pristane ob Aljaževem stolpu, zamenja padalo in odjadra naprej.
Adrenalin z negativnim prizvokom
Jadra že več kot četrt stoletja. Ko bahavo omenim, da gre najbrž za adrenalin, njegov sicer umirjeni glas dobi novo barvo. Takoj mi je jasno, da sem usekala mimo. Adrenalin ima zanj negativen prizvok.
»Adrenalin se mi sprošča, ko se nekdo pripelje nasproti po mojem voznem pasu, ko ne morem nič in je moja usoda v rokah pijanega slovenskega voznika. Tam je adrenalin, ko letim, ga pa ni, ker je zadeva pod nadzorom. Jasno, da obstaja neki nemir, neko vzburjenje, vendar takoj, ko je v igri adrenalin, pomeni, da je to nekaj, kar te presega, česar ne moreš kontrolirati.«
V jadralnem padalstvu ni prostora za dvom. Cincanje bo ali ne bo, odpade. Zato je potrebno veliko znanja in izkušenj. Te si ljubitelji letenja nabirajo tudi v šoli za jadralne padalce. Sandi ima srečo, da je njegova življenjska sopotnica prav tako odlična padalka, sicer bi jo za svojega ljubega preveč skrbelo. Leta 1987 sta se spustila s himalajskega Trisula (7130 metrov), s čimer je Vlasta postavila ženski svetovni višinski rekord, ki ga doslej še nobena ni izboljšala. »Vsi so v tem skoku videli podvig, vendar je najina resnica taka, da je bil to najenostavnejši način sestopa. Preostali v odpravi so za spust potrebovali še dva dni hoje v nepredvidljivih okoliščinah, midva pa sva bila v dvajsetih minutah na varnem.« Varno se počutita tudi v Vodicah, kjer sta skupaj ustanovila podjetje Kimfly, v katerem izdelujeta padala in šolata bodoče pilote jadralnih padal. »Brez kakovostnega šolanja in varnega letenja z jadralnimi padali si ob napredku, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, našega dela sploh ne moremo predstavljati.« Od leta 1986 sta izšolala več kot 800 pilotov. Mimogrede sta dobila dva sinova. Organizirata začetne in nadaljevalne tečaje. Začetni traja približno sedem vadbenih dni po nekaj ur na različnih šolskih terenih, v nadaljevalnem pa gre že bolj zares. Petdeset višinskih letov s predpisanim vadbenim programom na različnih vzletiščih. Posvetijo se pobočnemu jadranju, uporabi reševalnega padala, utrjujejo zanesljivost vzletanja in pristajanja in se več posvečajo teoretičnim vsebinam.
Učenje v šoli je večplastno. Drzni in pogumni so prej ovira kot prednost in teh je predvsem v začetnih tečajih kar nekaj. »Strah človek dobi šele, ko širi svoja obzorja.« Zato je del programa v začetnem tečaju prilagojen spoznavanju vseh omejenosti te dejavnosti. »V naši šoli letenja moramo ljudi načrtno prestrašiti, da si prehitro ne upajo preveč. Ta šport je varen samo pod določenimi pogoji. Če jih ne spoznaš pravočasno, se lahko konča tragično.«
Mlad človek hoče navadno vse hkrati. Žene ga prevelika želja. Ne razume, da se je včasih treba kakšnemu letu tudi odpovedati. Ne razume, da je narava močnejša od nas. Njegov užitek se pogosto začne po pristanku, ko doživlja odobravanje okolice za njegovo početje, da si upa, da je nekaj več. Taki menda ne vztrajajo dolgo. »Šele ko se osvobodiš velikih želja, tekmovalnega duha, želje po rezultatih, dokazovanju, da si nekaj več, nekaj posebnega, ker letiš, šele potem lahko resnično uživaš,« je prepričljiv Sandi. »Ampak to je moje mnenje, perspektiva dolgoletnega učitelja letenja, je pa čisto mogoče, da nekatere padalce zapolnijo dobri rezultati, tekmovanje samo, in je to tisto, v čemer uživajo.«
Od Triglava do Everesta
Ostanejo tisti, ki preprosto morajo leteti. Tisti, ki od letenja postanejo po svoje odvisni. Odvisni od občutkov, ki so jih sposobni ujeti visoko odmaknjeni od tal.
»Ko letiš, si dejansko stoodstotno pri letenju, tukaj doli si pa z mislimi vedno še nekje drugje. Misli nam švigajo, funkcionirajo po plasteh, tam zgoraj pa se vse združi v eno.« Sandi svoje strasti, povezane z letenjem, osmišlja tudi na Zemlji. Ko je na tleh, s svojo Vlasto šiva padala. Konec osemdesetih in nekaj let pozneje jima je posel cvetel, zdaj je povpraševanje precej manjše, toda še vedno od svojega konjička lepo živita. Padala v procesu razvoja veliko testirajo in v tej fazi so Sandijevi ekstremni skoki tudi odlična promocija.
»Če si odvisen od prodaje, proizvodnje, strank, je zelo pomembno zaupanje, ki ga imajo do tebe.« Skok iz gondole na Veliki planini je zaupanje v njihova padala še utrdil.
»Iz gondole so pred mano že skakali z normalnimi padali, tako kot so že skakali z dimnikov, mostov, anten, nebotičnikov …, toda nihče še ni storil tega z jadralnim padalom. V tem je posebnost. Pa seveda dokaz, da so naša padala res varna in da si je z njimi mogoče privoščiti stvari, za katere niso namenjena.«
Včasih je bil z jadralnimi padali mogoč le spust, zato so se padalci, ki so bili mimogrede še odlični alpinisti, vzpenjali vedno više in više. Današnji rekord skoka z jadralnim padalom že presega najvišje vrhove sveta, opravljeni so tudi večstokilometrski preleti, za jutrišnje rekorde pa bo vedno znova poskrbljeno, je prepričan Sandi, ki ima v glavi še mnogo idej. Pravi, da v njih uživa šele, ko se jih osvobodi. V bližnji prihodnosti bi rad povezal Triglav z Everestom. Z balonom bi se nad Triglavom dvignil na višino Everesta, pristal na njem in s tem simbolno povezal slovenskega mogotca z globalno slavnim Everestom. Načrt v njegovi glavi že nastaja, izvedba pa bo z močno voljo, izkušnjami, ki jih ima, in naklonjenostjo vremena ter podporo kakšnega medija tudi mogoča. Ekstremni skoki so in bodo, poleg užitka, Sandiju hrana za ego. »Moj ego je še vedno tako močan, da to pač potrebujem. Ko se bo raztreščil, bo morda drugače. Do takrat pa to sodi zraven. Že sama ideja me vsega prevzame in potem je jasno, da želim dokazati, kar še ni bilo dokazano.« In z užitkom dokazuje.