Delo, 25.08.05 - Franc Leskošek: Sociološki in suicidološki pogled
Znanost
Sociološki in suicidološki pogled
Fenomen »Tomaž Humar«
Dr. Franc Leskošek, sociolog, samostojni raziskovalec, Bled
V začetku avgusta smo nestrpno in s pridržanim dihom spremljali drzni vzpon Tomaža Humarja v 4,5 kilometrski steni Nanga Parbata. Po raznoterih javnomnenjskih raziskavah je bilo zanimanje izjemno; kar 81 odstotkov anketiranih je tako ali drugače bedelo pred televizijskimi ali računalniškimi zasloni.
Medijske ankete na spletih RTV, Siol, 24 ur … so kar tekmovale s pridobivanjem mnenj o Humarjevem vzponu: od začetnih povzdignjenih in zanesenih, skoraj evforičnih tonov, do upada navdušenja, brž ko je Humar zašel v prve težave. Ko pa je obtičal in (celo) prosil za pomoč, se je »ljubezen« (skoraj) ohladila. Na 24.ur.com (tik pred rešitvijo) jih kar 60 odstotkov (N-3982) ni več odobravalo njegovega početja, ni bil več njihov nacionalni junak. Celo več. Ko je bil Humar že na varnem, so mediji skrajno neokusno privlekli na dan stroške reševanja – sklicujoč se na skrb ljudi, da ne bi slučajno prek davkov obremenili njihove denarnice. (Odmevi, dan po Humarjevi rešitvi, razgovor z V. Grošljem – ki se je mimogrede izvrstno odrezal).
Prejšnje ankete pa so seveda zrcalile prav obraten rezultat.
In kaj če bi Humarju uspelo? Brez dvoma bi, še posebej zdajšnji spreobrnjenci, postali njegovi najglasnejši, najbolj fanatični oboževalci in malikovalci. Imeli bi novega Boga. Medtem ko bi ga treznejši, zadržanejši, razsodnejši, zrelejši opazovalci (v manjšini, se ve) še naprej bolj ali manj tiho občudovali in spoštovali – kot prve dni vzpona … in kot zdaj, ko mu je spodletelo.
Kako pojasniti to inverzijo?
Bržčas bi nam omenjeni obrat o »stanju duha« slovenstva v odnosu do Humarja lahko razprle nekatere javnomnenjske raziskave, ki razodevajo osebnostno strukturo Slovencev in njihov nacionalni značaj. Še posebej so dragocene mednarodne sociološke-kulturološke raziskave vrednot, prepričanj in stališč, kjer je zastopana tudi Slovenija. V eno takšnih smo bili vključeni v letih 1990–1995 (
Basanez M.,
Inglehart R., Moreno A.:
Human values and beliefs. A cross-cultural sourcebook. Political, Religious, Sexsual and Economic norms in 43 societies). V primerjavi z drugimi 42 državami sveta smo bili v povprečju eni (naj)bolj nezadovoljnih, žalostnih, nemirnih, zaskrbljenih, previdnih, nezaupljivih, nevoščljivih, zmaterializiranih, vraževernih, depresivnih in introvertnih narodov.
Resnici na ljubo pa imamo na drugi strani tudi nemalo odlik, ki nas postavljajo nekoliko nad druge narode. Pred drugimi proučevanimi državami smo na primer pri spremenljivkah, ki se nanašajo na prosti čas, odnos do dela, poštenost, samozavestnost in nacionalni ponos.
Nič nenavadnega torej ni, da se glede na zgornje, pa tudi številne druge raziskovalne izsledke, pri stopnji konzumacije alkohola, prometnih nesrečah in še posebej pri samomorilnosti umeščamo tik pod vrh, ne le evropskih, marveč tudi svetovnih statističnih lestvic.
Specifičen slovenski nacionalni značaj se nazorno odslikava tudi skozi razne športne aktivnosti. Spričo povprečno večje mere individualnosti, (avto)agresivnosti, depresivnosti in nepopustljivosti (trme) so v ospredju individualni, če se le da, tvegani športi, kjer tudi v svetovnem merilu dosegamo vrhunstvo. Zlasti v ekstremnih športih, daleč od življenjske resničnosti, nadomeščamo svojo nezadostnost; zdi se, kot da bi jih gojili iz podzavestnih samokaznovalnih vzgibov. Le kolektivno frustriran, dekompenziran in nekoliko mazohističen narod zmore toliko drznega samopremagovanja in samodokazovanja.
Novinar
Dela Matija Grah je pred šestimi leti z enim samim stavkom – v sicer obsežnem prispevku – o tej temi povedal »skoraj« vse: »Sliši se nenavadno, je pa res: v najstrašnejši skoraj štiri kilometre dolgi steni sveta – južni himalajski steni Dhaualagirija – sta doslej speljani le dve smeri, a obe slovenski: Šraufova (S. Belak, op. p.) in Humarjeva«.
A ljudski, pa tudi medijski odklon do Humarjevega početja in načina rešitve je bil pretiran. Novinarka
One ga na primer roti, naj gre daleč od oči,
Primorske novice naslavljajo njegovo početje kot javni samomor …
Kaj je samomorilno dejanje?
Namigovanj na samomorilno norost je bilo preveč, zato se mora na tem mestu kar najkrajše, a odločno zapisati, da do samomora vodi vselej več »postaj«. Gre za razvoj, za proces, ki se je nemalokrat začel že z obremenjenim otroštvom. Samomorilno dejanje je najpogosteje le sklepni prizor dolge drame, ki ga po
Ringlu poimenujemo »presuicidalni sindrom«. Človeka v samomor ne potegne ena sama neugodna okoliščina, marveč pride do samomorilne odločitve na križišču številnih zunanjih (miljejskih) in notranjih (osebnostnih) dejavnikov. Gre torej za usoden in nesrečen preplet mnogoterih dejavnikov. Človek v samomorilni krizi, ko se postopoma in potiho poslavlja od življenja, je nemalokrat obupan, napet, deprimiran, potegnjen vase, vse bolj nerazumljen, socialno izključen … V dinamiki samomorilnega procesa, ki gre skozi utesnitev, zavrto agresivnost in samomorilne fantazije, se mu vse bolj izrisuje »prijazna« misel na smrt, kot končna rešiteljica njegovih stisk in duševnih bolečin. Skratka, do življenja nima več ljubečega (erotičnega, biofilnega) odnosa, zavrača ga, ne mara ga.
A Tomaž Humar življenje ljubi. Če ga ne bi, bi že pred šestimi leti za vselej ostal v steni Dhaualagirija, pa se je tik pod vrhom (ki se mu je, zaradi nevarnosti zavestno odpovedal), rešil s prečenjem na greben, od koder je varno sestopil. Ljubi ga tudi zato, ker je tega avgusta, kot premočena, premrla in prestrašena miška, šest dni ždel v plitvi luknji, v nemogočih vremenskih razmerah – in upal na rešitev, zavedajoč se, da bi ga že meter stran odpihnil plaz. Konstruktiven, objektiven, realen, »prizemljeni« strah pa je prvi in najpomembnejši znak človekovega zdravega razuma!
Torej, če pri Humarju ne gre za izrazite samomorilne intence (nihče pa seveda tega ne more z gotovostjo izključiti in/ali potrditi – ne le zanj, marveč za nikogar, tudi zase ne), za kaj pa potem gre? Zakaj tako skrajno tveganje?
Indirektno samodestruktivno vedenje
V suicidologiji – znanstveni disciplini, ki proučuje fenomen samomorilnosti, se je uveljavil termin
Farberowa (1980) – indirektno samodestruktivno vedenje (ISDV). Poznamo namreč oblike vedenja, ki jih večina ljudi – in z njimi tudi prizadeti – ne označi kot samomorilne, vendar v povprečju močno skrajšujejo življenjsko dobo, pri čemer mislimo na alkoholizem, zlorabo drog, zanemarjanje zdravniških navodil, tvegane, ekstremne športe in drugo. Čeprav takšnih oblik vedenja ne gre enostransko vezati na latentno udejanjanje smrtnega nagona, je vendarle mogoče zaključiti, da gre v teh primerih za svojstven odraz antinomije med agresivnimi in libidalnimi goni, kot jih je opredelil že
Menninger, sklicujoč se na
Freudova spoznanja o soodvisnosti in prepletenosti Erosa (življenje) in Thanatosa (smrt). Torej ravnovesje med nasprotujočima si silama življenjskega in smrtnega nagona nenehno niha.
V tem kontekstu gre pogosto za hiperdinamične, hiperaktivne ljudi z izrazitim energijskim presežkom, ki si želijo srhljivega vznemirjenja. Presežek izkazujejo tudi (zaradi poguma, idealizma, vizionarstva, pionirstva) v višji stopnji egocentrizma in narcizma. In ko si naložijo stres – kot posledica neke tvegane aktivnosti – anticipirajo ugodje, ki ga bodo doživeli, ko bo to prenehalo. V tem je vedno nekaj tveganja, toliko več, kolikor presega meje varnosti. A tovrstno tvegano življenje se utegne zaplesti, ko postane odvisnost, »droga«. Tedaj se je treba (za)ustaviti, si vzeti čas za predah, za premislek in za – sestop.
Tomažu Humarju je to uspelo!
Generatorji napredka
Ljudje z (vsaj rahlo nakazanim) »sindromom« ISDV so bili skozi dolgo zgodovino človeštva tako ali drugače generatorji napredka. Brez njih ne bi bilo ognja, kolesa, živinoreje, poljščin, odkritij novih kontinentov, obeh zemeljskih polov, elektrike, penicilina, organskih goriv, pristanka na Luni … ne bi bilo tudi našega
Franceta Prešerna, na primer.
Na Mt. Everest pa bi še danes zrli od spodaj, iz varnih 5000 metrov nadmorske višine.
Komentar (s
spletne strani Dela)
janezk - 25.08.2005 ob 08:27:31 - Dober, objektiven, strokoven članek! Upam, da ga bosta prebrala predvsem Delova komentatorja Boris Jež in Marko Zorko!