Slovenske novice - Boštjan Fon: Anton Pogačnik, udeleženec olimpijskih iger leta 1948 v St. Moritzu, je praznoval okroglih devetdeset let, še vedno pa rad stopi na smuči
Ko so ga za rojstni dan iskali v sobi doma starostnikov, kjer živi že desetletje, je Tone z vnukom smučal na Gorjušah — Reprezentanca smučarskih tekačev na olimpijskih igrah leta 1948 je bila s trenerjem vred iz Kurje vasi — Ko je prvič zmagal v mladinski konkurenci, je od ravnatelja dobil ukor — Leta 1946, med treningom, je pod Kredarico padel z ledenika in 96 metrov globje popolnoma nepoškodovan pristal v snegu — Ne ve, kam bo s petimi steklenicami vina, ki jih je dobil za rojstni dan, saj je še vedno športnik, tako namerava živeti še naprej
Deset let mu je bilo, ko je v trgovini dobil dve deski od soda, ki je bil prej poln masti. Na njiju je nabil vezi za čevlje in se prvič popeljal po klancu za Kurjo vasjo na Jesenicah. »Takrat smo vsi igrali nogomet, bil je zelo popularen. Pred zimo smo od nekod dobili prave tekaške smuči in organizirali so odsek za tek na smučeh pri klubu Bratstvo. Tako se je začela moja smučarska pot,« se v preteklost obrne Anton Pogačnik, ki je pred dnevi praznoval devetdesetletnico. Olimpijec, ki je leta 1948 s štafeto osvojil deveto mesto na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, še danes ostaja zvest športu. Ni dolgo tega, ko je še tekel na smučeh, pred TV-zaslonom pa ne zamudi nobenega pomembnejšega športnega dogodka: »Čudno, kajne? Ko smo leta 1948 na olimpijskih igrah nastopili Tone Razinger, Matevž Kordež, Jože Knific in jaz, smo bili vsi, s trenerjem Francem Smolejem na čelu, iz Kurje vasi. Zdaj pa Slovenija nima štirih fantov, da bi tekli zanjo. Res je čudno!«
Na začetku športne poti je imel težave v šoli. Leta 1934 je končeval četrti razred meščanske šole, februarja pa je nastopil na medklubskem tekmovanju v Planici, kjer je dosegel prvo mesto. To je bilo zapisano v časopisu Jutro, ki ga je prebral ravnatelj – ker učencem meščanske šole ni bilo dovoljeno tekmovati, je dobil ukor. Kljub temu je nadaljeval; poleti je igral nogomet, pozimi pa z drugimi smučarskimi tekači treniral in nastopal na mladinskih tekmah. Vojno vihro je preživel doma, na začetku je imel srečo, saj se je kot vojni obveznik Kraljevine Jugoslavije ob napadu Nemčije iz Delnic, kjer je bil v planinskem polku, vrnil na Jesenice in dobil delo v železarni.
Po koncu vojne je začel trenirati tek, slalom in smuk, februarja 1946 je na prvem državnem prvenstvu nove Jugoslavije postal viceprvak. Čez dva meseca se je s skupino smučarjev odpravil pod Triglav, kjer je nameraval nastopiti na Triglavskem smuku v počastitev praznika Osvobodilne fronte. Dan pred praznikom je šla skupina trenirat na predel ledenika pod Kredarico. »Odpeljal sem kot zadnji. Ledenik je bil v megli, pa še terena nisem nič kaj dobro poznal. Prehitro sem nabral hitrost, zato sem se začel zaustavljati v dolgem zavoju. Med zavijanjem sem se znašel v zraku. Padal sem in pomislil, da bom moral mlad umreti, a sem priletel v snežni jezik med skalnimi stebri, toplo pomladansko vreme pa je zmehčalo precej snega in s smučmi ter zadnjo platjo sem zaril v sneg. Popolnoma nič mi ni bilo, samo čez čas me je začelo zebsti.« Vedel je, da se sam ne bo mogel rešiti. Alpinistična družba, ki je bila prav tako v bližini Triglava, ga je po tistem, ko so ga smučarski prijatelji pogrešili in ga po treh urah opazili 96 metrov nižje v Severni triglavski steni, izvlekla iz globeli. Zdravnik, ki ga je pregledal v Staničevem domu, ni mogel verjeti, da po skoraj stometrskem padcu v prepad nima zlomljene niti ene koščice.
Leto pred zimskimi olimpijskimi igrami se je v Ljubljani zbralo trideset kandidatov za tri smučarske discipline. Začeli so se suhi treningi, sledili so treningi na snegu in izbirne tekme na Pokljuki. Pogačnik je prišel v reprezentanco. V St. Moritzu je tekel na 18 kilometrov in bil najboljši od vseh Jugoslovanov, v štafeti pa so bili fantje iz Kurje vasi pod zastavo Jugoslavije izvrstni deveti. Anton je bil tisto leto še državni prvak; še štiri leta mu nihče ni snel krone najboljšega tekača.
»Zaradi teka oziroma športa sem se bolj pozno poročil, in sicer po tistem, ko sem prenehal aktivno tekmovati,« pove, a doda, da iz tekaških smučin ni mogel kar tako. Šel je med trenerje, v veteranskih letih pa se je znova podal na tekmovanja. Spet je postal državni prvak; petkrat v kategoriji upokojencev. Zanimivo: med najbolj znanimi varovanci pod njegovo trenersko taktirko je bil celo Franc Košir, legendarni trobentač ansambla Avsenik, ki je Pogačnika prosil, naj ga toliko natrenira, da bo na veteranskih tekaških tekmah premagal Ljubljančane: »Ha, ta je pa bil patron. Vsako stvar, ki se je je lotil, je kljub veliko šalam, ki jih je stresal, jemal nadvse resno.«
Ko so ga za rojstni dan iskali v sobi doma starostnikov na Jesenicah, kjer živi že desetletje, so našli prazno posteljo. Po njega je prišel vnuk in odpeljala sta se na Pokljuko ter naprej na Gorjuše. »Sva šla smučat. Parkrat gor peš in dol s smučmi. Samo ne gre več tako kot nekoč. Sem že malce prestar za hitrost po kakšnem strmem hribu, pa tudi vsi okrog mene se bojijo, da ne bi padel tako, da bi si kaj polomil.«
Boštjan Fon
V domu ga obiščejo tudi nekdanji in zdajšnji udeleženci olimpijskih iger.