Gorniška potepanja: Zelo me je bolelo. Krčevito sem jokal. Niso me slišali. Še vedno sem jokal, jih prosil, rotil ... Trpel sem in še vedno trpim v bolečinah, obupu, jezi in razočaranju.

 

Skozi Cjajnikovo Vzhodno grapo na Užník

Bilo je na silvestrovo pred dvema letoma. Kot že tolikokrat dotlej sva si tudi ta dan privoščila zanimivo zimsko turo. A tokrat ne bom pisal o snežnih razmerah in razgledih, morda le to, da je tura zelo zahtevna in primerna samo za izkušene! Karavanke nikakor niso »kravje gorovje«. Po turi je bilo v glavi polno črnih misli zaradi degradacije Cjajnika in tudi po dveh letih, ki sta minili od takrat, ni nič bolje. O tem bo tekla beseda v tokratni objavi.

Iz vasi Sele do Koče pod Košuto se pozimi hodi peš ali na smučeh. Na severni strani Karavank je ponavadi precej več snega kot na južni, saj sonce le malokdaj posije v koroške vasi in planine nad njimi, še bolj redko pa v grape in žlebove sredi strmih ostenij glavnega grebena Košute. V ranem jutru je koča samevala. Okoli nje je bilo le nekaj živalskih sledi. Nad Grosovo planino sva stopila na obsežno snežišče in se usmerila v Cjajnikovo Vzhodno grapo. V dobrih snežnih razmerah vzpon po njej ni pretirano zahteven (do 40º), poleti pa je zaradi trdega snežišča in padajočega kamenja zelo nevarna! Zadnja leta je uradno zaprta!

Na ozki Cjajnikovi škrbini sva na skali zagledala izpisan datum 12.10.2006. Le kaj bi to bilo?! Sicer sva slišala, da so se na Cjajniku nekaj igrali z železjem (pišem glede na védenje decembra istega leta), vendar se s tem nisva podrobneje ukvarjala. Radovednost me je pognala okoli vogala. Ko sem zagledal jeklenico, kako se vzpenja po gladkih skalah brez naravnih prehodov nad strašljivim prepadom, ki se grezi v Hudo jamo, mi je vzelo sapo: »Zakaj???«

Lahko bi sam izpovedal Cjajnikovo bolečino, a se mi zdi veliko bolj pošteno, da prisluhnemo njemu:

»Moje ime menda ni izvirno slovensko. Po eni razlagi se imenujem po spodnjih severnih strmalih Tegoške gore, ki se imenujejo Cjan, po drugi pa sem, če me opazujete s planine Mrzli log, še najbolj podoben čajniku. Imenujejo me tudi Macesnov turn, s katerim se morda brati tudi nemški prevod (Lärchenturm). Lahko bi bilo tudi obratno, a se o tem ljudem, ki živijo na obeh straneh Košute, še ni uspelo dogovoriti. Prvi plezalci (Matjević, Lexer, Orsini in Rosenberg) so splezali name »šele« leta 1911. Dolgo vrsto let sem sobival v družbi izkušenih alpinistov, ki so le sem in tja zabili kakšen klin, da so se lahko po vrvi varno spustili čez »normalno poč«, ki je ocenjena s četrto stopnjo. Name so plezali tudi po severozahodnem rebru, a tudi po tej smeri jih nisem spustil na vrh brez obvladanja tretje stopnje. Naivno sem mislil, da bom dočakal stoletnico prvega vzpona v miru in spokojnosti.

Potem pa ... Potem pa je prišlo leto 2006 in prišli so ljudje. Ljudje, ki so me še pred sto leti gledali od spodaj. Prišli so s klini, skobami, jeklenicami in z vso potrebno opremo za vrtanje in zabijanje. Zelo me je bolelo. Krčevito sem jokal. Niso me slišali. Vsak dan znova so prihajali na delovišče in mi zabadali nove rane. Še vedno sem jokal, jih prosil, rotil ... »Kaj, za vraga, počenjate? Kaj nameravate storili z mano? Ali sem komu kaj slabega storil?« Niso me slišali. Odgovora ni bilo.

Ko so končali, so me pustili samega. Trpel sem in še vedno trpim v bolečinah, obupu, jezi in razočaranju. Prišla je pomlad in kmalu za njo poletje. Travniki pod mano so oživeli, sneg v steni je skopnel. Ljudje so hodili vse višje. Nenavadno veliko jih je bilo. Do sedaj nisem bil navajen tolikšne družbe. V preteklosti sem bolj ali manj sameval in se le redkokdaj pogovoril s človekom, pa še tisti, ki je prišel k meni, si je želel predvsem miru in samote.

Ti ljudje pa so drugačni. Govorijo samo med sabo. Razglabljajo, ali je težko ali ni, da morda kje še manjka kakšna jeklenica, klin ali skoba, tuhtajo, ali sodim po težavnosti v »C« ali »D« ... Vse si povedo, le zame se nihče več ne zmeni, pa tudi z roko se me skoraj nihče več ne dotakne, saj se vsi držijo samo še za železje. Da bi me kdo pobožal, jim še na misel ne pride. Se še spomnite filma Steber, ko je Čopov Joža ob prvem dotiku skale po dolgih vojnih letih tiho dejal: »Topla je.« Ljudem sem postal le orodje za dosego cilja in sproščanje adrenalina. Po meni hodi in pleza (če temu lahko sploh rečem plezanje) toliko ljudi kot še nikoli, vendar še nikdar nisem bil tako zelo sam kot sedaj.

Zadnji dve leti živim, bolje rečeno životarim. Prav nič ne kaže, da se bodo ljudje naveličali.Vsako leto jih pride več. Verjetno bo v prihodnje samo še slabše. In kolikor slišim, se mojim »stanovskim kolegom« ne godi nič bolje. Človeška neumnost res ne pozna meja!«

Toliko je imel povedati Cjajnik. Ga bomo (u)slišali sedaj? Žal je prepozno.

Vrnimo se na škrbino. Po obupanem: »Zakaj?« sem »sezul« dereze, zapičil cepin v sneg in prijel za jeklenico. »Grem pogledat na vrh. Samo toliko, da vidim, kaj so storili ubogemu Cjajniku,« sem si rekel. Minilo me je že po nekaj metrih. V meni se je oglasila vest in s prebujajočim se protestom, podkrepljenim z mojo trmo, je padla odločitev: »Ne grem!« In nisem šel. Ne takrat in po dveh letih, ki sta minili od takrat, tudi ne. Ne morem govoriti in pisati eno, delati pa nekaj drugega. Četudi samo iz »firbca«.

V škrbino sem se vrnil kar dobro razkurjen. Dekle je seveda vprašalo, kaj mi je. Sedeč na nahrbtniku in z glavo med koleni, mi je uspelo spraviti iz sebe samo dve besedi: »Sama poglej.« Ni šla pogledat, ker je vedela, kaj bo videla, sicer pa sva lahko »občudovala« novo »pridobitev« še preostali del vzpona na Užník (2079 m). Seveda samo ob postankih, kajti prečnica nad Hudo jamo, ki vodi s škrbine do strmih žlebov, je v snegu zelo izpostavljena. Glavni greben sva dosegla desno od vrha. Večinoma po snegu, nekaj pa je bilo tudi praskanja po skali. Užník menda laže. Vsaj njegovo ime izhaja iz besede »lažník«. Če se mu namreč bližamo s Tegoške gore, bi zmotno lahko mislili, da se že vzpenjamo na glavni vrh Macesja. Vendar ta dan Užník ni lagal. Tudi z njegovega vrha je bil Cjajnik ujet v železje nove »super ferate«. Večino časa na vrhu sva gledala drugam. Takrat še nisva vedela, da sva videla samo del nesrečne zgodbe. Kasneje sva v vodniku Vladimirja Habjana in Irene Mušič prebrala, da je zavarovana pot s škrbine na vrh le majhen del celotnega projekta na gori. Lahko si mislite, kakšni so bili občutki.

Sestopila sva po svojih stopinjah. Zgornji del je bil navzdol še malo težji, prečnica enako izpostavljena, Cjajnikova Vzhodna grapa pa prijaznejši del ture. Kamniti izstrelki so k sreči mirovali tudi popoldne. Za kratek čas sva posedela na Grosovi planini. Vsak s svojimi mislimi o stolpu, ki sva ga gledala nad seboj.

Koča pod Košuto ni samevala. Pred njo sta postopali ženski. Že od daleč se je videlo, da čakata naju, saj se ni nihče drug vračal z gorá. Pozdravili sta prvi, in to z »dober dan«. Vsa vesela ob domačem pozdravu sva vendarle vprašala, kako vesta, da sva Slovenca. »Izdal« naju je avto v Selah in še to sta povedali, da sta naju z balkona spremljali z daljnogledom, medtem ko sta pripravljali silvestrsko pojedino.

Po zasneženi cesti smo sestopali skupaj in se vseskozi vneto pogovarjali, dokler nisva izvedela, da je ena od njiju oskrbnica Koče pod Košuto. To samo po sebi še ne bi bilo nič takega, toda vprašanje, ki je sledilo, ni bilo najbolj primerno za najino dnevno razpoloženje. Takole je šlo:

»Ali morda vesta, da smo odprli novo pot na Cjajnik? Tudi most na Košutnikov turn bo kmalu nared. Pridita rajši poleti, takrat je tudi koča odprta.«

V trenutku je bilo konec najinega navdušenja nad njuno slovenščino in vsem, kar spada v poglavje o ohranjanju slovenstva v vse bolj prevladujoči germanizaciji na senčni strani Karavank. V kolikor je bilo mogoče mirnem tonu sem jima povedal (še posebej oskrbnici), da nama njuna »poletna ponudba« ni prav nič všeč, ter obširno razložil, kje sva bila ta dan in kaj sva videla ob poti. Nista me razumeli, čeprav jima slovenščina ni povzročala nikakršnih težav.

»Ali v Avstriji ni nikogar, ki bi nasprotoval nadelavi takšnih poti?« sem vprašal.

»Zakaj pa?« je bil odgovor.

Že kar hud sem nadaljeval: »Zato, ker je to nasilje nad goro! Dolga leta je bil Cjajnik dostopen samo odlično pripravljenim in izkušenim plezalcem, drugim pa samo v spremstvu gorskega vodnika, sedaj pa ste iz njega naredili adrenalinski park! V Sloveniji bi vsi zagnali vik in krik!« Čisto potiho pa dodal: »Upam, da bi bilo res tako.«

»Že mogoče,« je hitela, »toda pripravljenih in izkušenih ni veliko ...«

Iz mene je priletelo: »Predvsem pa ne zapravljajo, kajne?«

No, pa sva z oskrbnico le »prišla skupaj«. Počasi sem začenjal razumeti. In po dveh letih, ki sta minili od takrat, razumem še toliko bolj. Od naju (in nama podobnih) oskrbniki planinskih koč nimajo nič. Predvsem tistih ne, ki so dostopne z avtomobilom in so vsako leto bolj podobne gostilnam. V kočah že nekaj let ne prenočujeva (imava svoje razloge za to), v njih ne obedujeva in se pravzaprav skrajno redko pri njih tudi ustaviva. Več ko je na njihovih dvoriščih glasnih ljudi in hrupne glasbe, bolj hitro greva mimo. In če mislijo koče odpirati svoje »lunaparke«, bova šla v bodoče še bolj naokoli. Kaj bomo ljudje še zvlekli v gore? Vedno nove ceste, kolovoze in vlake, ki jih z moderno mehanizacijo ni težko narediti, smo že. Gondole, sedežnice in vlečnice, saj se noben »normalen« smučar noče »matrati« navzgor, tudi. S tem so prišle tudi veselice in kupi smeti, kajti za popolno zabavo menda niso več dovolj samo športni užitki. Ali bomo sedaj v gorah delali tudi zabavišča za potrošniške množice?! Nama se upira! Ali pa morda ne živiva v pravem stoletju ...

Sprašujem se, komu je zavarovana pot na Cjajnik sploh namenjena. Za plezalce ni nikakršen izziv, nam, ki iščemo v gorah grebene in prehode do tretje stopnje, tudi ne, za večino izletnikov in pohodnikov pa je takšna pot pretežka in na njej zagotovo ne bodo uživali. Komu torej? Ali res samo tistim, ki se želijo naužiti adrenalina, ki jim ga lahko priskrbi edinole visenje nad spoštljivim prepadom, seveda s pomočjo jeklenice, na katero so vseskozi (varno?) pripeti? Prav, toda zakaj je treba zaradi tega uničiti težko dostopno goro? V dolinah je dovolj umetnih monstrumov, kjer bi se to lahko uredilo, saj stika z naravo kratkomalo ni, če ves dan visiš na umetnih pripomočkih. Vsaj jaz ga ne vidim …

Čisto mogoče je, da me bo kdo zaradi mojega razmišljanja pribil na križ, morda kar na tistega, ki ga včasih na Ogradih ni bilo, toda vse skupaj se mi pošteno gnusi. Res je, da sva tudi midva na začetku obiskovanja gora hodila po zavarovanih poteh. Toda pri nas niso nikjer tako nasilno posegli v goro in se namenoma izogibali naravnim prehodom, kot so to storili na Cjajniku. Naši rojaki iz prejšnjega stoletja so imeli čut in odgovornost do gora in so zgradili »normalne« zavarovane poti, ki so bile velikokrat tudi posledica novih meja, kasneje nas je pred popolnim opustošenjem verjetno »rešila« zaostalost za razvitimi državami v Alpah, danes pa upam na zdravo pamet, ki nam bo pomagala, da bodo Martuljške gore, grebeni nad Sočo z njenimi pritoki in vsi drugi brezpotni deli naših gora ostali brez železja. Če je bilo zavarovanih poti dovolj za najino generacijo in vse tiste pred nama, jih bo tudi za bodoče rodove. Kdor pa si res tako srčno želi hoditi po »lojtrah«, pa ima v Dolomitih in drugod toliko dela, da mu ga do konca življenja ne bo zmanjkalo. Naju pač tam nikoli ne bo!

Kako se je končalo najino srečanje z oskrbnico in njeno sopotnico? Zaželeli smo si »srečno novo leto« in se poslovili. Kakšnega resnega pogovora tudi ni bilo pričakovati. Onidve sta upočasnili korak, midva pa stopila hitreje proti vasi. V Selah sva želela obiskati praznično okrašeno cerkev. Žal je bila zaprta. Na pokopališču pred njo je na enem od nagrobnikov napis, da v zemlji počiva Užnikova mati. Gora enakega imena se še dotika neba, Cjajnik pa se ji je žal že pridružil ...