Prispevek k zgodovini smučanja na Trnovski planoti - Borut Batagelj: O zgodnjem fenomenu modernega smučanja na Trnovski planoti je na ušesa prišlo že marsikaj, zgodovinarji, ki naj bi temu fenomenu dali pravo mesto v korektni zgodovinski interpretaciji, pa so ostali nemi.

Z izjemo pogosto pozabljenega Marjana Jeločnika se z rekonstrukcijo in približevanjem objektivni sliki začetkov smučarstva na Trnovski planoti ni od sedemdesetih let 20. stoletja nihče resneje ukvarjal. V zadnjem času pa so bili nekateri dvomljivi podatki (zavestno ali ne) krivično in napačno usmerjeni bolj za njihovo pragmatično sodobno rabo. Tako se je o dogodku, ki je sicer v zgodovinski tematiki zelo pomemben, ustvarila v "instant" zgodbi poveličevanja preteklosti historično gledano popolnoma nevredna slika. V zgodovino pač ne gre drezati iz miselnih predstav sodobnosti in iz historičnih trenutkov pobirati le "revolver" sestavine. O začetkih smučanja na Trnovski planoti se je tako doslej v glavnem pisalo in govorilo bolj v smislu senzacionalizma udarnih informacij, ki so podatke povzemale iz bolj ali manj bližnje preteklosti, največkrat pa kar po "halo efektu". Vse skupaj je bilo začinjeno še z nepoznavanjem okoliščin občih razsežnosti zgodovine smučanja v srednjeevropskem prostoru. "Odkritja" prvih smuči in tekem v srednji Evropi, vezana na obravnavani pojav, ki so doživela enega od vrhuncev v letu 1995, so se medtem na srečo že rahlo polegla. Ostajajo pa še druge nejasnosti.

Pogosto prav pri zgodovini telesne kulture na Slovenskem, ki na žalost še nima ukoreninjene tradicije, opažamo nekatere nepravilnosti v razlagah. Prav nič ni narobe, da postaja vse več področij vrtiček ljubiteljev (prav nasprotno), bilo pa bi pravično, če bi javnost znala delo zgodovinarjev pravilno ovrednotiti. V slovenskem prostoru še vedno na tehtnici ni prave razprave o začetkih smučarstva na Trnovski planoti, ki bi odtehtala vse pretekle publicistične napake. Upajmo, da se bo z objavo pričujoče razprave stanje vsaj malo izboljšalo.

Predzgodba "snežk"

Poglejmo najprej v prerez historičnega trenutka. Preselimo se zelo na kratko na Dol, v majhno vasico na robu Trnovske planote. Dol se je včasih imenovala vas nad Ajdovščino, ležeča na delu Trnovske planote nad zgornjo Vipavsko dolino, poimenovanim preprosto Gora. Danes je Dol del vasi z enotnim imenom Predmeja (približno 900 m n.m.v.). Trnovska planota je imela vedno ostre zime. Podnebje je tipično celinsko, z visoko snežno odejo pozimi.

Prebivalce je oblikovala narava in njen bližnji stik z njo. Opravljali so dela, ki jim jih je ta ponujala. Stoletja so preživeli kot gozdarji, lovci, pastirji. Živeli so bolj zase, pozabljeni od ostalega sveta, sami pa so komaj vedeli za svet dlje od križkega grofa Attemsa, kateremu so plačevali dajatve.

Svet so začeli spoznavati kasneje, ko so počasi postajali del industrializirajočega sveta. Iz gozdov so kot furmani z vozovi v dolino vozili les za številne vodne žage, iz globokih kraških brezen so v oddaljene kraje prevažali naravni led, k zaslužku jih je povleklo sezonsko delo na Tirolskem, v Slavoniji, Dalmaciji. Velika sprememba je bila, ko fevdalec ni več neposredno posegal v njihovo življenje in je namesto njega nastopila večinoma država. Ta je v svoji politiki penetracije uradništva vzpostavljala učinkovit državni aparat. Z nameščanjem uradnikov v najbolj zakotne predele monarhije je hotela zgraditi močno in moderno državo, ki bi bila zopet zmožna krojiti prihodnost Evropi.

Dol je v tem pogledu doletela sprememba ob koncu 19. stoletja, ko sta v ta idiličen svet odločilno vstopili dve osebi: učitelj in gozdarski oskrbnik. Oba sta v imenu napredka in zaslužka bistveno spremenila podobo pa tudi miselnost ljudi. Na planoti nista bila prva predstavnika svojega poklica, sta pa gotovo najmočneje zaznamovala lokalno zgodovino tega območja in prinesla nekaj duha moderne dobe.

Zadišalo jima je tudi smučanje, takratna novost srednje Evrope, ki se je ob koncu 19. stoletja bliskovito razširila iz skandinavskih dežel. "Snežke", kot so jih takrat izvirno poimenovali Gorjani, sta uvedla med svoje varovance.

Tandem Josef Jarisch in Edmund Čibej

Josef Jarisch (1848-1906), rojen v Dunajskem Novem mestu, je kot tuj in mlad nadgozdar prišel na Dol leta 1880, gozdni oskrbnik pa je postal leta 1887. Med Gorjani so imeli gozdni oskrbniki vedno velik ugled in vpliv, saj je vse prebivalstvo večinoma delalo v erarskem gozdu. Moški so delali kot drvarji, oglarji ali cestarji, ženske po gozdnih vrtovih, otroci pa so tam največ pasli. Vse to je prebivalce spravljalo v odvisnost od "gospode, ki je v gozdnem oskrbništvu vedrila". Nekateri pa so se s svojimi dejanji globoko vtisnili v spomin prebivalcev in jim tolikokrat ustregli, da so ob njihovem odhodu iskreno žalovali.

Ko je Jarisch delal med Gorjani, so ga ti vzljubili in on je vzljubil njih. Prizadevnost so mu poplačali tako, da so ga volili v občinsko starešinstvo lokavške občine, v gospodarski svet domače občine in za predsednika krajevnega šolskega sveta Dol -Otlica. Jarisch se je rad zatekal v različne predele Trnovskega gozda, k srcu pa mu je najbolj prirasla Smrekova draga. V tem okolju je v času njegovega službovanja zrasla lepo opremljena lesena koča, ki jo je po svoji ženi poimenoval Anina koča. Vsak, ki je kdaj zašel v Trnovski gozd, si jo je ogledal, najpogosteje seveda lovci in planinci. Kočo so pred prvo vojno požgali divji lovci. Poleg Anine koče je poskrbel še za gradnjo gozdarske koče na Selovcu. Neizbrisen spomenik pa si je ta neutrudni mož začel postavljati leta 1892 z graditvijo ceste Slokarji - Dol. Ta pot, speljana iz doline preko vzhodnih strmih pobočij Čavna, je dobila zaradi originalne izpeljave, slikovitih predorov in mostov vzdevek "Čavenski Semering"? Dolski župan Krapež je ob tej priložnosti spesnil sonet, Slava Čavnu, ki ga v zadnji tercini konča:

"Slavimo zmago zdaj Gorjani!

Ko cesto v Čavnu smo speljali,

z Vipavci bomo rokovali. "

Jarisch je postal leta 1895 gozdni svetnik ter bil istočasno premeščen z Dola v Beljak. Težko je odhajal in se s solzami poslavljal od domačinov, vsakega posebej je objel in poljubil.

Tako kot Jarischa je tudi Čibeja (1861-1954) zanesla na planoto poklicna zaposlitev. Doma je bil iz Slokarjev (danes del Lokavca pri Ajdovščini), majhne vasice ob vznožju Cavna. Čibej je bil prvi učitelj novoustanovljene šole na Dolu. Tja so ga goriški šolski oblastniki premestili v letu 1884 iz Rihemberka (danes Branik). Za svojo premestitev je bil hvaležen oblastem, saj so ga poslali v neposredno bližino rojstnega kraja ter mu s tem naklonili njemu rajsko lepi kotiček zemlje: "Z nehotične višine dol-otliških obrobnih sten sem odslej dan za dnem opajal svojo dušo nad Vipavsko dolino in goriškim Krasom s prelestnim razgledom, razširjajočim se pod menoj od Nanosovih grebenov daleč tja v nedoglednost proti jugu in jugozapadu, kolikor je pač neslo oko po širni gladini severnega Jadrana. "

Edmund Čibej (1861-1954)

Čibej je bil tudi aktivni član v letih 1903-1904 ustanovljene Ajdovsko-Vipavske podružnice Slovenskega planinskega društva. Širšo planinsko vedoželjno javnost je seznanjal s Trnovsko planoto na predavanjih, najodmevneje in učinkovito pa jo je predstavil leta 1906 s članki v Planinskem vestniku.

Že izkušnja prve noči na planoti ga je spodbudila k razmisleku o starih bivanjskih navadah Gorjanov. V enoprostorski hiši kasnejšega župana Krapeža je sicer prespal v postelji, ki mu jo je odstopil skupaj še z nekim orožnikom, a mu je družbo v prostoru delalo 8 mladih prašičkov in mati svinja. Prišel je do prvega sklepa - prašički morajo v hlev. Se več takšnih modernih sprememb naj bi uvedel; prav tako je štel za svojo zaslugo, da je z gradnjo dimnikov spravil dim iz zadimljenih hiš Gorjanov.

Njegova prva naloga je bila izobraževanje mladine in nanjo je postal kasneje mlad učitelj najbolj ponosen. Dela je imel obilo, saj je bilo območje v veliko pogledih zaostalo. Med vpisanimi 7 do 14 letnimi otroci je našel le 17 takih, ki so znali vsaj malo brati in pisati. Z večino ostalih je začenjal na novo; to je veljalo tudi za 14 mladeničev in deklet, ki so ga zaprosili, naj jih nauči brati in se vsaj podpisati.

Kdo in kdaj je prve smuči naročil?

Čibej je edini vir, ki nam poroča o zelo pomembnih podatkih o začetku smučarstva na Trnovski planoti. Na njegovih podatkih temeljijo danes številne objave, ki postavljajo v ospredje njegovo pionirstvo ter letnico 1888 (prvič objavljeno šele leta 1938). Poudarek dajmo na dva osnovna podatka. To je,

1. da je bil pobudnik Čibej in

2. da je smuči dobil 15. oktobra 1888.

Prav nobena od dveh trditev v strokovni zgodovinski študiji ne more obveljati!

Če naj je zgodovinarju raziskovalcu vedno pred očmi vsaj rek ad fontes, naj torej preprosto pozabi na udobno prepisovanje od drugih avtorjev in se skuša z interpretacijo obstoječih najdenih virov približati zgodovinski resnici. Toda tako kot poudarja francoski zgodovinar Bloch, obstoj in vsebina vira sploh nista ključna. Zgodovinar mora viru zastaviti tudi prava vprašanja. Prav tu je potrebno biti pri interpretaciji začetkov smučanja na Dolu posebno pozoren.

Pred decembrom 1894 nimamo sodobnega vira, ki bi smučanje na Trnovski planoti potrjeval, kaj šele da bi ga postavljal v leto 1888. Šele takratni zapis v Primorcu (priloga Soče) nam med dopisi prvič dokazuje obstoj smučanja na Trnovski planoti. Dopis nam tamkajšnje smučanje končno potrdi, ne potrdi pa nam omenjene letnice, niti naročnika (Čibeja). Prav nasprotno. V Primorcu je bilo objavljeno takole: "Učeni in v vsaki stroki iz-najdeni gospod gozd. oskrbnik na Dolu, spomni se slavnega Nansena, ki je prepotoval Grenlandijo na tako imenovanih čevljih za sneg - (snežke) -nemško Schneeschuhe: Skandinavec imenuje to pripravo: Ski. Da pomore sebi in gozdarjem, naroči imenovani gospod za poskus ene snežke".  Pisec vrstic, pod psevdonimom podpisani Tone Smuknaprej, je pripisal naročilo prvih smuči dolskemu gozdarskemu oskrbniku, torej Josefu Jarischu. Prav mogoče je, da je bil pisec dopisa pod psevdonimom Tone Smuknaprej Čibej, ki je tako izkazal čast takrat še na Dolu delujočemu Jarischu.

Ta podatek pa nam potrdi še en članek, objavljen marca 1895 v Soči. Tudi v njem je jasno imenovan naročnik. "Pred par leti je naročil prve snežke na Primorskem tuk. gozd. oskrbnik,.."Edini objavljeni sočasni vir iz konca 19. stoletja (verjetno pisan od Čibeja, ki je bil v tem poslu med Gorjani najbolj domač) nam torej natančno imenuje naročnika. Kasnejši Čibejevi memoarski spisi pa nam prinašajo drugačne podatke. Naročnik prvih smuči naj bi bil njihov avtor. Si je Čibej neupravičeno pripisal vse zasluge?

Prvič je opisal svoje naročilo v Jutru leta 1938. K pisanju ga je spodbudil članek v italijanskem listu Giornale d'Italia, ki je pisal o zgodovini smučanja in njegovem osvajanju iz Norveške. Avtor v njem navaja, da so prve smuči prišle v Avstrijo in Nemčijo v letu 1889, v Italijo pa 7 let pozneje, to je leta 1896. Edmund Čibej se je čutil ob tej priliki prizadet in je v Ljubljani živečemu prijatelju Pavlu Plesničarju poslal članek o svojih smuških začetkih. Plesničar ga je izročil uredništvu Jutra, ki ga je objavilo.

Enako je opisal v nadaljevanki Profili zelene bratovščine iz Trnovsko-idrijskega gozda v Lovcu leta 1940, ki jo je prav tako priredil Plesničar. Pri nabavi prvih smuči ne omenja Jarischa, ampak le Čibeja: "L. 1888 sem dotedanje svoje naziranje o zimi korenito izpremenil K temu so pripomogle smuči - prve na slovenskih tleh ! - ki sem jih bil prejel tisto leto naravnost iz Kristijanije. "

V Čibejevem kratkem tipkanem režimeju delovanja na Dolu, Občina Dol - Otlica, kjer se na zadnjih straneh spominja smučarskih začetkov, omenja kot začetnika le še sebe. Jarischa omenja le še kot "nepozabnega in vnetega za vse novo," ki je naročil mizarju Francetu Krapežu - Porobanovcu, naj naredi kopije norveških smuči. Če si je morda zdravo kdaj dovoliti tudi malce pikolovstva, bi navedli tudi takšen argument. Ko je Čibej napisal, da je Porobanovec naredil smučke, "enake onim, ki so došle iz Norveškega", je kasneje nad prostorom med "onim " in "ki" natipkal še "mojim ".

Čibej, ki je bil ob takratnem pisanju star že čez devetdeset let, tipkopis je namreč izdelal v juniju leta 1950, je bil povsem prepričan v svoje zasluge. Sporen je tudi datum prejetja smuči, saj 15. oktober 1888 ni dokazljiv.

Ta datum se je ohranil na listku, ki je del zapuščine v Čibejevi hiši pri Slokarjih v današnjem Lokavcu. Nanj je Čibej zapisal: "Prve smučke došle iz Norveške 15. 10. 1888 - Kristijanija - (Oslo) na Dol - Ajd. Weltblatt  1888 piše: Eine neue Erfindung von Fritjof Nansen - in E. Čibej je prvi rezal sneg po Trnovski planoti. "

Povod za naročilo smuči na Dolu naj bi bil omenjeni članek v dunajskem listu Weltblatt, zopet sila spornemu viru. Kljub temu, da je povod naročilu lahko tudi sporen, pa sam širši vzrok ni. Če odmislimo upoštevanje geografskih značilnosti in vzamemo to kot preprosto danost okolju, je tako kot pri veliki večini srednjeevropskih smučarskih pionirjev, tudi temu naročilu botrovala "Nansenova mrzlica". Znamenitemu Norvežanu Fritjofu Nansenu, ki je postal kasneje najbolj znan kot nobelovec za mir, se je v petčlanski ekspediciji posrečilo v poletju in jeseni 1888 prekoračiti Grenlandijo. Podvig je kasneje opisal v zelo uspešni knjigi. V nemški izdaji opisa podviga, ki je izšla leta 1891 v skoraj 900 strani zajetnem delu v dveh zvezkih, je Nansen največje zasluge za uspeh ekspedicije pripisal prav norveškemu smučanju.24 Nansenu pripisujejo odločilno vlogo pri premeščanju smučanja iz nordijskih dežel v Alpe ("alpski boom") tudi številne historične študije.

Praktično je datum prihoda smuči na Dol (15. oktober 1888) nemogoč, saj je bil takrat Nansen skupaj s svojo ekipo še vedno na povratku iz zelo uspele in odmevne ekspedicije. V oktobru 1888 so bili šele na poti iz Grenlandije in čeprav bi bilo celo mogoče, da bi o uspelem podvigu že poročal dunajski Weltblatt, je nemogoče, da bi smuči že bile pri Čibeju. Pismo v tako kratkem času ni moglo potovati najprej na Dunaj in nazaj, nato pa še pošiljka preko Kristjanije iz "neke tvrdke" na takrat zelo odmaknjeni Dol.

Dodaten argument napačnemu datumu je lahko tudi naslednji. Čibej je v svojem ohranjenem tipkopisu napisal, da je novembra istega leta opisal smučke v Gabrščkovi Soči. Tega opisa ni, nanj čakamo do omenjenega decembra 1894, ko se oglasi Tone Smuknaprej.

Prava zgodba se torej bistveno razlikuje in postavlja pod vprašaj splošno priznano interpretacijo. Kdaj in kdo ostaja oziroma je postalo zdaj pomembno vprašanje. Iz ohranjenih virov lahko sestavimo pomanjkljivo zgodbo.

Za naročilo smuči sta nesporno zaslužna oba. Smuči je vseeno, po dogovoru z Jarischem, najverjetneje naročil učitelj Čibej. To lahko sklepamo iz njegovih natančnih opisov prejetja smuči ter začetka vadbe na njih. V obeh prvih časopisnih virih, ki dokazujejo obstoj smučarstva na Trnovski planoti, je domnevni pisec prav tako Čibej. Pisec (Čibej ali kdo drugi) pripiše nesporne zasluge Jarischu zato, ker je gotovo on tisti, ki je dal idejo.

Jarisch naj bi bil naročen na dunajski list Weltblatt, v katerem naj bi nekdo opisal smuči, s katerimi je Nansen prekoračil Grenlandijo. Predstavljajmo si torej, da nekega mrzlega zimskega večera Jarisch prigazi do Čibeja in v topli izbi končno pade ugotovitev, da bi utegnila biti opisana priprava zelo koristna Gorjanom pozimi: "Znano je nekaterim cenjenim čitateljem, koliko trpljenja in muk prestanejo prebivalci po gorah v zimskem času. Vzlic hudemu mrazu, debelemu snegu in večkrat silnemu viharju mora gorjan vendar iz tople sobice v ledeni zrak, da pripravi drva za peč, da donese živini vode i. t. d. Posebno pa občuti te zračne prikazni gozdar v trnovskem gozdu. Vsak čas in v vsakem vremenu moramo mi gozdarji v naše malo kraljestvo, da je branimo raznih kvarljivcev in škodljivcev, bodi že, da spadajo ti k razni ugrabljivi zverjadi ali pa dvonogim potomcem Adamovim. Najhujše prizadene v zimskem času debel, mehak sneg. Hoja v takem snegu je povsem nemogoča, ako si človek ne naveže na nogi tako imenovane krmplje. - To so leseni obroči prepleteni navskriž z vrvico. S to pripravo se malo bolje hodi v mehkem snegu, ker se ne vdira zelo globoko. A vendar ima ta priprava zelo slabo stran. Ko je namreč sneg malo bolj vjužen, prijemlje se krmpljev in človeka tako utrudi, da ne more naprej. Konečno je prišlo tudi temu v okom. "

Smuči, katerih koristnost je spoznal najprej gotovo Jarisch, so torej zanimale tudi mladega učitelja. Čibej naj bi po Jarischevem navodilu pisal uredništvu Weltblatta in jih zaprosil za podatke, kje in kako bi se dalo dobiti smuči. Kmalu je dobil odgovor, v katerem je dobil natančen naslov v Kristijaniji. Pisal je na dani naslov in pošiljka je po pošti iz Kristijanije (danes Oslo) prišla na Dol.

Izključena ne sme ostati niti domneva, da sta smuči naročila skupaj in oba, kar pa je manj verjetno. Za preizkušnjo je gotovo zadostoval en par. Vprašanje, ki nima natančnega odgovora, je le kdaj. Datum je nemogoče določiti, najverjetneje ga gre iskati po letu 1889, če je spodbudil nabavo že članek in ne šele nemški prevod knjige o Nansenovi odpravi, in vsekakor pred letom 1893, če naj verjamemo, da je leta 1895 v Soči objavljena nabava smuči za par let prej.

Kakorkoli že - nič ne more izpodbijati dejstva, da je smučarstvo na Dolu zelo zgodnji pojav smučarstva pri nas. Če sega pred leto 1891 (smuči na Snežniku) pa gotovo prvi na Slovenskem. Zanj sta nesporno zaslužna oba, Jarisch kot posrednik ideje in Čibej kot izvršitelj naročila. Dejstvo je, da sta moža tudi drugače obilo sodelovala in gojila tesne stike. Čibej je hodil pogosteje na obisk k ugledni družini gozdarskega oskrbnika tudi po dolžnosti. Bil je namreč domači učitelj Jarischevi hčerki Isabeli.

Poglejmo, kaj se je zgodilo s "snežkami" po prejetju.

Novi sport: "snežke"

To izvirno slovensko ime se je za novo pripravo oprijelo med Gorjani. "Ta jako priprosta priprava so lesene tanke diljce v širokosti 7- 8 cm in dolgosti do 3 m in debelosti 1- 3 cm; spredaj so nekoliko navzgor ukrivljene, kakor sani; blizo sredine je z jermeni pritrjena noga. "

Sprejem pošiljke, za katero je plačal 15 goldinarjev, je opisal Čibej takole: "Smučke so došle po mojem naročilu in sicer je bila priložena še enako dolga palica z obročkom na spodnjem koncu. Toda ne malo me je ozlovolilo, da je pošilka došla brez potrebnega navodila, kajti kako naj vendar pričnem in kako naj sploh ravnam s to - na videz - tako nerodno pripravo?"

Začel je vseeno - saj vztrajnost in dobra volja premagata vse težave - četudi brez navodila: "To je bilo smeha in dovtipov od strani radovedne predmejske publike ob mojih prvih neuspelih poskusih, ki si jih pa nisem jemal preveč k srcu. Tolažila me je pač zavest, da brez tistih neizogibnih neprijetnosti, ki spremljajo vsak še tako preprost pokret, še nikjer ni bilo, tako jih tudi ni moglo biti pri mojih začetnih vajah ko sem prvi v oni dobi oral ledino na slovenskem smučarskem polju. Poklonov in priklonov, skokov in padcev je bilo nebroj: če sem hotel na desno, je zaoralo na levo: če sem se nagnil za malenkost naprej, mi je bil nos že v borbi s snežno odejo; če me je potegnilo za spoznanje nazaj, se mi je znašla 'ta stara' v mehkem snežnem objemu; če pa so mi smuči zašle na nekoliko pretrdo podlago, tedaj je bil polom spet neizogiben in nedolžno telesce narodnega smučarja je treščilo z vso svojo težo na mater zemljo, da se je pokadilo na sto strani! Joj, kako prijetno je bilo takrat kljub vsem začetnim težavam in bridkostim! Toda dobra volja in jeklena vztrajnost sta končno premagali vse ovire in po nekaj dneh trdega vežbanja je šlo celo boljše, kakor sem si bil prvotno zamišljal vso zadevščino."

Njegovo smučarsko znanje takrat ni preseglo kaj več od varnega stanja na smučkah, drsanja in smuka poševno na manjši strmini. Ljudje pa so se mu čudili in ga začudeno opazovali. Posebej šokirani so morali biti starejši ljudje. Po ustnem izročilu se je ohranil prizor, kako je mati tete Žefe Sivške zaklicala, ko je videla Čibeja drseti na smučeh: "Ježeš Marija, gospoda učitelja hudič po bregu nosi!"

Jarisch je bil vseskozi zraven, smuči mu je Čibej najbrž iz radovednosti tudi posodil. Ko je videl to pripravo na svoje oči, je brž naročil svojemu mizarju Francetu Krapežu - po domače Porobanovcu (1862-1937), naj naredi več parov takih smuči po zgledu dospelega norveškega tipa telemark. Iznajdljivi kolar Porobanovec se je tega lotil. Lesa za smuči seveda ni manjkalo, po jermenje pa so hodili k usnjarjem v Ajdovščino. Prvi so bili s smučmi oboroženi ravno Jarischevi gozdarji, ki so kmalu postali tarča številnih iskrivih komentarjev.

"Gozdne hudiče" je gotovo po snegu bolj nosil že omenjeni vrag kot pa smučarska tehnika. Ob njihovih podvigih so domačini spuščali različne izjave, kot je bila recimo ta takrat objavljena. "Devetstodevetindevetdeset 'čotastih' polžev! - ti gozdarji bodo pa kmalu po 'luftu' letali. - dejala je stara Urša. " Na dolgih lesenih smučeh (seveda brez robnikov) tipa telemark z usnjenim prstnim in petnim stremenjem in z eno dolgo palico so bili dolski "snežkarji" bolj akrobati kot spretni avtorji vijug. Na to nam kažejo številni zaznamki, od tega, da ob prispelih smučeh in eni dolgi palici ni bilo priloženih navodil, smeh in dovtipi publike, do slikovitih opisov klesanja podob v sneg ob spustih. Sklepamo lahko, da so smuči prvenstveno uporabljali za drsanje po ravnem, ob spustih pa so se verjetno posluževali "tehnike osebne spretnosti".

O takrat v svetu aktualnih kristijanijah in telemark zavojih, ki so ustrezali takratni opremi, pa na Trnovski planoti najverjetneje niso vedeli prav veliko vse do devetdesetih let 20. stoletja.

"Snežke" so se hitro udomačile med gozdarji. Poleg njih so jih imeli leta 1895 že tudi nekateri uslužbenci občine, navezal pa si jih je tudi župan. Jarischeva zasluga je, da so smuči začeli uporabljati gozdarji pri svojih zimskih opravilih. Z leti vztrajnega "drsanja" so postali dovolj spretni in čeprav so bili večinoma hrusti (takšen kot je bil npr. Filip Kainradl), so bili po ohranjenih opisih sodeč v mehkem snegu vešči lahkotnega zibanja kakor labodje na vodi.

Čibej je bil najbolj zaslužen za širjenje smučanja med šolsko mladino. S svojim učiteljskim ugledom je gotovo vplival na starše, da so ti skrivili vsaj preproste smučke tudi otrokom. Najlepši in najdragocenejši primer je ohranjena fotografija Jarischeve hčerke Isabele na smučeh. Deklica s čepico, stoječa na krajših smučeh in z eno daljšo palico v roki je najverjetneje najstarejša smučarska fotografija pri nas.

"Snežke" so torej po zaslugi dveh prišlekov bistveno spremenile zimsko življenje Gorjanov. Njihov glavni pomen je bil v praktični uporabnosti te v zimskem času koristne priprave. Njen prvenstveni značaj je utilitarni, ta pa prinese vključitev novega pogleda na naravo pozimi. "Snežka" jim omogoči osvojitev narave, ki jim je bila dosegljiva le poleti. Aktivnemu planincu Čibeju se je zdelo življenje v zimski naravi celo lepše od poletnega, kaj šele od družabnega življenja v predmejskem hospicu: "Prva leta se mi je zdela zima v hribih ječa, ki človeka priklene, da ne more razmahniti kril po lastni volji, zlasti še, če nasuje dobrotno nebo v svoji radodarnosti le preveč tiste božje beline. L. 1888 sem dotedanje svoje naziranje o zimi korenito izpremenil... In takrat sem kakor izpregledal: odprl se mi je povsem nov, do tedaj še nikoli sluteni zimski svet, in Trnovski gozd mi je bil od takrat tudi pozimi ljub in drag, kakor mi je bil nadvse drag in ljub sredi poletja, ko se je razgrinjal pred menoj v svojem najbohotnejšem zelenju in cvetnem sijaju! Da, tudi zima ima svoje prelestje in v njem svoje življenje!"

Čibejeva osebnost nam tako kot številni drugi slovenski smučarski pionirji izkazuje veliko podobnost v tesni povezavi smučanja s planinstvom. Za slovenski prostor lahko resnično pritrdimo tezi, da je smučanje vsaj v začetni fazi razvoja in prebijanja ledu veliko bolj tesno povezano s planinsko kulturo zimske turistike (npr. drenovci) kot pa, da bi bilo to produkt modernega športnega gibanja.

Smučanje na Dolu je presenetljivo hitro dobilo novo vsebino, ki je presegla tako utilitarni značaj smučanja kot dimenzije estetike doživljanja narave na smučeh. Med igrivimi Gorjani se je pojavila športna tekmovalnost.

"Izlet na stavo"

Med "gozdnimi hudiči", kakor se je ta druščina poimenovala, se je porodila ideja, da organizirajo skupinski izlet, katerega del je minil v pravem športnem tekmovalnem duhu. Prvega marca 1895 so lahko bralci v Soči prebrali dopis, ki je napovedal smučarski dogodek posebne vrste. Krajši dopis, manj znan raziskovalcem smučarske zgodovine, vsebuje nekaj pomembnih podatkov, zato si ga oglejmo:

"S trnovske planote, 27. febr. Vrlo zanimivo! -Dne 3. marca napravi tukajšnje društvo (klub) s snežkami velik izlet na Goljak - Kar je bicikel na ravni, gladki cesti, to je snežka (Schneeschuhe) na debelem, mehkem snegu. Ker leži sedaj sneg po trnovski planoti 4 - 5 m na debelo, napravi imenovano društvo izlet na 'stavo' vrh Goljaka. - (Goljak je najvišji vrhunec v trnovskem gozdu 1496 m).

Tekalci se zbero v 'Smrekovi dragi' v 'Anini koči' (Annenhütte). Od tamkaj se drči v ravni črti v širokosti 20 m do vznožja Goljaka - 'Strašna skala'. Od tukaj do vrh Goljaka sme tekalec napraviti le 42 ovinkov in kdor dospe prvi do 'Znamenja', dobi darilo 20 kron v zlatu. -

Kdor se poskusi na to visočino z 'letečim volkom' (Renn wolf - vrsta snežk), ta se obdaruje še posebe s krasno lovsko dimko (pipo). Pot od 'Strašne skale' do vrh Goljaka je preračunjena na 3/4 ure. V 'Anini koči' dobi vsak tekalec četrt litra vina, pol švicarske klobase in košček kruha. Drčanje bo vodil sam gospod predsednik. "

O delovanju društva oziroma kluba ni nič znanega. Podobno kot domnevni smučarski klub na Snežniku tudi klub na Trnovski planoti pravno ni bil registriran, še manj, o njem razen tega zapisa ni nikakršnih dokazov. "Gozdni hudiči" so bili očitno tako tesno povezana druščina, da so se sami poimenovali kar kot klub. Vsaj enkrat mesečno (ob plači) so se dobivali v predmejskem hospicu in se pogovarjali o vseh aktualnostih tega sveta. "Društvo ali klub" je tako ob dobrem Vipavcu ali istrijancu sprejelo odločitev, da pripravi omenjeni "izlet na stavo", kjer se bo pokazalo, kateri "gozdni hudič", ki je morda v hospicu postal smučarski prvak med Gorjani, je v resnici, v obvladovanju "snežk", najboljši. Natančno so določili pravila, orientirne točke in tekmovalno progo, kar priča o pomembnosti in resnosti tekmovanja. Zmagovalca pa je čakala denarna nagrada.

O "letečem volku" - "Rennwolfu", ki ga pisec definira kot vrsto "snežk", ni znano iz tega območja nič. Iz nemške starejše literatura pa izvemo, da pod to oznako spada posebna vrsta sani. Izdelane so tako, da imajo v zadnjem delu držalo, ki se ga človek stoječ z obema rokama oprime, z eno nogo pa se izmenično odriva od sani in s tem na saneh drsi naprej. Razvidno je tudi, da so na takih saneh v preteklosti pripravljali tekmovanja, na katerih so tekmovale tudi dame.

Podviga s pri nas malo poznanim "letečim volkom" si ni privoščil nihče. Poročila o tem ni, morda pa so možje pričakovali, da bi se ga udeležil vseeno kdo drug, ki bi bil v časopisu prebral najavo dogodka in bi bil s to pripravo, ki je bila očitno vsaj poznana, ne pa tudi razširjena, pobližje seznanjen. Nam pa je jasno, da s takimi sanmi, odvisnimi le od nožnega pogona, pot do vrha Goljaka ni enostavna.

Zaradi slabega vremena je bil dogodek iz 3. prestavljen na 8. marec 1895. Vreme je bilo kot naročeno zelo ugodno in celotno potovanje je potekalo v krasnem vremenu. "Snežkarji" so se zbrali že ob šestih zjutraj pred Jarischevo hišo. Jarisch, ki je imel to čast, da je bil vodja celotne ekspedicije, se je "tekalcem" prikazal čez deset minut. Izpred hiše gozdnega oskrbništva na Dolu so ob simboličnem zvoku lovskega roga družno oddrsali proti Smrekovi dragi. Do Anine koče so porabili 1 uro in 52 minut.46 V vedri družbi so se nekoliko okrepčali z vinom, klobaso in kruhom, enourni odmor se jim je pred odločilnim bojem prilegel.

"Ob 9. uri in 8 minut odpeljali smo se do 'Strašne skale', a od tukaj pričela se je pot po pobočju Goljaka vedno više in više. Do polovice pobočja bili smo mirni in še vedno v normalni oddaljenosti, a tu se je pričelo nenavadno gibanje. Vsakdo se požuri, da napravi manjši ovinek, kajti oni, ki bode prvi na vrhuncu, dobi nagrado 20 kron in po vrhu še nekaj - kajpada - čast, ta šmentana čast. Vse moči se vporabljajo, bela odeja škriplje pod snežkami, pot lije po obrazu, a držali smo se vsi vstrajno. Od dveh strani smo naskočili vrhunec, a nakar se začuje vrisk - in glej ga, Filipa, ki se je možato razkoračil pri 'Znamenju' ter močno zaukal, da je odmevalo tam doli po Trebuši. Pot je končana, vojska premagana, stvar dobljena, a veselje in nade nekaternikov so zlezle v hlače. Ob 11. uri in 17 minut bila je naša 'ba-tarija' zbrana na vrhu Goljaka."

Denarna nagrada in seveda čast najboljšega med "gozdnimi hudiči" je pripadla Filipu Kainradlu, možu impozantne postave in velikemu zabavljaču. Uspeha se "snežkarji" na vrhu Goljaka niso mogli predolgo veseliti, saj je, navkljub prijetnemu soncu in jasnemu nebu, vlekla ostra sapica. "Zopet je bilo dano znamenje odhodu in drčah smo v strašni hitrosti po pobočju nizdol proti 'Anini koči. V 47 minutah 22 sekundah pridrčal je prvi gosp. voditelj do koče, kar je naznanil pok puške, ki je čakala nabita pred kočo. Da smo nekateri delali iz Goljaka nizdol s snežkami izredne vaje, si bodo naši veseli čitatelji mislili. Eden je hotel pokazati, kako se stoji na glavi v snegu, drugi je vklesal v sneg svojo podobo, in več takih zabav smo doživeli. Da je bilo tu dovolj šale in smeha, je več ko naravno. - Ej, no, gozdar je 'korajžen' in vesel, če mu prav 'lase' odrežeš. Po kratkem odmoru drčali smo proti domu, kjer so nas naše 'ženičce' skrbno pregledale, če imamo še cele glave in druge ude. Naravno, da ga je dal Filip 'en bokal' in čaše so jako harmonično za-zvenele v Es', a druge v 'Eks', kakor Broilijevi, pardon, Samassovi zvonovi!"

V smučarstvu na Trnovski planoti gre torej nesporno za dvoje razsežnosti smučanja: za pravo športno in za praktično smučanje. V smučanju na Trnovski planoti se je razširil bistveni premik od utilitarne rabe smuči k smučki kot sredstvu, ki daje tudi človeku samemu, ne le poklicu, veliko mero zadovoljstva. Smuči so se sicer tukaj prijele zaradi velike koristnosti, so pa kmalu sprejele nove lastnosti. Z njimi se lahko odkriva narava in na njih se lahko odvija tudi svojevrstno tekmovanje. Smučanje je bilo tu v razumski mreži konca 19. stoletja že definirano kot šport.

Ali bi omenjeni "izlet za stavo" lahko označili kot pravo tekmovanje večjega pomena, je že drugo vprašanje. Zanj bi lahko našli argumente. O pomenu in nivoju dogodka govorijo objavljeni članki, izdelana pravila, časovne meritve, mogoče še kaj.

Dogodek kaže značilnosti tekmovanja in to v bistvu je, vendar govoriti o tem istem tekmovanju v pomenu, ki bi imel širše razsežnosti od lokalnih, je nesmiselno. To tekmovanje je bilo enkratno (8. marca 1895 in brez poznanih repriz) in kot tako ne kaže nikakršnega vpliva na prihodnji razvoj smučarstva niti na tem nivoju. Med "snežkarji" s planote je le razčistilo problem, kdo med njimi je najboljši. Slo je torej za lokalni dogodek, kateremu so možje določili pravila (končno je šlo za dve pomembni stvari: denar in čast), ki je zaradi svoje enkratnosti in živosti prišel v časopis.

Tekmovanje je bilo zelo svojevrstno in predvsem originalno in le kot takšno ga je treba obravnavati. Nedvomno pa se je zgodilo in glede na zgodnjo letnico ga lahko označimo za prvi primer tekmovanja v moderni smučarski dobi na Slovenskem.

Širjenje iz planote

Trditev, da je smučanje tu po prvi vojni v celoti zamrlo,51 je napačna. V času italijanske oblasti so smučanje še vedno gojili. Mladi smučarji so, ne glede na slabe pogoje, sledili napredku in tudi tekmovali. Tu je delovalo društvo Dopolavoro Dol - Otelzza. Predsednik je bil gozdarski inženir Villani, njegovi gozdarji pa so tako kot avstrijski uporabljali smuči. V okviru tega društva in takratnih športnih mladinskih organizacij so mladi smučarji, Dolčani in Otličani, začeli na domačih smučeh tekmovati na regijskih in državnih tekmovanjih.52

Smučanje je ostalo in kljub temu, da ni dalo velikega pomena na razvoj smučarstva v celotnem slovenskem merilu, je nekaj temu nasprotnih argumentov moč najti. Toda ne v smislu, da bi hoteli dokazovati velik pomen pojava smučanja na Trnovski planoti za slovensko smučarstvo, ampak zato, da se preprosto enoznačno tezo, da tamkajšnje smučanje ni našlo nobenega odmeva, ovrže. Migracije posameznikov so namreč povzročile, da se je smučanje, s katerim so se spoznali tam, v sicer manjšem in omejenem krogu vseeno razširilo.

Najprej so se šli gozdarji, že po nekaj tednih vadbe, pokazat sosedom na Lokve, ki so jih le začudeno opazovali.53 Spoznali pa so se s to čudno pripravo in podobno se je zgodilo tudi ob novih stikih gozdarjev dolskega oskrbništva s sosednjimi.

Iz Dola se je slišala agitacija tudi po časopisju. Že omenjeni dopisnik Tone Smuknaprej je takole zapisal: "Gotovo je, da ima novost jako lepo prihodnost, posebno za alpinske kraje. Da je to resnica, sliši se, da na Koroškem letos kar tekmujejo v naročanju "snežk". Malokateri sport se človeku tako hitro prikupi, kakor snežke. Letos smo v trnovski planoti že skoro vsi gozdarji oboroženi s snežkami - in gotovo je, da tudi drugod ne izostanejo, ko uvidijo dobroto te za nas imenitne priprave. Posebno bi bilo Tolmincem svetovati to koristno pripra vo. "

Izdelovalec prvih smuči, mizar Porobanovec, se je preselil leta 1912 v Zgornjo Trebušo in tam gotovo ni pozabil veščine izdelovanja smuči. Smuči so zašle proti Vojskem in Idriji. Porobanovec naj bi kasneje izdelal smuči tudi za tržaške smučarje.

Smučanje je s Trnovske planote malce odmevalo na zahodnem slovenskem ozemlju. To je povsem naravno, saj je tja tudi gravitiralo in bilo njegov sestavni del. V tej smeri je postopoma počasi prodiralo, vendar ni imelo avantgardne vloge, saj nam npr. primer Livka kaže, da je širše tolminsko področje podleglo smučanju šele s stikom smučanja avstrijske in kasneje italijanske vojske.

Poznana pa sta še dva zelo zanimiva, dejansko pa hkrati tudi dvomljiva primera vplivanja smučarstva z Dola. V zvezi s širjenjem dolskega smučarstva med avstrijsko vojsko obstaja še ena nadvse zanimiva Čibejeva trditev. V svojih spominih na delovanje na Dolu je namreč napisal tudi tole: "Avstrija je vpeljala smučke v vojsko leta 1900 in prve oficirje in podoficir je je vadil v smučkanju, moj učenec - naš rojak - Rudolf Krapež francetov s Porobanovše, v Innsbrucku na Tirolskem. Mož je postal na tej poti odlikovan podoficir!"

Žal je zaenkrat to edini vir, ki nam sam na sebi ne more dajati zadostne opore. Zaradi izrazitega pomanjkanja verodostojnih informacij je vsako nadaljnje razglabljanje brezpredmetno, kar pa se tiče vojske in smučanja pa lahko na žalost zopet ugotovimo, da je pri posredovanju občih podatkov Čibej zelo nezanesljiv vir. Smuči so bile kot taktična novost uvedene (tako kot krplje) v avstrijsko vojsko leta 1897. Načrtno pa so bili častniki na Vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu smučarsko poučeni že veliko prej. Zelo verjetno pa je, da so Rudolfu Krapežu domače smučarske izkušnje bistveno pomagale pri njegovem vojaškem življenju, domnevno tudi pri karieri.

Hipotetičen je še en primer širjenja smučarstva z Dola proti vzhodu, ki se omenja v literaturi. Goriški zdravnik dr. Žigon naj bi ob preselitvi prenesel smučanje iz primorskega konca na Ribniško Pohorje. Žigon naj bi v domačinu Zapečniku dobil posnemovalca, ki se je smučanja kasneje izučil v vojski. Ne moremo vedeti, če je Žigon imel stik s smučanjem na Dolu, morda pa je po svoji poti (kot študent?) prišel do smuči. Vsakršno ugibanje brez dodatnih dokazov nam ne more koristiti.

Vse trditve pa vseeno niso tako negotove in z novo interpretacijo lahko tezo o majhnih posameznih nepovezanih vplivih smučanja iz Trnovske planote potrdimo. Smučanje z Dola se je namreč v enem manj pomembnem primeru vseeno razširilo gotovo tudi proti vzhodu. Po zaslugi posameznika se je proti osrednjemu slovenskemu modelu presadilo proti območju Bohinja, točneje med lovce na Pokljuki.

Miroslav Hanzlowsky je bil okoli leta 1902 nameščen kot gozdarski pomočnik v pisarni gozdnega oskrbništva na Dolu. Med tamkajšnjimi gozdarji se je seznanil s smučanjem in ga ob svoji premestitvi leta 1904 zasadil med gorenjske gozdarje in lovce in iz njihove službe zrinil srednjeveške krplje.63

Dogodkov se je v spisu Smuči v službi lovca, objavljenem v Lovcu leta 1932, spominjal takole: "Pred 30 leti sem služboval v Trnovskem gozdu, kjer je bilo smučarstvo pri gozdarjih že precej razvito. Tamkaj sem se izvežbal tudi sam in bil zadovoljen, da sem se tako poceni izšolal v tem lepem športu... Tu sem prvič zaznal in pričel ceniti eminentno važnost smuči v gozdarski in lovski službi. Dve leti pozneje me je zanesla usoda na pokljuško visoko planoto k Mrzlemu studencu. Tu sem našel poleg kopice starejših gozdnih čuvajev tudi celo kopico pristne bohinjske konzervativnosti, ki ni imela še nobenega smisla za smuči. Kaj mislite, svet bi se gotovo podrl, ako bi se kdo predrznil kaj reči o staromodnih krpljih, ki so tvorile edini pripomoček pri gaženju 1 do 2 m globokega snega. Moji vztrajnosti pa je uspelo, da sem izpodrinil krplje, s katerimi se je tekmovalo že toliko let po 0,50 kilometra na uro, ter jih nadomestil s smučmi. "

Hanzlowsky je nov in še nepoznan primer v skromni slovenski obdelavi smučarske historiografije. Daje nam povsem nov pogled na ekspanzijo dolskih "snežk", katerih ideja je segla tudi čez rob planote. Časopisni članki in predvsem ljudje, ki so iz planote odhajali bogatejši s smučarsko izkušnjo, so po svojih močeh in v omejenih krogih lahko zasadili seme smučanju. Takšni uradniški "nomadi" pa niso bili vplivni v jedrih slovenskega dogajanja, ampak so delovali po njegovi periferiji. Obrobje pa je takrat težko združilo vitalne sile, ki bi uspele popeljati katerikoli zgodnejši pojav modernega smučarstva v zrelo gibanje, ki bi bilo samo sebi namen.

Končno mu je preprečila širjenje politična situacija. Sklicevanje nanjo je lahko tudi neupravičeno, saj je bilo smučarstvo na trnovski planoti zelo daleč od tega, da se oblikuje in kreira celotno slovensko smučarsko gibanje. Z rapalsko mejo pa je bilo dokončno odrezano od osrednjega slovenskega ozemlja. Meja pa, razen kontrabantu, nikomur ni prinašala koristi.

 

VIRI IN LITERATURA

Batagelj, Borut: Začetki modernega smučarstva na Slovenskem. Od prvih poskusov konec XIX. stoletja do afirmacije smučanja na Slovenskem. Diplomsko delo, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ajdovščina 2000.

Čibej, Edmund (priredil Plesničar, Pavel): Profili zelene bratovščine iz Trnovsko-idrijskega gozda. Lovec, 1940, str. 95-99, 147-151, 192-198, 239-235, 266-272, 323-328, 363-374.

Čibej, Edmund: Trnovska planota in troje najlepših razgledišč v Trnovskem gozdu. Planinski vestnik, XII, 1906, št. 7-8

Čibej, Edmund: Občina Dol-Otlica, tipkopis. Privatna zapuščina E. Cibeja v Lokavcu.

Grob, Daniel: Die Anfänge des Skifahrens in der Schweiz. Eine Untersuchung der ersten Skiunternehmungen von 1849 bis 1903, Mag-lingen, 1998, št. 11.

Guček, Svetozar: Snežniško smučanje prednjači v začetkih sodobnega smučanja v Srednji Evropi. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 65-70.

Hanzlowsky, Miroslav: Smuči v službi lovca. Lovec, 1932, str. 412-416.

Jeločnik, Marjan: Začetki in razvoj smučanja v Sloveniji in evolucija alpske tehnike. Ljubljana : Šolski center za telesno vzgojo, 1981

Jeločnik, Marjan: Vaditelj smučanja, gradivo za teoretične izpite. Ljubljana : Šolski center za telesno vzgojo, 1976.

Jutro, 6. 2. 1938.

Močnik, Hubert: Trnovska planota. Gorica 1974.

Orel, Boris: Bloške smuči. Vprašanje njihovega nastanka in razvoja. Ljubljana : SAZU, 1964.

Perat, Vončina: Izpod Goljakov s smučmi na Kuk in Ma taj ur. Goriška srečanja, 1969, št. 4, str. 60-64.

Planinski vestnik, leta 1904, 1906, 1907.

Polednik, Heinz: Der Weltwunder Skisport. Wien : Verlag Welsermühl, 1968.

Primorec, 21. 12. 1894.

1. mednarodni simpozij Bloško smučanje - dediščina in izziv (ur. Raj ko Šugman) Ljubljana : Fakulteta za telesno kulturo in Filozofska fakulteta, 1990.

Schneider, Max: Schneeschuh und Rennwolf und ihr praktischer Gebrauch. Berlin : Wintersportverlag, 1900.

Schollmayer, Etbin Henrik: Auf Schneeschuhen, Ein Handbuch für Forstleute, Jäger unt Touristen. Klagenfurt : Verlag von Joh. Leon sen., 1893.

Soča, 15. 3. 1895.

Soča, 1. 3. 1895.

64 Hanzlowsky, Smuči v službi lovca. Lovec, 1932, str. 412-