Nedelo, na pot(ep) - Danica Lešnjak: Ste se zaobljubili, da boste v novem letu naredili kaj dobrega zase, spremenili življenje ali se spopadli z novimi izzivi? Vse tri cilje boste morebiti dosegli, če se boste odpravili na osemstokilometrsko pešačenje po Jakobovi poti.
Za uresničitev vam za začetek ponujamo nekaj praktičnih napotkov.
Romanje po poti svetega Jakoba iz francoskih Pirenejev do španskega Santiaga de Compostela je pot, dolga dobrih 800 kilometrov. Opraviti se jo da v štirih tednih, kar pomeni približno 30 kilometrov na dan. Če je dober dan, lahko prehodiš tudi več, saj pridejo tudi slabši dnevi, ko se komaj privlečeš do kakih dvajsetih. Camino je fizično dokaj zahteven podvig, čeprav ga po drugi strani, če je le volja dovolj močna, zmore skoraj vsak. Če hoče, seveda, a to je že druga zgodba. Tokrat bo govor le o nekaterih praktičnih vidikih poti.
Pot se praviloma začne v vasi St-Jean-Pied-de- Port v francoskih Pirenejih. Do tja je iz Ljubljane dobrih 1600 kilometrov, za kar bi potrebovali 14 ur vožnje z avtom. Tega bi lahko brez skrbi pustili v vasi na katerem od parkirišč, a bi se po prehojeni poti morali vrniti na izhodišče. Letalo je boljša izbira. Njegova slaba stran je, da je treba vnaprej določiti kraj in datum vrnitve, pa bog ne daj, da bi se izgubila prtljaga, ker je nahrbtnik na poti vaše vse, seveda v materialnem pomenu. Ostane vlak. Vožnje, s tremi prestopanji in postanki vred, je za 34 ur. Nočne ure lahko prespite, potovanje je lagodno in dobra priprava na miren tempo življenja, ki vas čaka v prihodnjem mesecu. Če se vam ne zgodi stavka italijanskih ali francoskih železničarjev, kar lahko povzroči precej neprijetnosti, a hkrati vožnjo popestri.
Nahrbtnik
Camino je med drugim vaja v skromnosti in dober pouk o balastu, ki ga v življenju vlačimo s seboj. Na poti ga predstavlja nahrbtnik, v katerega je treba spraviti vse, kar boste potrebovali, a tega res ni veliko. Da je manj več, velja tudi v tem primeru. Tehta naj do deset odstotkov teže tistega, ki ga nosi, bolje še manj, pa vam kljub temu ne bo nič manjkalo. Zadostuje do 40-litrski z zračnim hrbtiščem, zunanjimi žepi, dobrim pasom in nepremočljivo prevleko. Pomembna je njegova pravilna namestitev, pas naj bo okoli pasu primerno zategnjen, da boste večino teže prenašali z boki, ne na ramenih.
Čevlji in nogavice
Gre za hojo, torej so dobri čevlji ključni del opreme, vsak dan jih imamo na nogah kakšnih osem ur. Utrujene noge postanejo majave tudi na ravnem, zato so najprimernejši visoki, uhojeni, že z dobršno kilometrino. Ko jih kupujete, pazite na pravo velikost, da se ne boste otepali žuljev in črnih nohtov. Ko jih obujete z nogavicami – teh vzemite s seboj štiri pare in to je tudi edino razkošje –, naj ostane v čevlju vsaj za prst prostora. Za popoldanske ure so primerni lahki in udobni natikači.
Obleka in oprema
Potrebujete dolge hlače, ki jih z zadrgo lahko spremenite v kratke, dve majici s kratkimi in še eno z dolgimi rokavi, dva kosa perila, brisačo in tanek flis ter nepremočljiv anorak s kapuco in hlače. V enem mesecu se vreme večkrat zamenja, zato so nepremočljiva vrhnja oblačila, tudi gamaše, v dežju in blatu zlata vredna. Sestavni del nahrbtnika naj bo čutarica, lahko pa vodo prenašate tudi v navadni plastenki. Še zobna ščetka in smo z nujnimi stvarmi opravili. Kot posebno razkošje imate lahko s seboj spalno oblačilo in prevleko za vzglavnik, obvezna pa je lahka in topla spalna vreča. Koristen pripomoček sta pohodni palici, zvesti pomočnici, ko gre pot navkreber ali navzdol, pa tudi takrat, ko se utrujene noge že povsod spotikajo. Opremo kupite v specializiranih trgovinah za pohodnike in ne glejte na ceno, če hočete najboljše, funkcionalne izdelke. Še nekaj: pozabite na polivinilaste vrečke. Ob nepremočljivem nahrbtniku nimajo več pravega pomena. Če že vrečke, naj bodo iz blaga. Sostanovalci vam bodo hvaležni, ker ne boste šumeli, ko se boste ob zori odpravljali naprej.
Prenočišča in prehrana
Prenočišč, namenjenih pohodnikom ali romarjem (šp. peregrinos), je na poti dovolj. Stanejo od štiri do osem evrov na noč, marsikatero pa deluje le s prostovoljnimi prispevki. V vsakem lahko prenočujete največ eno noč, do 9. ure zjutraj ga je treba zapustiti. Uradna prenočišča se imenujejo refugio, tudi albergo per peregrinos, poleg teh so še druge možnosti prenočevanja.
Včasih je med enim in drugim kilometer, drugič petnajst kilometrov, zato je dobro vsako etapo vsaj sproti načrtovati. Nekatera imajo kuhinjo, kjer si lahko sami pripravite hrano, nekatera tudi pralnico, a perilo lahko operete v vsakem, le pri sušenju se je včasih treba znajti. Pohodniki spijo v skupinskih sobah, večinoma opremljenimi s pogradi z odejo in vzglavnikom, to pa je tudi vse razkošje. Svoje stvari imate lahko v nahrbtniku ali na postelji.
Ob vsej poti ponujajo menu per peregrinos, ki stane približno osem evrov. Sestavlja ga predjed, navadno solata ali testenine, in glavna jed, ki je vedno pomfri z mesom ali ribo. Pijača je všteta, izbirate lahko med pol steklenice rdečega vina (ne najslabše vrste) ali vodo. Hrana je kar okusna, a strašno dolgočasna in vitaminsko šibka, zato jo je treba obogatiti vsaj s sadjem, tudi kak vitaminski dodatek bo koristen za lažje premagovanje hudih naporov. Trgovin za takšne skromne nakupe je ob poti ravno dovolj.
Sopotniki
Največ je Špancev, veliko Nemcev, Francozov in Italijanov, sicer pa priromajo popotniki z vsega sveta, tudi iz Avstralije, Nove Zelandije, Koreje, Japonske ali Kanade niso prav redki. Druženje z njimi je ena najprijetnejših izkušenj camina. Vsak ima svoj motiv za udeležbo, marsikdo je med hojo zatopljen vase, a v »prostem času« je večina zelo družabnih. Predvsem pa so vsi obzirni drug do drugega, ker je le tako dokaj tesno skupno življenje znosno, če že ne prijetno.
Compostela
Ob prijavi na začetku poti dobi vsak pohodnik izkaznico (šp. credencial), s katero uveljavlja pravico do poceni prenočišč in nekatere druge ugodnosti, denimo cenejše vstopnice. V vsakem prenočišču dobi žig, ki potrjuje prehojeno pot. Ob predložitvi izpolnjene izkaznice (najmanj 100 kilometrov prehojene poti) je pohodnik na cilju upravičen do priznanja, ki se imenuje compostela. Resnično priznanje oziroma zadoščenje pa vsak, ki je premagal celotno pot, zagotovo za vedno nosi v sebi.