Mojca Žebaljec, diplomska naloga: Povest je uvrščena v Izbrano bibliografijo slovenske fabulativne planinske literature. Že sam podnaslov »tihotapska povest z gorenjskih planin«, kaže na to, da se knjiga Izpod Golice uvršča v ta žanr.
Delo je izšlo leta 1928 pri založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani. To je najobširnejše Savinškovo delo. Snov je zajeta iz tihotapskega življenja na koroško-kranjski meji iz časa po 1. svetovni vojni, ko so iz Kranjske nosili jugoslovanski tobak na Koroško, od tam pa saharin. Pri pregledu te bibliografije se pokaže, da je to šele druga povest na to temo, po Kozakovem Belem macesnu (1926), v 20. stoletju.
Za planinsko povest je pomemben kriterij, »da se je mora vsaj tri četrtine dogajati v hribovskem svetu« (Hladnik, 98). Ta pogoj je v povesti Izpod Golice izpolnjen, saj je dogajanje postavljeno v planinski svet jeseniškega kota. Planinsko okolje tvori pomembno atmosfero, saj je povest nekakšen slavospev gorenjski zemlji in ljudem. V njej se tudi pokaže, da je Savinšek gorenjski pisatelj in ne štajerski, kakor bi pričakovali po njegovem pokrajinskem poreklu.
»Ali poznate poletje v goliških pašnikih, pa dalje čez Rožico; v Dovške rovte in na drugo stran prav pod Lepi vrh do Medjega dola pod Stolom? O, če ga poznate, poznate raj na zemlji! /.../ Gorenjski planinski svet je svet božji. Kakor mehka, prosojna božja dlan je, vsak vrh je prst na njej, vsaka trata, vsak rovt majhna znojnica, ki skozi njo diše mati zemlja v zrak in sonce. Počivaš zato na Rovtu kakor na božji dlani« (Izpod Golice, 165/66).
Iz navedenega odlomka je razvidno, da je v povesti prisotno tudi nekaj idiličnosti, ki se kaže predvsem v opisnosti narave, ne pa tudi v življenjskih usodah oseb. Največja vrednota povesti je prikaz značaja gorenjskega (hribovskega) človeka. Pred predstavitvijo t. i. gorenjskih grč pa si poglejmo, kako so povest ocenili kritiki.
Izšla je le ena kritika, ki jo je v Domu in svetu objavil Jakob Šilc. Ugotavlja, da Savinšek nadaljuje »naš stari realizem, ki pa ga prestavi v zvodenelo sentimentalnost«. Povest primerja z Jurčičem in ugotovi, da ga Savinšek ni presegel, temveč se je celo trudil, da bi dosegel »blažilni vpliv Krištofa Šmida«. Šilc pravi: »Drugače si pisatelj ne beli glave z notranjim obračunom osebnosti, zato sta sodišče in duhovščina, da spravita ljudi z državo in z Bogom« (Šilc, 221). Ugotavlja tudi, da v povesti manjka kremenitosti, saj je dogajanje nabuhlo od vsakdanjosti. Po njegovem se pisatelj izčrpava v nepotrebnih samoumevnostih, zaradi česar mu je knjiga zrasla v nedogled. Pisatelja sicer pohvali, da je spreten v prikazovanju dramatične napetosti, ki drži skupaj to obširno povest. Za oblikovanje značajev pa meni, da izhaja iz sentimentalnega romana. Po njegovem so kmetje, financarji in tihotapci upodobljeni shematično in sicer tako kot jih gleda meščan, ne pa oblikovalec značajev. Pohvali pa izdelanost dveh likov. To sta stara Lana, ki razpečava tihotapcem blago in močni tihotapec Tilen, »nekak Krpan, ki meče financarje po tleh, da niti do strela ne pridejo«. Za lik Tilna meni, da ne pade na brezokusnost Krpanove kobile, ampak seže v etično jedro gorskega ljudstva, ki ima še nepokvarjeno občutje.
Povzetek fabule povesti Izpod Golice je naslednji:
Tihotapce s tobakom in saharinom na poti čez Golico vodi Korošec Kobentarjev Matevž. Pred financarji se skrije na kmetiji pri Hribarjevi Cilki in tedaj se v njunih srcih vzbudi ljubezen. V Cilko se zagleda tudi financar Ivan, ki zato še bolj vztrajno lovi tihotapce. Postavi jim zasedo in nato se iz Golice sliši streljanje. V dolino prinesejo financarja, ki ga je zabodel korenjaški tihotapec Tilen. Cilki zvesti stari hlapec Janez pa najde na vrhu Golice v snegu krvavo ruto, ki jo je Cilka dala Matevžu, ko se je poslavljala. Matevž je v streljanju hudo ranjen. Reši pa ga Tilen, ki ga je prinesel v samotno kočo k svoji materi, Zabretovi Meti. Meta odhiti po padarja Janeza Trpino. Tilen pa prisluškujoč izve, da je to njegov oče. Po tridesetih letih se starša zbogata.
Ko Matevž ozdravi, se odloči, da bo pustil tihotapljenje in odsedel svojo kazen. Po prestani kazni postane lovski čuvaj in hodi vasovat k Cilki. V Cilko pa je resno zaljubljen tudi financar Ivan, ki jo vse bolj nadleguje. Na vaškem plesu Ivan izziva domače fante, zato ga Matevž vrže iz gostilne.
Ko Matevž nekoč spremlja Tilna, ki gre z zdravili k bolni materi, ju zasačijo orožniki. Tilen v samoobrambi enega ubije. Ivan, ki je bil priča, pa iz maščevanja obtoži uboja pobeglega Matevža. Financarji so Matevžu naredili zasedo, zato ga gre Cilka opozorit, čeprav je na Golici plazovito. Vidi, kako financarja streljata na Matevža, potem pa ju vzame plaz. Ivan je težko ranjen, vendar noče preklicati izjave o Matevževi krivdi. Matevža zapro. Ko Tilen to izve, se gre sam prijavit sodniku v Ljubljano. Pred smrtjo se Ivan le skesa in prosi odpuščanja, potem ko izve, da ga je iz plazu rešil Matevž. Cilka in Matevž se poročita. Čez dve leti se iz zapora vrne Tilen - bolan. Pred smrtjo ga peljejo še enkrat na Golico. Cilka pa ima že dva otroka, Majdico in Tilenčka.
Savinšek v povesti Izpod Golice nadaljuje smer klasične realistične vaške povesti, ki jo je v slovenski literaturi prvi uresničil Josip Jurčič. Za ta tip literature je značilen motivacijski sistem, ki temelji na idealističnem načelu, da se dobra dejanja poplačajo, zla pa kaznujejo. Tudi v Savinškovi povesti je opazna versko in narodno vzgojna tendenca. Večina moralnih dilem v povesti se razplete po idealističnem načelu. Pri njihovem razreševanju pa imata pomembno vlogo tudi država (sodišče) in cerkev. V teh značilnostih se kaže daljen vpliv vzgojnih povesti Christopha Schmida. Vendar, če povest natančneje analiziramo, ugotovimo predvsem vpliv Jurčičevega Desetega brata. Tudi v Savinškovi povesti se prepletata v sintetično-analitični tehniki dve zgodbi, ki jima za ozadje služi svet vaškega domačijstva s čarobno kuliso gorenjskega gorskega sveta. Sintetična zgodba popisuje dogodivščine tihotapcev, analitična pa Življenjsko usodo dolgega (tihotapca) Tilna. Glavno vez obeh zgodb vzpostavlja Tilen, podobno kot pri Jurčiču deseti brat. Prav pri pisateljevem oblikovanju Tilnovega lika se pokaže, da povest Izpod Golice ni samo vzgojna povest in prav tu je Jurčičev vpliv najvidnejši. Jurčiču se pri oblikovanju značajev pozna vpliv Aristotelove in Lessingove poetike. Osebam je dal dimenzijo človeške tragike. To pomeni, da življenje uničuje pomembne človeške vrednote, čeprav nosilci teh vrednot niso brez subjektivne krivde. Podobno velja tudi za Savinškove osebe. Tilen je razumen in plemenit človek (Matevžu dvakrat reši življenje in pri tem tvega svoje), zato njegova kruta usoda (nezakonski otrok, preganjani tihotapec, v samoobrambi ubije financarja, v zaporu shira in se vrne domov le še umret) ni v ravnovesju z njegovo človeško vrednostjo.
Tudi pregled motivov pokaže nekatere idejne vrednote povesti. Za planinski žanr so seveda obvezni folklorni motivi, kot so: praznični motivi (žegnanje na štefanovo, ljudski godci, ples z obveznim pretepom, bedenje pri umirajočem, obred barantanja za nevesto, poroka v narodnih nošah ...) in delovni motivi (košnja, delo in zabava na planini, nesreča pri podiranju drevja ...).
Od socialnih motivov so opaznejši: Motiv ljubezni med socialno različnima partnerjema (bajtar - gruntarjeva hči). Oče ne dovoli poroke, zato hči poskuša napraviti samomor. Rešijo jo, vendar ni več pri zdravi pameti. Oče se zapije (motiv pijančevanja) in po nekaj letih umre. Tako mlada dva dobita prosto pot.
Izstopa še motiv nezakonske matere. To je zgodba Tilnove matere Mete, ki je bila hči bogatega kmeta. Ko je ta izvedel, da je noseča, jo je pognal od doma. Da bi bila nesreča še večja, jo je zapustil tudi oče otroka. Meta se je zatekla v samoto planin in imela otroka kakor divja zver. Njena mati je umrla zaradi žalosti, oče pa je zapil grunt. Tudi Meta bi umrla od zapuščenosti in gladu, če ji ne bi pomagala stara Lona.
Lik starke Lone je nazorno izklesan vaški original. Na prvi pogled se zdi, da gre za nekakšno žensko vzporednico Jurčičevemu Krjavlju, vendar natančnejša analiza pokaže, da je Savinšek ta lik pravzaprav nadgradil. Tako Jurčič kot Savinšek sta izdelala nekaj mojstrskih , neposrednih in dinamičnih dialogov, ki jih odlikuje v prvi vrsti smisel za humor. Nepozabna je seveda Krjavljeva zgodba o hudiču, ki ga je presekal na dvoje. Veliko pa ne zaostaja niti humor, ki ga je Savinšek položil v usta stare Lone:
Ko gre zjutraj Lovračeva Lona na Fužino, natovorjena s težkim cekarjem pretihotapljenega saharina, ki gaje razpečevala, sreča na ridi pri križu, oba financarja, Stanka in Ivana:
»Mati, kam greste?« se vtakne vanjo Ivan.
»Ka-a-j?«
»Kam greste?«
»O, nič ne jem, gospod, sem že doma!«
»Kam greste, vprašam?«
»Pozimi sem kašljala, pozimi, zdaj na pomlad, pa je že bolje, gospod!«
»Ivan, pusti babnico, gluha je!«
»Vedo gospod, planinski mah je dober za kašelj in če vas kaj v prsih tišči! Planinski mah, vedo, gospod!«
»Z Bogom, baba neumna!« se zasuče Ivan in stopi dalje. V prsih ga speče nekaj, kakor bi bil res potreben planinskega mahu.
»Z Bogom, z Bogom, gospoda!« vpije Lona za financarjema. Ko pa zavije za rido, se zasmeji široko do ušes in stegne suho roko za njima: »Vižjo, kuščar neumni, zeleni!« In kot mlado dekle stopi v globel proti Fužini (27/28).
Starka Lona je nekakšna mati tihotapcev, saj jih imenuje »moji varovanci«. V njeni Lovračevi bajti je tudi njihovo zbirališče. Pred župnikom in gruntarji jih brani tako: »Vam je lahko, ko imate grunt in zemljo, kaj pa mi bajtarji? Hudo je, ko človek nima zemlje več kot za tri koše.« Lona živi v skromni bajti, čeprav ji posel s saharinom dobro uspeva in bi si lahko omislila boljše domovanje. Zakaj tega ni storila, zvedo vaščani šele ob njeni smrti. V testamentu zapustila precejšno vsoto denarja za tiste vaščane, ki bi potrebovali pomoč. Z njenim likom je Savinšek ustvaril značaj, ki svojo dobroto in plemenitost skriva za godčevski humor. Nikakor pa ni njen lik niti lik Tilna izdelan idealistično. To se najbolj izrazito pokaže v sklepu povesti, ko pisatelj realistično opiše njuno sprejemanje smrti. Oba pričakujeta smrt brez vsakršnega patosa. Lona se skuša šaliti celo na smrtni postelji. Tilen največji tihotapec, kar jih je kdaj tovorilo po goliškem, pa se ni pokazal velikega samo po drznosti, temveč tudi po pogumu s katerim je sprejemal trpljenje. Lona in Tilen sta izrazita predstavnika t. i. gorenjskih grč, ki jih je zaznamoval trd boj za obstanek, vendar tudi povezanost z naravo. Prav to pa jima daje moč, da sprejmeta smrt kot del življenja. Življenja, v katerem si rojstvo in smrt neprestano podajata roki. Tilen umre miren, saj ve, da od življenja nima več kaj pričakovati. Ni pa naključje, da se povest konča z rojstvom malega Tilenčka, ki je prinesel na svet tudi novo upanje za uresničitev tistega, o čemer je sanjal starejši Tilen.
Za povest Izpod Golice je značilna tudi dramatičnost dogajanja, s katero je pisatelj uspel povezati zgodbo. Tako je povest kljub obširnosti še vedno lahko berljiva. Kot način pripovedovanja prevladuje dramatični sedanjik, pisatelj pa mestoma vstopi v pripoved tudi z nagovori na bralca (Vidiš, Videli smo že...).
Jezik povesti je pester, saj si je pisatelj prizadeval vključiti vanjo tudi mnoge stare in narečne besede (npr. kjučavnica za narcisa) ter tudi besede, ki so nastale kot plod ljudske ustvarjalnosti (spak zeleni za financar).
Največja vrednota povesti pa je prikaz značajev ljudi, ki živijo v hribovskem svetu. Trdi boj za obstanek je iz njih izklesal t. i. gorenjske grče. To je kot pravi Savinšek: »krepak rod, kakor lesnika trpek na zunaj in kakor grča, pa kakor mehka jabolka v srcih in kot med v dušah« (349). Savinšek pokaže, da je značaj teh ljudi, zaradi povezanosti z naravo, pravzaprav tak kot gorska narava sama. Na zunaj trd in neizprosen, navznoter pa zna včasih prav milo zasijati - kakor gore - kadar na njih posijejo sončni žarki.
Savinškova bibliografija po kronološkem zaporedju
K MAMICI! Slike otroške ljubezni v treh dejanjih. Priloga »Orliču«, 1922
POREDNI SMEH. Kmetijska tiskovna zadruga, 1925
MILICA, OTROK BOLESTI: Ljubljana: samozaložba, 1928
IZPOD GOLICE. Povest z gorenjskih planin. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1928.
GRČE. Povest. Celje: Mohorjeva družba, 1929
ZGREŠENI CILJI. Vodnikova družba, 1929
DELAVCI. Goriška Mohorjeva družba, 1930
Proza objavljena v revijah pred 2. svetovno vojno
V SVETI NOČI. Domoljub 1927, št. 51
SRNICA. Pravljica božične noči. Domoljub 1927. št. 51.
V GOLIŠKIH PLAZOVIH. Povest z gorenjskih planin. Domoljub 1927 št. 40-52; Domoljub 1928 št. 1-46.
NARODNO OBISKOVANJE. Slovenec 1927 št. 262
GOSPODJE ŽUPANI. Slovenec 1927. št. 278
»GOVEDO!«,! Slovenec 1927 št. 243.
MILICA, OTROK BOLESTI. Pravica 1928. št. 1-21.
PETER KRIŽ IN NJEGOVE NADLOGE. Naš čolnič 1928. str. 231-234, 255-257, 279-282, 305-309.
ZADNJI SVETI VEČER PETRA MARTINCA. Domoljub 1928. št. 52.
KAKO SMO PRI NAS POPRAVLJALI VODOVOD. Slovenec 1928. št. 13, 14, 15.
ZA RODNO ZEMLJO. Kmečka zgodba. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1929. str. 61-74.
APNENICA. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1930 str. 47-49.
OGNJENA KAČA. Družina 1930 št. 11-12.
RAZTRGANA SRCA. Zagrebški tednik 1932. št. 1-4; Zagrebški tednik1934. Št. 1-6.
»SOLZNE POGREBNICE, GINJENI POGREBCI«. Beograjski Slovenec 1936 št. 3.
PODLISTEK. Beograjski Slovenec 1936 št. 1.
POSLEDNJI MAJNIK. Beograjski Slovenec 1937. Št. 5.
BOŽIČNI VEČER FINANCARJA JAKE. Beograjski Slovenec 1937 št. 2.
MARIJA IZ MAGDALE. Beograjski Slovenec 1937 št. 4.
GRČE. Zarja 1937. Št. 1-2,4-9, Il.
MED MEŽAKLJO IN MIRCO. Na mejah. št. 19.
KRIŽEVE NADLOGE. Družina 1939 št. 1.
K BOLNIKOM. Odlomek iz povesti Grče. Koroški Slovenec 1939 št. 51.
Povojne objave
GRČE: Železar 1971 št. 41.
BIBA LEZE. Ciciban 1973/74 št. 3.
SONCE IN VRABCI.Ciciban 1973/74 št. 5.
KRALJ MATJAŽ. Ciciban 1973/74 št. 5.
DIRJAJ, KONJIČ. Ciciban 1973/74 št. 15.
KRALJ MATJAŽ. Mladi rod 1982/83 št. 3/4
PESMI (vsebina: Ob slapu Savice, Obup, Soneti smrti, Delavčeva pesem). Obzornik 1985
Eseji, spoomini, pisma
FARNO BANDERO. Rodoljub 1927 št. 15.
ZNAMENITO PISMO. Slovenec 1928 št. 163.
PISMO MIHI MALEŠU (1924). Galerija - zbirka Miha Maleš. Muzej Kamnik.
Slavko Savinšek se je poročil z Marijo Černe, ki je bila doma z Jesenic. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Marjan, Jakob, Bogomila in Jurij. Očetov smisel za umetnost je prešel na sinova Marjana in Jakoba. Jakob je bil eden prvih modernističnih kiparjev na Slovenskem. Marjan je odšel k očetu v Beograd 1941. leta. Kasneje je delal kot znanstvenik na Inštitutu za mednarodno politiko ter kot slikar razstavljal v okviru Udruženja likovnih umetnika Srbije.
Mojca Žebaljec