Gorniška potepanja: Nad planino V Lazu naju je pričakalo deviško pobočje. Strmi prehod, ki pripelje do opuščene planine na jugovzhodni strani Ogradov, sva zastavila bolj ali manj naravnost navzgor.
Čaroben konec starega leta
Vreme se je umirilo, plazovi tudi in čas je že bil, da pogledava malo višje. Predzadnji dan starega leta sva doživela enega najlepših dni v gorah. Na Bledu, kjer so se pospešeno pripravljali na najdaljšo noč, je bilo zelo malo snega, tako da naju je obilna snežna odeja v Bohinju (gladini jezer se razlikujeta za samo petdeset metrov) kar malo presenetila. »V Bohin' 'ma d'ž ta mvade,« poje pesem. In sneg tudi, dodajava midva ...
Cesta proti planini Blato je sicer splužena, a za osebna vozila prevozna samo do klanca pod mostom čez Suho (kolesnice so pregloboke), kjer je urejeno 
parkirišče. Nekaj neumornih se je s štirikolesnim pogonom pripeljalo do zadnjega ovinka pod razcepom Vogar – Blato, kjer pa se je vožnja tudi zanje končala, saj je tam omagal celo »orač«. Midva sva seveda pešačila iz doline, in to z vojaškim tempom. Mraz je pošteno pritiskal, čeprav je bilo že sredi dopoldneva. Ustavil naju je šele zaledeneli oklep slapišča Suha. Na planini Blato sva preizkusila sneg in vsa vesela ugotovila, da nama danes ne bo hudega. Na trdi podlagi je bilo nekaj centimetrov pršiča, ki je omogočal uživaško hojo.
Po bližnjici skozi gozd sva dosegla kolovoz proti Planini pri Jezeru. Od dveh priletnih gospodov, ki sta bila bolj pridna od naju in že osvojila planino Viševnik
, 
sva izvedela, da podlaga tudi tam gori drži. Naju je vleklo v drugo stran do planine V Lazu. Sled je bila komaj vidna. Pot nama je prekrižalo nekaj podrtih dreves, a večjih težav ni bilo. Ob počitku sta naju dohitela mlada fanta, dobrotnika izpred nekaj dni, ki sta odkidala eno od koč na planini, kjer bodo z družbo pričakali novo leto. Tokrat ju je neslo na »fino obdelavo« hišice, ki sta jo pred dnevi zbudila iz zimskega spanja.
Nad Lazom naju je pričakalo deviško pobočje. Strmi prehod, ki pripelje do opuščene planine na jugovzhodni strani Ogradov, sva zastavila bolj ali manj naravnost navzgor. Izpod sten so se v dneh pred najinim obiskom prožili plazovi! Ostankov planine ni bilo videti. Resnici na ljubo jih prav posebej tudi iskala nisva. Od poletnega obiska pred nekaj leti sva imela v spominu, da je tam samo še nekaj tramov, ki so jih obilne snežne padavine preteklih tednov popolnoma prekrile.
Po širokem slemenu do vrha Ogradov (2087 m) sva imela družbo. Okoli naju so skakljali gamsi. Stari in mladi, veliki in majhni, vsi pa na vso moč radovedni, kaj neki je
dvema osebkoma na dveh nogah (»v rokah imata še dve umetni – za hojo po štirih?«), da se vzpenjata proti vrhu. Le kako jim to povedati? Oni so tukaj dan in noč, v poletni vročini in v zimskem mrazu. Vse svoje življenje preživijo med skalnimi vršaci. Ne poznajo meglenih dolin, kjer se sonce po več dni, včasih tudi nekaj tednov, skriva očem, hitrega (prehitrega!) vsakdana, ki ga zganjamo ljudje v urbanih središčih in za povrh še mislimo, da smo srečni, ure, ki je gospodar nam, ki smo menda pametnejši od živali?!
Nekaj odgovorov »zakaj tja gor« je na fotografijah. Čudovito slovo dneva sva pričakala na vrhu. Kar sedela bi še tam zgoraj, a treba se je bilo posloviti. Še dolga pot je bila pred nama. Markirani ovinek do planine V Lazu sva si skrajšala skozi gozd.
Zvezde na nebu so žarele, le luna še ni bila pripravljena na sodelovanje. Od mlaja je minilo le nekaj dni. Brez svetilk ni šlo. Jih potrebujejo živali? Samo v razmislek ...