Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zimski sprehod na Kokoš

Večer, Potovanja - Kristina Menih: Če z avtoceste na Kozini obrnemo proti Krvavemu Potoku in pri smerokazu sredi vasi zavijemo proti Vrhpolju, smo na pravi poti proti Kokoši ...

... No, na eni pravih poti. Kajti na to kraško vzpetino vodi več poti in stez. Nanjo se recimo lahko povzpnemo iz Lokve ali Lipice, če pa si vzamemo več časa, lahko v dobrih treh urah nanjo pripešačimo tudi iz Škocjanskih jam.

Vrhpolja sodobni vikendaši za zdaj še niso odkrili, zato si popotnik lahko ogleduje starajoče se hiše domačinov in napol porušene nekdanje domačije.

Avtomobil lahko pustimo že tukaj ali pa se mimo napol razpadle vaške kamnite cerkve odpeljemo še malo navkreber in parkiramo na asfaltiranem parkirišču.

Od tod do dobrih šeststo metrov visoke Kokoši je le slabe tri četrt ure "upokojenske" hoje oziroma pol ure z malo hitrejšim tempom. Ker je pot, po kateri se vse do planinske koče lahko pripeljemo tudi z avtomobilom, zelo položna, je res primerna za ljudi vseh starosti, zelo radi pa jo uporabljajo tudi številni kolesarji s slovenske in italijanske strani nekdanje meje. Prav po slemenu Kokoši je namreč potekala mejna črta med obema državama, na kar še danes opozarja tabla z napisom Državna meja.

Pot, ki se sprva vije skozi tipičen listnat mediteranski gozd, se kmalu prevesi v travnato ravan, prepredeno s šipki, brinjem in borovci. V zimskem času pokrajina pravljično spi, poleti pa isto območje, polno divjih cvetic, še najbolj spominja na pravljični vrt. Da nismo v pravljici, dokazuje mestoma razrita zemlja. Krivci so vedno lačni merjasci, ki menda prav po teh krajih množično brskajo za sladkimi koreninicami....

Kažipot nas petnajst minut pred ciljem vabi k ogledu pol ure hoda oddaljenega izvira, zaradi precej tople vode imenovanega Vroče, zanimivega že zato, ker voda izvira skoraj na vrhu hriba. Lahko pa se ob sestopu s Kokoši odločimo za ogled doline Glinščice, do koder bomo potrebovali dobri dve uri in pol, od Lokve pa nas loči poldruga ura hoje. "Škoda, da pot ni malo bolj počiščena. Tudi kakšno klop bi lahko postavili in razgledni stolp, da bi se še bolj videlo to našo čudovito okolico. Pa anteno, ki nam tu kazi okolico, bi tudi lahko postavili vsaj sto metrov vstran," ugotavlja najemnik planinske koče Radivoj Grželj iz Seče pri Portorožu, znan ne le po izvrstnih jotah in drugih preprostih jedeh, ampak tudi po skledah s svežo vodo, ki pred kočo čakajo na pse. "A jih mularija kar naprej razbija in zdaj je od petih skled ostala le še ena. Še sreča, da imam prijatelja serviserja, ki mi v ta namen daje odslužena plastična vrata pralnega stroja. A ste videli, kako posrečena posoda za vodo je to?!"

Čudovito sončen je tale božični dan, ko se zdi, da smo sredi tople jeseni. Točno opoldne z mojo psičko Dixie malicava na suhokamnitem zidovju, ki se vije vzdolž nekdanje mejne črte. Da je ura kot nalašč za južino, naju opomni zvonjenje cerkvenih zvonov, ko vse naokrog vlada spokojna tišina, ki jo na trenutke omili le piš vetra, ki se zaganja v zelene borovce, in tu in tam kak ptičji čivčiv... Od kod se je slišalo ušesom tako blagozvočno pritrkavanje zvonov, sem pozabila vprašati Radivoja, ko sem se ustavila v planinski koči na Kokoši. Čeprav prijetno topla izba ni ravno pokala po šivih, se najemnik ni pritoževal. "Kar v redu je, smo zadovoljni z obiskom. No, največ gostov je pri nas vsekakor v jeseni in spomladi, prihajajo pa tako domačini kot tudi mnogi Italijani in zamejci s Tržaškega. Navadno pridejo z avtom do nekdanjega mejnega prehoda na Pesku ali do Bazovice in potem čez Vrhpolje do nas. Kadar je vreme lepo, je včasih prava gneča," je pripovedoval Grželj, ki ima kočo v najemu že tri leta. Odprto imajo vsak konec tedna - od petka popoldne do nedelje zvečer in seveda za praznike, jedilnik pa je pisan na kožo pohodnikom - jota, klobase, ombolo z zeljem in njoki, pa še kakšen jabolčni zavitek za povrh. Na božič se pohodnikov seveda ni trlo, saj večina za ta praznik v družinskem krogu še vedno najraje sede za domačo mizo, meni Grželj. "Zato pa bo jutri, na Štefanovo, zagotovo potrebna okrepitev v kuhinji," je bil optimist. Takrat se mu jasno še sanjalo ni, da bo naslednji dan peklensko zavijala burja in s svežega zraka pregnala večino potencialnih sprehajalcev in kolesarjev.

Pot na Kokoš
Kokoš je eden od vrhov gričevja, ki ločuje Sežanski Kras od Tržaškega zaliva. Gričevje je prepredeno s pešpotmi in tudi s kolesarskimi ter jahalnimi stezami, zato je idealno za sprehode. Iz Lokve vodita na Kokoš dve poti in omogočata krožen izlet. Z jase pred kočo se odpira širok pogled na kraško pokrajino z bližnjim gričevjem v ozadju, vidimo tudi Slavnik in Nanos ter velik del Tržaškega zaliva.

Pot na Kokoš vodi skozi tipično kraško pokrajino
(Kristina Menih)
Pot na Kokoš vodi skozi tipično kraško pokrajino
 
Kristina Menih

 

Vecer.si 31.12.2008

 

Bližnja jasa je pravi raj za pse in panoramske oglede                                          (Kristina Menih)

Bližnja jasa je pravi raj za pse in panoramske oglede

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti