Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plezanje z orodji

Vili Guček: Najprej na kratko o poimenovanju te oblike plezanja. Beseda »drajtulanje« zveni nekako trdo in nerodno. Direktni prevod: »suho orodjarjenje« tudi ni najboljši.

Svoj predlog (v naslovu) sem predstavil že v enem od prejšnjih pisanj na to temo (Praske ali rane), ki govori o tem, da plezanje z orodji (cepini in dereze) in z rokami – prosto (športno) ne gresta skupaj v istih plezališčih. Za plezanje z orodji v skali uporabljamo posebej temu namenjena plezališča.

Izraz »plezanje z orodji« torej označuje plezanje s cepini in derezami v skali (angl. drytooling). Zakaj ne kar »plezanje s cepini«? To poimenovanje izpusti dereze, kot del opreme, obvezne v smislu skladnosti s (tekmovalnimi) pravili. »Plezanje z orodji« je tudi nekoliko bližji izvirniku (tools). Resda z orodji plezamo tudi v ledu in izmenjaje ali hkrati v skali in ledu. A za obe zvrsti imamo ustrezno poimenovanje: ledno plezanje in kombinirano oz. mešano plezanje. Plezanju z orodji bi morda lahko dodali skalno – »skalno plezanje z orodji« ali »plezanje z orodji v skali«. A glede na opisani zvrsti plezanja z orodji, ki obe vključujeta led, sem mnenja, da se »skalno« smiselno vgradi že v »plezanje z orodji«, za razliko od lednega in kombiniranega. Enako kot se »z orodji« ali »s cepini in derezami« smiselno vgradi v »ledno plezanje« in »kombinirano oz. mešano plezanje« in tega ni potrebno dodajati. Morda pa lahko kar z okrožnico prepovemo ali vsaj strogo odsvetujemo uporabo vseh ostalih izrazov, pa bo.

Plezanje z orodji lahko poteka v opremljenih smereh – plezališčih, in je, podobno kot športno plezanje, varna oblika plezanja ali v delno ali povsem neopremljenih smereh*. Pri pisanju sestavka sem imel v mislih predvsem plezanje z orodji v opremljenih plezališčih in s svedrovci opremljenih kombiniranih smereh.

Med pogovori s plezalci, tako alpinisti kot športnimi, o tovrstnem plezanju, je ena prvih ugotovitev, da je oprema svinj… draga. In pravzaprav je res. Neki ukrivljeni kavlji, s katerimi potem »praskamo« po skali (in ledu), stanejo nerazumno veliko. Potem pa še lahki čevlji z integriranimi derezami, s katerimi večinoma ne moreš niti v običajen zamrznjen slap, razen, če jih neseš kot dodatek in potem v njih zmrzuješ… Torej cepini in čevlji z derezami za plezanje previsnih skalnih sten in visečih sveč zahtevnih kombiniranih smeri so relativno dragi, kar mnoge odvrne od te oblike plezanja.

Najprej lahko ugotovimo, da »običajni« cepini, s katerimi plezamo npr. zamrznjene slapove in imajo na dnu ročaja dobro naslonjalo za dlan (npr. Petzl: Quark, Grivel: Quantum Tech, Black Diamond: Viper ali Cobra, Raveltik: Demon Supercup, Camp: Awax, Cassin: X Ice ipd.), povsem zadovoljivo služijo tudi v skali, a le dokler so smeri položne, navpične in morda rahlo previsne. Nekje do zahtevnostne stopnje D6 - D7. (Morda komu nerazumljivo uporabljam oceno D (dry-tooling). To uporabimo za smeri, v katerih ni ledu, torej zgolj skala in ne M, kot za kombinirano oz. mešano (mix) plezanje skala – led.) Ko pa smeri postanejo previsnejše, ko večkrat obvisimo na rokah in so morda potrebne tudi »štirice« (Yaniro), pa nam mezinec hitro potoži, da je pretirano stisnjen. Ročaj je namreč pri teh cepinih nekoliko preveč v navpični legi. Za smeri nekje od D7 (enako seveda za M7) naprej oz. za dolgotrajno visenje na cepinih, je priporočljiv ležeč položaj ročaja, podobno kot bi viseli na drogu. O paščkih pri (prostem) plezanju z orodji seveda ni govora. Skupaj z bolj ali manj vodoravnim spodnjim prijemom pa imajo cepini, namenjeni zahtevnemu kombiniranemu plezanju, še zgornji prijem, ki omogoča preprijem na enem orodju. Pri tem je ena od pomembnejših lastnosti ta, koliko zgornji prijem spreminja (»podira«) naklon okla cepina in s tem poveča možnost zdrsa z majhnih robov ali izpuljenja iz ledu.

Če v plezališča za plezanje z orodji prihajate z namenom izpopolniti občutek v skali za kopna mesta v lednih (torej kombiniranih) in ne pretirano previsnih smereh, ste z »običajno« opremo za ledno plezanje povsem zadovoljivo opremljeni. Morda le pripomba, da se v skali vendarle precej bolje obnesejo dereze z enim sprednjim zobom. Kdor pa si želi v previsnejše smeri, brez ustrezne opreme ne bo šlo. Lažji čevlji z derezami na en zob in cepini z dvema prijemoma so nujni. Na tem mestu morda ne bo odveč opozorilo, sicer zapisano tudi v katalogih vsakega proizvajalca. To pravi, da opreme, ki nam pade z rok z višine in ki jo z naviranjem in podprijemi obremenjujemo do skrajnih zmogljivosti, ni priporočljivo uporabljati v situacijah, kjer bi zaradi okvarjenega materiala utegnila biti ogrožena naša varnost ali celo življenje (izven plezališč in s svedrovci zavarovanih smeri, npr. v zamrznjenih slapovih in neopremljenih kombiniranih smereh). Pogosto plezanje v skali tudi obrabi, zaobli zobe okla in derez.

Cepini z dvojnim ročajem za zahtevnejše (prosto) ledno, kombinirano in skalno plezanje:

 



Čevlji z integriranimi derezami:


Ob čevljih na sliki ne moremo mimo tega, da nekaj besed namenimo petni ostrogi. Ta kos opreme, »corpus delicti« zahtevnega kombiniranega plezanja, je pravzaprav že dokončno »na smetišču zgodovine«. Pri vzponih v naravnih stenah plezalci že nekaj let ne uporabljajo petnih ostrog. Te so namreč v temeljih spremenile način plezanja. Noga med rokami in počitki v »netopirskem« visenju so bili v izdatno, pretirano pomoč. Plezanje brez njih pa svež izziv (tudi v obstoječih, prej z ostrogami preplezanih smereh), gibalno tudi bolj podoben naravnemu (športnemu) plezanju. In zakaj so še vedno na vseh čevljih? Vse do letošnje tekmovalne sezone svetovnega pokala v lednem plezanju so bile ostroge del tekmovalne opreme. Tekmovalne smeri so bile pripravljene za uporabo ostrog z mnogimi atraktivnimi prehodi med visečimi »sodčki«… Resnici na ljubo tekmovalnega plezanja ostroge niso pretirano motile, saj je tam čas omejen. Seveda pa je zelo nenavadno, če se tehniki v isti zvrsti plezanja v naravni steni in na tekmovanju tako zelo razlikujeta. Sreča pri vseh modelih čevljev je v tem, da se ostroge preprosto odstrani. Nekateri za zahtevne kombinirane smeri, še pogosteje pa za kopne, odstranijo tudi petni del derez, kar je povsem v skladu z novimi tekmovalnimi pravili. Na tekmovanjih za Svetovni pokal v lednem plezanju namreč tako ostroga kot celoten petni del derez nista več dovoljena. Na čevljih novih kolekcij ostrog (in petnega dela derez?) zagotovo ne bo več.

In ker smo omenili ostroge, povejmo na kratko še nekaj o pravilih. V kombiniranem (in tudi lednem) plezanju se pravila še vedno oblikujejo – spreminjajo, v veliki meri predvsem zaradi želje otežiti plezanje v skalnem delu smeri. Tekmovalno ledno plezanje, ki je pravzaprav vedno kombinirano (led + skala, umetna stena z oprimki, razni leseni nadomestki) je zelo mlado. Zgodbe okrog (ne)uporabe najprej paščkov na cepinih, kasneje ostrog, nenehno razvijanje novih oblik ročajev cepinov, spreminjanje pravil itd. predstavljajo porodne krče in zgodnje otroštvo športne panoge. Npr. v katalogu o uporabi cepinov Grivel Monster lahko še vedno zasledimo načine uporabe orodij, ki niso več v skladu s (tekmovalnimi) pravili. Npr. zatikanje cepina za ročaj drugega cepina, zatikanje ostrog za okel in ročaj cepina, ročaj cepina pod kolenom…Vemo, da so pravila pri plezanju (tudi športnem) v naravnih stenah sicer vedno nekoliko »ohlapnejša« od tekmovalnih. (Npr. nevpenjanje kompletov, prijemanje za vršno sidrišče, vpet 1., 2., celo 3. svedrovec…). Če osnovna pravila povzamemo povsem na kratko: cepine lahko prijemamo le z rokami, ne velja cepin v cepin. Z rokami lahko prijemamo steno, na tekmah so obvezne rokavice, ki to nekoliko otežujejo. Nogi sta v stiku s steno z derezami (po novem zgolj na prednjem delu čevlja) oz. z zobom. Plezanje v plezalkah bi bilo v suhi steni praviloma lažje, tudi zato bi bilo za plezanje z orodji smiselno iskati stene, kjer je morda tovrstno plezanje ustreznejše – vlažne, mokre, kjer je pozimi tudi led in pa slabše kakovosti zaradi krušljivosti. S prijemanjem za skalo je podobno.

Zanimivo je morda osvetliti še izraz »prosto« plezanje s cepini. Pravzaprav gre za nenavadno poimenovanje, če imamo v mislih običajno tehniko prostega (skalnega) plezanja. Napredovanje s podobnimi, le manjšimi kaveljčki (hudičevi krempeljci), je namreč izrecno tehnično plezanje. Gre torej za dogovor, da brez počitka na vrvi (na lednem vijaku, ali skalnem klinu oz. svedrovcu) ves čas vzpona visimo na cepinih zgolj z močjo svojih rok in seveda brez pomoči paščkov.

Kot sem že omenil je oprema draga in ozko specializirana. In kako si to obliko plezanja vendarle približamo z manj stroški? Ker so smeri v plezališčih za plezanje z orodji večinoma dolge do pol vrvi (takšnih je tudi veliko kombiniranih), skratka gre za povsem podobna plezališča običajnim za športno plezanje, lahko dva plezalca (naveza) uporabljata le en par cepinov. Za plezanje skalnih smeri pa se povsem dobro obnese kar v U profil pritrjen prednji zob derez, ki ga pritrdimo na lahke (obrabljene) športne copate, pohodniške čevlje, ali plezalnike. Slabost je ta, da postanejo čevlji pri stopanju na police ali s trenjem »drsalke«. Bolj ko so smeri previsne, uporabnejši so. Nekateri poiščejo rešitev v pritrjevanju sprednjega dela (odsluženih enozobih ali v enozobe predelanih) derez na trše čevlje, ali pa podplat posebej ojačajo. Lahko si pomagamo tudi s predelavo nekaterih vrst cepinov, s čimer stroške še dodatno znižamo. Potrebujemo še tanke rokavice, ki se dobro oprimejo ročajev cepinov (gumirane) in se tesno prilegajo roki, da se med plezanjem čim manj nagubajo v dlaneh. Uporabne izdelke lahko najdemo na povsem neobičajnih prodajnih mestih po smešnih cenah. Če vas torej zamika »zimsko športno plezanje v rokavicah«, ne obupajte, ker je oprema (pre)draga. Z nekaj iznajdljivosti rešite tudi ta problem.


Grivelovi x –monstri predelani v uporabno skalno orodje, mini »home made« dereze s kupljenim sprednjim zobom in v U profil pritrjen prednji zob

Mnogim se plezanje z orodji na prvi pogled zdi precej nenavadno, nerodno in tudi nevarno. Če bi opisal svoje občutke ob prvih stikih s to obliko plezanja, bi ne bilo prav nič drugače. Zateglo stiskanje ročajev cepinov in negotov občutek, da ti bodo vsak hip »odleteli«, škrtanje pri zdrsavanju nog in ob tem še kak pošten udarec v piščal, nerodno vpenjanje vrvi v rokavicah… Nič kaj prijetno. A z nekaj vaje umiriš glavo cepina in ugotoviš, da neverjetno dobro drži tudi v najmanjših razčlembah in pa seveda nič bolje, če ročaj napeto stiskaš. Pridobiš tudi občutek, kdaj oklo dobro »sedi«, če robovi le niso zares drobni ali luknjice povsem plitve v zahtevni smeri. Tudi stopaš lahko »nežno« in povsem natančno (monopoint vendar!). In sprva negotovo in robato praskanje postane izjemno zanimivo plezanje z vsemi mogočimi zatikanji v podprijem, stranskimi zatiki, gvozdenjem in akrobatskimi »štiricami«… In to v mrazu in v stenah, ki so lahko tudi mokre in vlažne, morda tudi nekoliko bolj krušljive, skratka neuporabne za prosto (športno) plezanje! Takšne se zagotovo najde in nesprejemljivo bi bilo za plezanje z orodji uporabljati trdne, suhe stene, primerne za prosto (športno) plezanje. »S cepini tiste, ki se jih ne da z rokami«, bi bilo kratko priporočilo iskalcem in opremljevalcem tovrstnih sten oz. smeri. In seveda takšne, v katerih s svedrovci še lahko zagotovimo ustrezno varnost, če to želimo.

Plezanje z orodji v stenah brez ledu nekateri ledni plezalci doživlja zgolj kot trening pred kombiniranimi vzponi, kjer plezajo tudi v ledenih svečah. A v zahtevnih kombiniranih smereh jedro zahtevnosti praviloma predstavlja ravno skalni del. Nekatere najtežje kombinirane smeri (z oceno M) imajo ledu zgolj še »za vzorec«. Plezanja z orodji je vse več tudi v smereh brez ledu - z oceno D, ki potekajo poleg kombiniranih v istih stenah. Nastajajo pa tudi plezališča v stenah brez ledu, urejena podobno kot jih poznamo v športnem plezanju, dostopna npr. tudi športnim plezalcem. Ledene sveče v kombiniranih smereh prav gotovo nadgradijo in obogatijo plezanje in predstavljajo naravno povezavo k izvirni obliki plezanja, so dodatna kvaliteta - »smetana z višnjo na torti«, ki hkrati »osmislijo« uporabo cepinov in derez pri plezanje. A s svedrovci varno opremljenih kombiniranih smeri pri nas ni veliko, led se naredi poredko in kot kaže, ga bo vse manj…

Trening vrhunskih plezalcev najzahtevnejših kombiniranih smeri pa je sicer nadvse podoben treningu športnih plezalcev. To seveda ne preseneča, saj so domala vsi tudi odlični športni plezalci. Za tovrstne vzpone je potrebna dolgotrajna vzdržljivost v visenju na ročajih cepinov, ter obvladovanje dolgih in napornih gibov v previsih in strehah, nemalokrat z nogami v zraku ali v »štiricah«. Trening največkrat poteka kar na (istih) malih plezalnih stenah (bouldercah), morda s kakšnimi lesenimi dodatki.

Primerjati ocenjevalni lestvici zahtevnosti plezanja obeh plezalnih zvrsti, pa vendarle ni tako preprosto. Primerjalna lestvica ocen za prosto plezanje (z rokami in plezalkami na nogah) in plezanje z orodji lahko športnega plezalca nekoliko zavede, saj so primerljive športne ocene relativno nizke. Pravzaprav gre za primerjavo »gole« fizične zahtevnosti. Športni plezalec, sposoben preplezati 7a, zmore približno D8, a šele takrat, ko se izuri v iskanju primernih razpok, uporabi cepinov, stopanja z derezami... Pogosto pa je tudi mraz, skala slabše kakovosti ipd. Tudi »branje« smeri se mi zdi nekoliko zahtevnejše kot pri športnem plezanju, saj so ključne razpoke in luknjice lahko povsem drobne in skrite preko roba previsa ali strehe, pa tudi nič bele od magnezija. Pri plezanju z orodji je zato med vzponi na pogled in z rdečo piko morda še nekoliko večja kvalitetna razlika kot pri športnem plezanju. Kot zanimivost lahko omenim še, da je plezalec pri plezanju z orodji za dolžino cepinov »pahnjen« vznak, kar že v rahlo previsni smeri poveča občutek oz. kar realnost plezanja v previsu, hkrati pa cepini seveda povečajo tudi »dosežno polje« plezalca. Smeri z oceno M zahtevajo od plezalca še mnogo več veščin in izkušenj (plezanje v ledu), kot povsem kopne z oceno D.

Zelo okvirna primerjalna lestvica:
(Povzeto in prirejeno po Will-u Gadd-u, nekaterih drugih lestvicah in lastnih izkušnjah.)

Pripombe, korekcije in predlogi so zaželeni!

prosto z orodji
5ab D4
5c6a D5
6ab D6
6bc D7
6c7a D8
7ab D9
7bc D10
7c D11
8a D12
8b in več D13

Plezanje z orodji v plezališčih je torej »križanec« kombiniranega plezanja (podobnost opreme …) in športnega plezanja (opremljenost smeri, varovanje, dostopnost plezališč …). Kar predstavlja izjemno možnost sinergij (npr. izjemni vzponi naveze Lukič – Grmovšek) in daje plezanju z orodji v alpinizmu vlogo in priložnost, kot ga je pred mnogimi leti alpinizem dobil s športnim plezanjem. Z nejevero vred. Opisal sem tudi pomisleke glede agresivnega vpliva plezanja z orodji na skalne razčlembe. Paziti pa velja tudi, da se sposobnosti plezanja z orodji iz varnih plezališč ne bi brez premisleka in neustrezno prenašalo v zahtevnejša okolja kombiniranih smeri ali zamrznjenih slapov. Športni plezalec, ki v plezališču uspešno prepleza D9, ni usposobljen za plezanje niti najlažjih zamrznjenih slapov, to je menda jasno. D9 tudi ni M9!! (varovanje v ledu, nevarnost odloma ledenih sveč…) Alpinist, ki prepleza D9, pa bo s pridobljeno spretnostjo in vzdržljivostjo v rokah z visoko ledeno svečo opravil »nenavit« tudi brez paščkov, v M6 pa bo povsem »doma« v skalnem delu. Plezanje je vendar eno samo v mnogih oblikah.

*V članku Praske ali rane sem opozoril na uničenje, ki ga v skali pusti uporaba ostrih cepinov in derez. Izpuljeni in polomljeni oprimki, odkrhnjeni robovi lukenj, spraskani in odtrgani stopi… so v plezališčih za športno plezanje nedopustni! V plezališčih za plezanje z orodji se te posledice pokažejo zelo hitro, še zlasti v apnencu. Pri prenašanju te tehnike plezanja v obstoječe skalne smeri v gorah npr. pri zimskih ponovitvah, pa bo nemara potreben skrbno pretehtan etični okvir (led, sneg?!), ki bi omilil posledice. Res je, da je alpinist nerad omejevan v svoji svobodi, a nenazadnje vedno tudi sprejema »pravila igre«. Morda ni vseeno, če nas bodo v prihodnje čez slovenske klasike vodile praske, še manj srečati navezo pri vzponu z orodji v Steni avgusta – za trening, pa čeprav dežuje ali celo sneži. Res je tudi, da po vzponu z orodji vrhunskih mojstrov, ki plezajo natančno in »nežno«, ostane kaj malo sledi, a po »prometu« številnih, morda nekoliko manj izurjenih navez … Resda v neopremljenih smereh pušča sledi tudi običajno plezanje (uničene razpoke od zabijanje in izbijanje klinov, čemur se poskušamo v čim večji meri izogniti z uporabo drugih varoval, zlizani oprimki in stopi, ogorek v sleherni špranji na štantu…), a pri plezanju z orodji so na dolgi rok posledice lahko (pre)hude. »Leave no trace« ali pač cena razvoja oz. napredka? »Drytooling vsekakor odpira nova obzorja plezanja« (M. Lukič), a »orodne« ponovitve bodo zagotovo nezaželene v smereh, zanimivih (dovolj zahtevnih?!) za prosto ponovitev. Preplezati previs z majhnimi luknjicami, ki ob prosti ponovitvi nosi oceno 8a, je namreč z orodji sila preprosto …

Vili Guček


Erik v kombinirani in pri
treningu v povsem kopni smeri,
avtor in »Whisky brez ledu«
 


Leska, Klemen in Bubu v akciji
 


Preizkus v plezanju z orodji v
povsem kopni steni, Vipava 08


Grivelovi x monstri 108
 

 

 

Kategorije:
Novosti PLE SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Plezanje z orodji"

Mojca Luštrek,

Srečno v stenah, v Hiši in tudi pri iskanju/kovanju novih, boljših (slovenskih) izrazov. Zaradi tega se pravzaprav oglašam - "drajtulanje" ni le trdo in nerodno, ampak je tudi izraz duševne lenobe; jezik in stroka si zaslužita kaj boljšega.


Mitja Mikuž,

A obstaja kakšen seznam kje v Sloveniji so plezališča oziroma sektorji namenjeni plezanju za orodji.

LP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti