Polet, Maratonec - Špela Kušar: Mojstrana bo 31. januarja 2009 prizorišče svetovnega pokala v lednem plezanju
Tekmovalci z vsega sveta se bodo pomerili v hitrosti. Tekmovanje bo potekalo v naravni soteski iz umetnega ledu. Višina umetne stene bo od 20 do 40 metrov, hitrostno tekmovanje bo potekalo na steni, visoki 15 metrov. Med favoriti so tudi Slovenci.
Člana podkomisije za tekmovalno ledno plezanje pri PZS Jasna in Andrej Pečjak, mednarodna sodnika in okoljevarstvenika, menita, da je tekmovanje v lednem plezanju v začetku prihodnjega leta nekakšen ledno-plezalni labodji spev: »Ledeniki so tisti, ki kažejo resnično stanje globalnega segrevanja, zato so tudi tekme v lednem plezanju vsako leto težji zalogaj. V naravni soteski je treba pripravljati umetni led. Glede na klimatske spremembe se lahko zgodi, da bo ledna sezona še krajša, dokler ne bo nekega dne ledu na naši geografski lokaciji povsem zmanjkalo.« In nato se v časopisih ob prispevkih tekmovalnega lednega plezanja pojavljajo takšni naslovi: »Sezona v lednem plezanju, ki je bila za naše plezalce bolj zagatno blatna kot primerno ohlajena.«
Pripraviti tekmo svetovnega pokala je zahteven projekt z več vidikov. Najprej zato, ker je treba vnaprej določiti datum prireditev, katere izvedba je odvisna tudi od razpoložljivega vremena in ledu – zato se tekme pogosto prestavljajo vedno više. Pa tudi zato, ker se pojavljajo težave s sponzorji. Njihova ponudba je odvisna od povpraševanja, to pa je zaradi neugodnih vremenskih razmer vedno slabše in krog je sklenjen.
Zgodovina in začetki
Prva znana in evidentirana tekma v lednem plezanju se je zgodila že davnega leta 1912, in sicer v Courmayerju na ledeniku Brenv. Izumitelj klasičnih derez Oskar Eckenstein je bil eden od organizatorjev (podatki o najstarejših lednih derezah so iz 2. st. n. št., in sicer iz rimske dobe; najverjetneje so jih uporabljali za hojo po zamrznjenih strminah in ne za plezanje). Do takrat je bil običajen način plezanja po ledu ta, da so si plezalci v led izsekovali stopinje. »Prave« tekme pa so se pojavile čez kakšnih 60 let v nekdanji Sovjetski zvezi (mimogrede: ruski ledni plezalci so še vedno med najboljšimi!). In če je bila prva znana tekma v Courmayerju hitrostna, so pozneje v Rusiji razvili kar tri discipline, in sicer tekmovanje v hitrosti, težavnosti in v plezanju daljših smeri v navezi (zadnja le v Rusiji).
Tudi Slovenci smo že dlje časa izjemno dobri ledni plezalci in imamo tudi svoja tekmovanja. Uradni začetki segajo 15 let nazaj, v leto 1993, ko so Bohinjci na umetno zaledenelem slapu Pod skalco organizirali prvo slovensko tekmovanje v lednem plezanju. Medtem so se te prireditve začele širiti kot »gobe po dežju« in pred osmimi leti je bil prvič organiziran svetovni pokal.
Slovenci v vrhu
Na svetovnem pokalu v lednem plezanju februarja letos v švicarskem Saas Feeju je plezalec Matevž Vukotič postal skupni zmagovalec v hitrosti (tudi v italijanskem Daoneju je potekala tekma svetovnega pokala v lednem plezanju, na kateri so slovenski plezalci prijetno presenetili, Matevž Vukotič je namreč v hitrostni preizkušnji osvojil prvo mesto). V težavnosti je zmagal Simon Anthamatten iz Švice, drugo mesto pa je zasedel Jevgenij Krivošejcev iz Ukrajine, ki bo februarja 2009 v Mlačci tekmoval v hitrosti. Tudi zaradi naših »hitrostnih« uspehov je Slovenija dobila organizacijo svetovnega pokala v hitrosti. Matevž in Jernej Vukotič sta dokazala, da njuni rezultati v hitrostnem plezanju na zadnjih tekmah slovenskega pokala niso naključje, ampak sta res v dobri formi. Tudi v težavnosti je tekmovalo veliko Slovencev in Slovenk, najuspešnejši je bil pokojni Janez Jeglič, v sam vrh sta se uvrščala tudi Aljaž Anderle in Klemen Premrl.
Tekme v hitrostnem plezanju prinesejo vedno veliko obiskovalcev. Tekmovalci se z adrenalinsko hitrostjo spopadajo z ledom, najboljši med njimi do vrha potrebujejo le dobrih deset sekund (za približno 15-metrsko ledeno steno). Dober hitrostni ledni plezalec mora vsekakor biti spreten, imeti mora izjemen občutek za koordinacijo gibanja, občutek za led, seveda tudi moč ni vnemar. Kot bo urejeno tudi v Mlačci januarja 2009, bodo finalni dvoboji potekali na vzporednih progah, da bo tekma še toliko bolj zanimiva, rezultati pa tudi vizualno primerljivi.
Zaledenela stena
Idejni vodja Mlačce pri Mojstrani je domačin Pavel Skumavc, ki tudi za svetovni pokal že vestno ledeni prizorišče. Sam je pred leti s somišljeniki uredil in speljal vodo na pobočja soteske in uredil varovališča. Nastal je edinstveni ledno-plezalni center, ki pa seveda ni namenjen samo tekmovalcem. Kolikor se le da in kolikor to omogočajo vremenske razmere, ga obiskujejo, dokler se led ne začne topiti. Če se želite še pred obiskom svetovnega pokala tudi sami preizkusiti v tem športu, potrebujete seveda ustrezno opremo: čelado, dereze, plezalni pas, vrv in cepine. Ledni cepini so nekoliko drugačni do tistih, namenjeni hoji v gorah: so krajši in imajo bolj ukrivljen lok. Najpomembnejši del »opreme« pa je gotovo oseba z bogatim znanjem, ki vas bo v ta šport lahko vpeljala.
Kot je zapisano na začetku, je ledno plezanje šport, ki najbolj opozarja na stanje našega planeta. In če je pri vseh športih v naravi tako, da moramo okolje pustiti takšno, da se zdi, kot da vanj sploh nismo vstopili, velja enako tudi za ledno plezanje. »Plezalec naj bi za sabo pustil čim manj sledov, da bi lahko tisti za nami vzpone doživeli čim bolj podobno, kot smo jih mi, s tem pa bi tudi narava ostala čim bolj nedotaknjena,« meni Andrej Pečjak. »Vsak alpinist in plezalec se mora zavedati, da je alpinizem tesno povezan z nevarnostjo, to pa bi morali zmanjševati z izboljševanjem svojih sposobnosti in večanjem znanja in izkušenj.«
Tekmovanje v Mlačci bo gotovo prava paša za oči tudi za obiskovalce. Vabljeni, da se sami prepričate, kako okretni so s cepini in derezami predvsem slovenski tekmovalci.