Planinski vestnik - Andrej Stritar: Kje smo in kam gremo

Za nami so razprave o planincih in gornikih, ki jih je sprožilo nesrečno navodilo predsedstva UO PZS konec oktobra. Ob teh dogajanjih sem se spet malo bolj zazrl v delovanje naše Planinske zveze, ki jo sicer ob hitrem tempu današnjega časa spremljam bolj od strani. Razmišljam kot navdušen hribovec (planinec, gornik, alpinist, pohodnik, kar koli, saj je popolnoma vseeno!), ker prebijem ves prosti čas v gorah, to je najmanj dva dneva na teden. Nisem funkcionar v nobenem društvu niti na zvezi, zadnja leta le prispevam k urednikovanju Planinskega vestnika.

Prepričan sem, da je večina članov planinskih društev podobnih navadnih »uporabnikov« gora, ki so včlanjeni predvsem zato, da bi skozi društvo in zvezo  lažje in lepše uživali svoj prosti čas v gorah. Mi smo smisel obstoja celotne organizacije, zato mora biti organizacija predvsem usmerjena k nam, »končnim uporabnikom«. V mojem razmisleku se mi odpira cela vrsta vprašanj o tem, kje smo in kam gremo s svojo Planinsko zvezo. Rad bi jih delil z vsemi člani, z vsemi ljubitelji gora.

Poti in koče
Začnem naj s planinskimi potmi. Imamo izjemno razpredeno mrežo markiranih steza, pravo ožilje naših gora. Dobro stoletje smo jih gradili, nepogrešljive so za vse nas. Omogočajo razmeroma preprosto in množično »uporabo« gorskega sveta za stotine tisočev obiskovalcev, ki se kot člani PZS ali kar tako podajajo v naravo. Uspešno smo dosegli, da smo dobili celo zakon o planinskih poteh. Marsikatera pot je v odličnem stanju, pozna se, da za njo stojijo zagnani vzdrževalci. Toda na terenu žal velikokrat opažam prej žalostno kot dobro stanje. Markacije so vse prevečkrat prav zanikrne, erozija dela svoje, kažipoti so ponekod odlični, ponekod razpadajo, ponekod jih sploh ni, vsekakor pa so od kraja do kraja različni. Nekatere gore so zaradi slabih poti postale kar smrtonosne pasti (npr. Mrzla gora). Kako to, da se v društvih in na zvezi ne da dogovoriti in organizirati redne, sistematične obnove markacij, oskrbovanja kažipotov in njihovega vsaj približnega oblikovnega poenotenja? Da bi obiskovalec že na začetku steze ponosno ugotovil: »Aha, tu pa sem na stezi svoje zveze!« In kako to, da je na vsakem vrhu drugačna skrinjica za vpisno knjigo? In to praviloma grda, razpadajoča kovinska škatla. Mar ne bi mogli skupaj najti kake lične oblikovane rešitve? (Na tem področju se celo pojavlja edina meni znana dejanska konkurenca gorniškega kluba!) Kaj pa je z našim nekdanjim paradnim konjem, eno prvih veznih poti na svetu, Slovensko planinsko potjo ali transverzalo? Komajda kdaj kaj slišim o njej, le tu in tam naletim na enko ob markaciji, da bi pa kje kaj pisalo o njej, da bi jo kdo reklamiral, že dolgo nisem zasledil. In to danes, ko se po svetu take vezne poti promovirajo kot biseri turistične ponudbe. Pač pa so se na terenu pojavile lične table Vie Alpine, vseevropske vezne poti. Lepo, združevalno, evropsko. Toda kljub temu da sem vsak vikend v gorah, nimam pojma, kje ta Via Alpina sploh poteka skozi Slovenijo, ne vem, kdo jo vzdržuje, o njeni vseevropskosti pa zgolj ugibam iz zapisov na omenjenih tablah. Zakaj nihče ne dela reklame zanjo, zakaj se nam ne predstavi njen skrbnik in nas navduši zanjo? Po sprejetju omenjenega zakona o planinskih poteh sem se zgrozil nad silno birokracijo, ki jo je uvedel. Zahteva nova dovoljenja, pogodbe, registre, uradnike na ministrstvih in tudi precej administriranja med društvi in zvezo. Nič pa ne slišim, da bi se kar koli od tega že dogajalo. Ali to poteka, ali planinske poti sedaj dobivajo ustrezna dovoljenja, se pogodbe sklepajo? Predvsem pa: kaj imamo od tega sedaj več mi, navadni »uporabniki«? Najbolj pa me je strah prodora turbokapitalizma tudi tja gor. Po tujini sem že videval napise: »Privatna lastnina, prehod prepovedan!« Tudi pri nas so že poti, ki so zaradi tega nedostopne. Po moje pa se naša zveza in društva preredko glasno postavijo nam v bran glede tega. Nekaj je doseženega z omenjenim zakonom, toda treba bi se bilo boriti še naprej in kar naprej. Za rešitev v norveškem stilu: gibanje po naravi je dovoljeno povsod, le škoda se ne sme delati lastniku. Koče so druga temeljna infrastruktura za naš konjiček.

Raznoraznih zavetišč od skromnih bivakov do visokogorskih postojank imamo izredno veliko tudi v primerjavi z drugimi alpskimi narodi. Praviloma so planinska društva, ki so njihovi lastniki, dovolj spretna, da jih dobro vzdržujejo. Toda ali imamo pri tem kako skupno strategijo razen skupne želje po finančni donosnosti? Mar niso ponekod koče visoko v gorah predobro oskrbovane? Ali je res treba do visokogorskih koč razširjati kolovoze v ceste celo znotraj Triglavskega narodnega parka samo zato, da bo ponudba v njih dovolj razkošna in obilna? Ali je res treba graditi planinsko kočo na urejenem smučišču? Ali je res treba v planinskih kočah v visokogorju organizirati nekakšne veselice z estradnimi umetniki samo zato, da se bo tja privabilo čim več gostov in se jim bo prodalo čim več dobičkonosnih proizvodov? Kakšen smisel ima v dolinah ob cestah vzdrževati »planinske koče«, ki obratujejo tako kot navadne vaške gostilne in kjer so predvsem veseli mimovozečih se gostov, ki si tam privoščijo kozarček ali dva?

Idealistično si predstavljam, da bi v gore sodila predvsem zelo skromna neoskrbovana ali minimalno oskrbovana zavetišča brez pretiranega udobja. Streha, čaj, enolončnica, stranišče na štrbunk in skupna ležišča z odejami. Nič drugega. V gore gremo vendar zato, da pobegnemo od civilizacije, ne pa da jo vlečemo za sabo tja gor! Zavedam pa se, da ta moj ideal takoj trči ob kruto dejstvo preživetja društev in koč. Nekje vmes bi morali najti optimalno ureditev, da bo volk sit (društva preživela), koza pa cela (divjina ohranjena).

Borba za divjino
S tem smo pri žulju, ki me stalno muči in o katerem sem se že večkrat oglašal: varstvu gorskega okolja. Nekoč sem že našteval za pol strani tovrstnih dilem, javno sem celo stavil o tem, kdaj bo prvi avto pripeljal do Triglavskih jezer. Bojim se, da bom stavo dobil, kajti vse premalo se vsi skupaj upiramo prodiranju buldožerjev v divjino. Žal tehnologija gradnje gozdnih cest postaja vedno dostopnejša, lastniki vedno ambicioznejši, državna birokracija pa vedno bolj sama sebi napoto in nesposobna ukrepati. Vsako leto je civilizacija višje, divjine je manj in bližje smo času, ko je preprosto sploh ne bo več. Le v sterilnih fitnesih bomo lahko gledali dokumentarce o nekdanjih lepotah! Pogrešam glasen glas svoje zveze »uporabnikov« narave nam v bran! Pri razpravah o novem zakonu o Triglavskem narodnem parku sem zaznal dva pola: na eni strani so nosilci gospodarskih interesov, ki neusmiljeno zahtevajo dostop do sedanje divjine zato, da bi s svojimi dejavnostmi ustvarjali dodano vrednost, na drugi strani pa zagrizeni naravovarstveniki, ki bi divjino najraje ogradili z visoko ograjo.

Prvi bi gradili ceste, žičnice, hotele, gostilne in kaj vem, kakšne še atrakcije, s katerimi bi gostu »nekaj ponudili« (beri: »od njega izvlekli nekaj denarja«!), drugi pa bi ukinili sedanje planinske poti in zaprli večino območij za kakršen koli dostop. V teh razpravah pogrešam nekoga, ki bi branil nas, ljubitelje gora, ki v njih iščemo moči za boljše življenje. Ohraniti želimo divjino, toda hkrati jo želimo tudi uživati. Pri tem znamo skrbeti zanjo, ne počnemo škodljivih reči, vemo, da jo moramo pustiti svojim otrokom tako, kot je. Zakaj se PZS glasneje ne oglasi v našem imenu? Zakaj se glasno in jasno ne postavi ob bok zagrizenim naravovarstvenikom, kadar je treba preprečiti prodor civilizacije v višine?
In zakaj se ne postavi po robu taistim naravovarstvenikom, kadar predlagajo nesmiselne omejitve? Zakaj recimo nihče ne oporeka določilu sedanjega zakona, po katerem je prepovedano šotoriti v parku izven urejenih šotorišč? Že prav, da ni dovoljeno dopustniško kampiranje kjer koli, toda ta določba se da razlagati tudi kot prepoved bivakiranja v steni! Ali pa predlogu, da so v parku prepovedani vsi ekstremni športi, kar bi lahko pomenilo, da je prepovedan tudi alpinizem. Ali pa, da je prepovedano gibanje izven poti, kar pomeni, da je prepovedano tudi plezanje v Triglavski steni. Saj bi se to dalo v zakonu predpisati tudi bolj življenjsko, le nekdo mora to predlagati in utemeljiti. In to smo lahko le mi, planinci, in naša PZS v našem imenu.

Zapisal sem, da pogrešam glasen glas naše zveze. Vse premalo se njena stališča pojavljajo v medijih. Resda se kar naprej ponavljajo raznorazne proslave in obletnice z govori in podeljevanji priznanj, vendar so novice o tem zanimive zgolj za udeležence teh proslav. Resnično spoštovanje med novinarji in v javnosti si je treba priboriti z glasnim, kontroverznim in odločnim izražanjem trdnih stališč o konkretnih sedanjih problemih, še zlasti takih stališč, ki so v nasprotju s stališči trenutnih oblastnikov alizagovornikov drugačnih družbenih interesov. S tem bi se ugled in moč naše organizacije in vseh nas bistveno dvignila.

Planinska doktrina, vzgoja in storitve za člane.
Poleg gorske divjine, planinskih poti in koč za obiskovanje gora potrebujemo tudi ustrezna znanja. Slišim in berem o številnih akcijah po društvih, o vodenih izletih, o planinskih inštruktorjih in vodnikih ter o vzgojni literaturi. V gorah srečujem mlajše in starejše skupine, ki jih zagnano vodijo formalni ali neformalni vodniki. Vse to je hvalevredno in je treba vzdrževati še naprej. Toda zdi se mi, da je morda premalo razvita ali pa premalo reklamirana, recimo temu »slovenska planinska doktrina« ali pa »slovenska planinska šola«. Tega sem se zavedel pred nekaj leti, ko sem v roko dobil prevod knjige Pita Schuberta o nevarnostih v gorah. Iz nje sem recimo izvedel, da je najlonski vozel, ki so me ga naučili kot mladega alpinista v sedemdesetih letih, nevaren in se zato danes ne uporablja več. Šele takrat mi je postalo jasno, zakaj mojih otrok v plezalskih šolah dvajset let kasneje tega vozla niso učili. Meni in tisočem podobnih starejših »mačkov«, ki smo kar naprej v hribih, pa tega nihče ni povedal! Danes se oprema in tehnika hoje po gorah tako hitro spreminjata, da smo uporabniki pravzaprav vedno bolj zmedeni. Zato bi bilo zelo koristno, če bi PZS redno, glasno in zanesljivo sporočala svoja stališča do novotarij, ki nam jih tako zagnano sporočajo prodajalci, ali pa prav tako odločno in glasno sporočala nova dognanja o spoznanjih, kot je omenjeni najlonski vozel. Knjiga Pita Schuberta je name naredila velik vtis tudi zaradi v njej opisanega načina, kako so se v nemškem planinskem društvu lotili analize gorskih nesreč in na njeni podlagi preventive. Mislim, da je tega pri nas premalo. Nekdo (kdo drug kot pa nekdo pod kapo PZS!) bi moral sistematično spremljati in analizirati gorske nesreče pri nas in v tujini, ugotavljati vzroke zanje, predlagati ukrepe za njihovo odpravo in potem ustrezno usmerjati vzgojo in obveščanje članstva. Ob omembi tujega planinskega društva se moram spovedati: poleg tega, da sem član PD Črnuče, sem član avstrijskega Alpenvereina! Nekaj let sem cincal, grizla me je vest, da izdajam domovino in slovenstvo, toda zmagala sta preračunljivost in razum. Za približno enako članarino, kot jo plačujem za članstvo v domačem planinskem društvu, sem tam bistveno bolje zavarovan. Za morebitno nesrečo doma to niti ni problem, ker pa se rad potepam po gorah na vseh kontinentih, mi višji zavarovalni zneski veliko pomenijo. Slišim, da nas je takih preračunljivcev kar precej in da na račun Slovencev narašča število članov avstrijske zveze. Opazil sem celo, da so na svoji spletni strani besedilo prevedli v angleščino, tako da te še lažje pridobijo. Včlaniti se je bilo sila preprosto, malo sem klikal, po pošti dobil papirje, plačal prek spleta in to je bilo to. Za lokalno društvo pa se moram vsako zimo dogovarjati s prizadevnim tajnikom, kje in kdaj se bova dobila za izmenjavo denarja in znamkic. Zakaj ne bi mogla PZS v imenu vseh nas slovenskih gorskih potepuhov izposlovati enakih zavarovalnih pogojev, kot jih imajo Avstrijci? Ali pa celo boljše in njim »krasti« člane? In zakaj ne moremo tudi pri nas tako učinkovito olajšati naše članarinske administracije, kot jo imajo oni?

Pluralnost
Omemba nesreč v gorah me je pripeljala do teme, ki je enostavno ne razumem. Zakaj so reševalci zapustili PZS in ustanovili svojo zvezo? Sedaj pa isti fantje in dekleta pod novo kapo dobivajo denar za svoje početje iz istega vira in počnejo isto hvalevredno početje, kot so ga že prej! Nobenega racionalnega razloga ne morem najti za to, razlagam si ga lahko zgolj z neracionalno človeško nezmožnostjo ustreznega dogovora med vpletenimi. Ne vem in nočem vedeti, kdo je za to kriv, le vse skupaj je od daleč videti kot nepotrebna in škodljiva neumnost. Skrbi pa me, da se ne bi kaka taka neumnost ponovila ali celo uničila zveze. V vrhovih organizacije sem že večkrat slišal, kako je težko dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v njej. Po drugi strani pa sem bil že sam povabljen na zagovor na predsedstvo UO PZS, ker sem razmišljal po svoje, malo drugače, kot pa je bila v tistem hipu usmeritev organizacije. Kaj pa, če je to glavni razlog, da zagnanci niso pripravljeni delati v zvezi? Tudi zadnja epizoda o planincih-gornikih je podoben primer. Zakaj bi bili eni primerni, drugi pa ne? Moralo bi biti vendar ravno obratno. Na vsakem tečaju o delu skupin (team building) ti povedo, da so uspešne skupine vedno sestavljene iz ljudi z različnimi karakterji. Zveza, v kateri so planinci, gorniki, alpinisti, plezalci, turni smučarji in pohodniki, bo zagotovo močnejša in uspešnejša v izpolnjevanju skupnih ciljev, kot pa bi bila zveza recimo samih planincev. Uspešni posamezniki, tisti, ki so polni idej in energije in bi lahko povedli društvo ali zvezo naprej, imajo praviloma zahtevne značaje. Imajo svoj prav, agresivni so v svojih ambicijah in dejanjih in zato tudi naporni za tiste okoli sebe. Toda v uspešni organizaciji jim je treba pustiti prostor za uresničitev idej, jih modro združevati in iskati iste cilje. Ne pa odganjati in pustiti blizu samo tiste, ki mislijo na en način. Pluralnost je nujna, enoumje zanesljivo ubija.

Založništvo in knjižnica
Proti koncu naj se dotaknem še dejavnosti, ki jo v PZS še najbolje poznam, založništva. Pri PZS imamo naš Planinski vestnik, Planinsko založbo, izdajamo Obvestila, imamo lično spletno stran, že leta izdajamo popularne planinske koledarje, pa še posamezne komisije občasno kaj same izdajo. Vsaka od teh dejavnosti pa je prepuščena drugi skupini ljudi. Vsaka se po svoje prebija za preživetje na odprtem trgu, ki je vsak dan bolj krut, medsebojnega sodelovanja skorajda ni. Vsi ugotavljamo, da imamo premalo (beri nič) profesionalne podpore. Z urejanjem vsebin se da ukvarjati v večernih urah, potem ko prideš iz službe, za tržni delež pa se tako ne da boriti. Zakaj se ne moremo organizirati in najti profesionalne rešitve, ki bi se za vse te dejavnosti agresivno borila za naročnike, oglaševalce, kupce, iskala najcenejše tiskarske storitve ipd.? Naj dregnem še v staro bolečino, ki bo, kot kaže, to ostala do bridkega konca, ko bo fizično razpadla – planinsko knjižnico. Zadnja leta sploh ne slišim več niti o poskusih, da bi jo rešili. Kolikor vem, se enkrat na teden za dve uri odprejo vrata, za katerimi so v sejni sobi kupi starih knjig, in planinci lahko takrat na zgodovinski način z brskanjem po kartončkih ali iskanjem po policah poiščemo, ali je tam morda kaj koristnega za nas. Danes, ko lahko kadar koli z domačega računalnika v eni minuti pridemo do tako rekoč katere koli informacije o čemer koli na svetu! Danes, ko so vse slovenske knjižnice del moderne informacijske dobe in se lahko tudi po njihovih katalogih brska od doma! Zakaj ne rešimo tega, kar tam v kotu sejne sobe še imamo, in tega na kakršen koli način  vključimo v moderno dobo? Sploh pa si ne upam vprašati, ali se in kako se fond te knjižnice sploh dopolnjuje! Žal sem se naučil, da kakih novih knjig tam nima smisla iskati, tja se splača iti kvečjemu po kak prastar Vestnik . . .

Nasul sem soli na vrsto odprtih ran, postavil vrsto zoprnih in neumnih vprašanj … Vse pa zato, da jih ne pozabimo in da skupaj poiščemo dobre odgovore. Da bomo še bolj uživali v gorah!

Andrej Stritar