Gorniška potepanja: Skoraj bi pozabil … V poglavje »Bilo je nekoč« še kako sodi tudi vinogradništvo pod Obirjem. V Žitari vasi so nekdaj gojili vinsko trto, a je bilo vino menda zelo kislo. O tem govorita dve anekdoti.
Najvišji vrh severne verige Karavank
Množično obiskana in najmanj naporna pot vodi na Ojstrc (najvišji vrh Obirja) s planine Na Jezercah, kjer stoji Kápelska koča. Do nje pripelje mitninska cesta, ki pa je pozimi ne plužijo. In prav je tako! Že doma sem s pomočjo vodnikov in zemljevidov poiskal drugo izhodišče (sedlo Šajda), da bi po prečni poti čez Pistotnikov vrh dosegla Obirsko planino, se z nje povzpela mimo koče na vrh in sestopila po zahodni smeri nazaj na izhodišče. Po isti poti nisva hodila niti koraka. Tura je v celoti uspela, vključno z najinim dodatkom, ki skoraj nikoli ne izostane.
Steza se začne na obirski strani Šajde in preči celotno južno pobočje velike gore. Med hojo sva si krajšala čas s pogledi na prepadne pečine nad potjo, 
nekajkrat se nama je odkril glavni vrh, na desni so se nastavljali očem zasneženi Grintovci, pozdravila pa naju je tudi lična kapelica z napisom v slovenščini. Pred Obirsko planino je bilo treba dobro gledati pod noge, saj pot preči vzorno izpostavljeno pobočje, ki je v snegu zahtevalo še večjo previdnost. Do Kápelske koče je bil le še streljaj.
Ko sva se pri koči dodobra naužila pogleda na prepadna severna ostenja Kamniško-Savinjskih Alp in z meteoroloških merilnikov prebrala podatke o temperaturi, vlažnosti in zračnem pritisku, je sledil vzpon čez Kraguljše na Ojstrc. Na vrhu naju je seveda pričakal križ, pravzaprav kar dva …
Na Obirju je veliko objektov in z njimi povezanih dejavnosti, ki spadajo pod naslov »Bilo je nekoč«. Včasih so tod kopali svinčevo rudo. »Knapov« in 
njihovih zavetišč že davno ni več. Iz majhne rudarske kolibe je zrasla Rainerjeva koča (2043 m). Bila je prva planinska postojanka v Karavankah, vendar so do današnjih dni ostale le še ruševine. Druge svetovne vojne ni uspela preživeti. Naslednji objekt, ki ga ni več, je Hannova koča z meteorološko postajo na Ojstrcu. Nanjo spominja velika betonska ploščad. Do vrha so nekdaj zgradili tudi telefonsko napeljavo, s pomočjo katere so v Železno Kaplo pošiljali vremenska poročila.
Vse to že davno ne služi svojemu namenu. Le nekaj je še ostalo in nič ne kaže, da bo kmalu odšlo v zgodovino. Če je leseno razpelo še nekako znosno, pa je velik brambovski križ, ki so ga »domovini zvesti branilci 
domovine« postavili na slovenski gori, v današnjih časih združene Evrope, že res postal, milo rečeno, neokusen. Veliko podobnih še stoji po koroških vrhovih. Ko sva lansko poletje potovala na sever Evrope, naju na več kot enajst tisoč kilometrov dolgi poti skozi ducat držav ni nihče povprašal za potni list ali osebno izkaznico, na domačem pragu pa nama nekdo še vedno sporoča, kako je Koroška »svobodna in nedeljena«, skratka očiščena vseh hudih sovražnikov – predvsem tistih z juga. Ne samo, da to že vse od plebiscita pred skoraj 
devetdesetimi leti preprosto ni res, saj sta Mežiška dolina in Jezersko del Koroške – pa še Kanalska dolina jim je »ušla« v Italijo, predvsem ne razumem, kaj imajo politične parole (da ne napišem kakšne hujše besede) iskati na križu sredi gora, kjer naj bi si očistili dušo in telo?! Prava vera (kakršnakoli že) je v nas samih, ne pa pogojena z nestrpnimi slogani na krščanskih simbolih. In ne nazadnje … Si predstavljate, kakšne bi bile videti naše gore, če bi vsakdo razglašal svoje versko in politično prepričanje v obliki nekaj metrov velikih pomnikov na razglednih vrhovih?
Z vrha sva sestopila na Obirjevo sedlo in se po grebenu povzpela na Kravji vrh. To je dodatek iz uvoda, ki ni bil prav lahek. V globokem snegu in mimo velikih opasti je bilo treba iskati prehode med rušjem. Do prve vzpetine dvoglavega vrha se je, sodeč po sledeh, potrudil še nekdo, v nadaljevanju pa sva se morala znajti sama.
Tudi na Kravjem vrhu so leta 2007 postavili križ. Če drugega ne, je vsaj brez vznesenih besed in poleg napisa v nemščini sva lahko prebrala tudi slovensko 
ime gore. No, kljub temu mislim, da bi lahko gore in ljudje preživeli brez njih. Nič ni narobe, če je nekje v globokem gozdu postavljeno skromno razpelo, ki opominja na nesrečo, pokojnikov grob ali kaj podobnega, toda veliki križi na vrhovih gorá, ki so v veliki večini sami sebi namen, po mojem mnenju tja ne sodijo. V Sloveniji smo žal vse bolj podobni našim severnim sosedom.
Kaj lahko počnemo pod Obirjem, kadar je slabo vreme? Marsikaj. Dve možnosti, na kateri sem se trenutno spomnil, sta Podkanjski (imenovan tudi Obirski ali Bilštajnski) slap in Obirske kapniške jame s presihajočim jezerom. V jame brez vodnika seveda ne bo šlo, Podkanjski slap pa lahko obiščete sami v vseh letnih časih. Midva sva bila pri njem pozimi, ko je velika količina novega snega onemogočala izvedbo visokogorske ture. Takrat sva še do tolmuna težko prišla, čeprav je od civilizacije oddaljen le nekaj minut. Podobnost s Peričnikom je zgolj naključna …
Sonce, ki naju je ves dan prav lepo razvajalo, je počasi tonilo za obzorje. Megla je v Ljubljanski kotlini vztrajala skoraj ves dan. Za grebenom Košute je s 
pomočjo sonca ustvarjala neverjetne oblike in 
barvne odtenke. Nepozabni prizor je težko opisati z besedami. S fotografijami sem ga poizkušal pričarati tudi vam, a tisti najlepši so shranjeni nekje globoko v najinih srcih. Kar sedela sva tam zgoraj in občudovala vso to lepoto. Vseskozi se je spreminjala. Ko je sonce dokončno zašlo, se je bilo treba podvizati. Brezpotni sestop do označene poti ni preprost. V večernem mraku še toliko manj. Tako sva mislila, a je bila skrb odveč. Med rušjem, kasneje pa med drevesi, sva si utrla pot do markacij, ki so naju pričakale na gozdni jasi. Kako hitro se lahko sestopa po strmem pobočju, če je podlaga ravno pravšnja (beri: primerna višina snega), lahko vidite na dveh fotografijah ob robu. Besedi »podvizati se«, je dekle vzelo kar preveč zares ...
V nasprotju s pričakovanji sva zelo kmalu dosegla gozdno cesto. Ob prejšnjem obisku je bila precej nižje. Še dobro, da so pot pustili pri miru in je bilo treba le skakati čez novo »pridobitev«. »Napredek« je segel že do višine 1700 metrov. Sedlo Šajda naju je pričakalo v trdi temi.
Skoraj bi pozabil … V poglavje »Bilo je nekoč« še kako sodi tudi vinogradništvo pod Obirjem. V Žitari vasi so nekdaj gojili vinsko trto, a je bilo vino menda zelo kislo. O tem govorita dve anekdoti. Če verjamemo prvi, je 
moral mežnar že malo po polnoči zvoniti, da so se ljubitelji vina – žitrajskega »Starca« – v postelji obrnili, ker bi jim sicer vinska kislina razjedla želodce. Druga je še bolj zanimiva. Ali 
veste, zakaj so morali biti pri pitju tega vina vedno trije? Menda zato, ker sta morala dva krepka možaka brž zgrabiti tistega, ki je kislico pil, saj bi si v nasprotnem primeru zagotovo premislil in pobegnil od vsega hudega. Sčasoma so ugotovili, da je bolje, če sadijo kaj drugega. Ime pa je ostalo. Slovensko prosvetno društvo in pevski zbor v Žitari vasi se imenujeta »Trta«. Zadnja leta je »najlepša rož'ca« spet postala priljubljena, seveda v omejenih količinah. Ali zato oskrbnik cerkve spet pospešeno zvoni sredi noči, pa še nisva uspela izvedeti …