Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinska cenzura ali PZS nad EU

november 2008

 

petek, 28. november 2008, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2030

Šport mladih - Mojca Stritar: Za razmislek o besedi

Ne tako dolgo nazaj sta Adam in Eva živela v raju, sončece je sijalo, sprehajala sta se med ptički in srnicami, skratka, nista se imela kaj pritoževati. Potem pa je Eva - nebodijetreba - utrgala tisto presneto prepovedano jabolko in rodil se je človek, kakršnega poznamo. Človek, ki raziskuje. Človek, ki krši pravila. Človek, ki premika meje mogočega.

Kmalu zatem je kranjski Janez obul nove Planikine gojzarje, odsopihal na vrh gore in zavriskal ob čudovitosti razgledov. Ko so se mu pozdravili žulji, je spet šel v hribe, redno prebiral Planinski vestnik in kdaj pa kdaj celo kaj napisal vanj. Postal je planinec. Hribovec. Gornik. Hribolazec. Turist. Šodrovec. Alpinist. Plezalec. Friko. Potepuh. Raziskovalec. Uživač.

Potem pa ga je kot strela z jasnega na vrhu Kočne zadelo navodilo Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (PZS), da je v okviru PZS v hribe dovoljeno hoditi samo še »planincem«. Uporaba besed »gornik« in »gorništvo« je znotraj PZS najstrože prepovedana in vsak, ki bo v katerem koh dokumentu, glasilu ali na spletni strani prekršil to sveto pravilo, bo ravnal v strogem nasprotju z »najbolj tradicionalno društveno planinsko organizacijo z izjemno bogato kulturno dediščino, ki smo jo dolžni varovati, ohranjati in spoštovati«. Kaznovan bo vsaj z umikom grešnega besedila iz uporabe, če ne tudi z neizbrisljivim škrlatnim znamenjem. Saj si predstavljate najbolj zaničljiv pogled in vzklik: »Gornik? Pfej!« Kaj so storili gorniki in gorništvo, da se zaradi njih PZS enači z rajskim Bogom in postavlja nerazumljive prepovedi, mi ni jasno, posebej zato, ker sem do sedaj kar uspešno lazila po hri¬bih, pa se imam za gornico. In kakšno podkupnino so vsemogočnim organom morale dati vse ostale gorniške sopomenke, da niso prišle na isti črni seznam?

Škoda je, da mora glasilo, kot je Planinski vestnik, ki je z vsako številko bližje konceptu sodobne goroslovne revije in bolj odprt za mlajše, sodobnejše generacije zaljubljencev v gore, ki ne prisegajo samo na rdeče dokolenke in zbiranje žigov, sklanjati glavo pod dinozavrom, ki skuša svojo, kot si predstavlja, monopolistično oblast nad gorskim svetom utrjevati na podlagi nesmiselnih pravil in omejitev, pri tem pa omejevati celo tisto, na čemer se Slovenci kot narod tako radi utemeljujemo: jezik, umetniško in kulturno ustvarjalnost. Ne ozirajo se na" to, da je cenzura »out« že nekje od Prešerna naprej. Ne ozirajo se na to, da je inovacija gonilo napredka. Ne ozirajo se na to, da morata biti doživljanje narave in njeno umetniško slikanje v besedi neomejena. Ne ozirajo se na to, da je jezikovna raznolikost eden od temeljev evropske identitete in da je Evropska unija združena v različnosti. Ne ozirajo se na to, da je skupina uglednih evropskih intelektualcev, zbrana na pobudo Evropske komisije, označila evropsko jezikovno pestrost kot »zdrav izziv«.
Ne. Raje prisegajo na bolno enoumje, na politiko prisile, cenzure in prepovedi, na politiko vsiljenih pravil, ki si v svoji brezobzirnosti drzne v svojo korist zmanipulirati celo besede velikega razumnika Matjaža Kmecla: »Pri tem pa ne nasprotujemo tistim planincem, ki svoja početja v gorah poskušajo imenovati drugače predvsem z namenom, da pokažejo, da je njihovo doživljanje gora pač način njihovega življenja. S tem največkrat želijo tudi izraziti razlike v zahtevnosti svojih ciljev od ciljev množic, ki običajno ostajajo na nižjih vrhovih in položnejših poteh (avant-turisti, alpinisti/šodrovci, planinci/gorniki). Taki pojavi v organizaciji pričajo, da je planinstvo ponovno pred kvalitetnim razvojnim skokom, ki ga mora organizacija tankočutno zasledovati in podpirati.« Tankočutnost znotraj PZS v današnjih časih strpnosti in nediskriminacije ni niti kamenček sredi melišča, namesto kvalitetnega razvojnega skoka pa ostaja stroga, iz nekih prejšnjih časov vzeta delitev na naše in njihove, na planince in one druge, o katerih raje sploh ne govorimo. Vsi enaki, vsi dolgočasni. Vsi planinci.

V tednu, ki je minil od objave zloglasne okrožnice PZS, se je usul plaz zgroženosti, nejevernosti in obtožb zainteresirane javnosti. Na srečo ne samo »navadnih« planincev in gornikov, temveč tudi predse¬dnikov planinskih društev, ki nočejo opustiti načela demokratičnosti in zdrave kmečke pameti. Vodstvo PZS pa ostaja gluho... Zato je moja odločitev enostavna.

Ne morem delati nečesa, v kar ne verjamem. Nikoli ne bom planinka. Še sreča, da obstajajo druga, pa čeprav tuja društva, ki nudijo nezgodno zavarovanje za gorske športe, kajti članica organizacije, v kateri nisem dobrodošla, nočem biti več. Hribi, gore in planine pa ostajajo. Juh, juhej!
 

Komentiraj (4):

Franc Štibernik, petek, 28. november 2008, ob 12:50

Ne vem kakšno vlogo in funkcijo ima gospa Mojca Stritar pri reviji Šport mladih, je pa glede na naslov o planinski cenzuri zanimivo pogledati kaj se tu ponuja mladim.
Predsedniki planinskih društev smo se oglasili, ko se je pojavila ponesrečena okrožnica.
Po reakciji in pisanjih nekaterih zagrizenih gornikov, pa mi je vse bolj jasno zakaj se je predsedstvo UO PZS odločilo na takšen način opozoriti javnost na to, da se hoče planinstvo izriniti iz javne besede.
Gospa Mojca, ali se morda spomnite uspešno vodene akcije za mlade - Ciciban planinec in Mladi planinec. V okrožici, ki si jo lahko ogledte na dani povezavi, je jasno razvidno de te akcije v šolah uradno ni več.
V planinskih društvih to akcijo še vedno propagiramo in sami organiziramo delo z mladimi, čeprav občutim posledice objavljene okrožnice, da se teh aktivnosti v šolah ne podpira.
Glede na to, da ste zapisali, da nikoli ne boste planinka, se sprašujem če niste morda imeli kakšnega vpliva . da se planinstvo oziroma mlade planince izrine iz naših šol.
Ali je to morda povezano z uvajanjem nove terminologije in z aktivnostmi, da se otrok ne nauči ničesar iz naše polpretekle zgodovine?
V našem PD bomo še vedno imeli mlade planince, saj nam je veselje otrok na planinskem izletu, na šortno plezalnih terminih za šolske otroke in na plezalnih vikendih v naravi, velika vspodbuda, da s prostovoljnim delom omogočimo najbolj zdravo gibalno aktivnost čimveč mladim.
Kako bodo mladi poimenovali svojo aktivnost prepuščam njihovi svobodno presoji ob spoznavanju vse pestrosti in lepote slovenske besede, ki bi jo nekateri najraje zamenjali s tujo, najprej s včlanitvijo v tuje društvo in potem še z uprabo njihovega jezika.
Mojca, ko boste hodli po gorah v črnih dokolenkah bom z veseljem poklepetal z vami o najini skupni ljubezni. Spoznali pa me boste po rdečih dokolenkah, katere sedaj nekatere tako motijo.
Še veliko gorniških užitkov vam želim.



Dejan Inkret, petek, 28. november 2008, ob 13:55

Gospod Štibernik, tale vaš komentar je bil popolnoma mimo!

Zanima me, kako da ste tako obrnili svoje izjave v zadnjem času. Da ni to zgolj posledica vašega nedavnega vstopa v UO PZS in tuljenje v isti rog zaradi dokazovanja slepe pripadnosti? Morda ste pa naenkrat spregledali? Povejte vendar še nam, zaslepljencem, kje je tisti zdravilni izvir ...

Pa še tole: dokolenke - črne ali bele, se nosijo k pumparicam. Te pa so bile hit nekje v letih med Tumo in dr. Potočnikom. Lepi časi za slovensko planinstvo in zavedno slovenstvo, kaj ne? Očitno ste med tistimi, ki se bodo nas in naše mlade planinčke ponovno trudili spraviti vanje.

Marko Kern, petek, 28. november 2008, ob 19:21

Mene pa resno zanima, kaj imajo rdeče in črne nogavice tu zraven. Kaj tu počne dnevna politika.

Pri vsej tej stvari gre čisto enostavno za kozlarijo in nesposobnost. Ali je le ta rdeče ali črne barve pa ni pomembno.

Franc Štibernik, petek, 28. november 2008, ob 20:12

Gospod Dejan. nič ne obračam svoje izjave, tudi nisem vstopil v UO PZS, sem pa prevzel mesto načelika gospodrarske komisije in po tej funkciji včasih prisostvujem tudi sejam UO. Moja malo starejša glava pa razmišlja po kmečki logiki in pove kar si o zadevi misli.
Brez skrbi, še vedno menim da je predsedstvo prekoračilo svoja pooblastila in sem jim to tudi povedal. Vsak naj se izraža po svoji svobodni volji, A kot predsednik planinskega društva, ki je član PSZ bom skrbel, da se zgodovinska tradicija našega planinstva ohranja in bogati z novimi spoznanji, aktivnostmi in iztrazoslovjem med katere spadjo todi gorniška prizadevanja.
Ali vas morda ne moti, da se v šolah in na šolskem ministrstvi ne podpira več akcije Mladi planinec.
Mojca mi je v svojem članku v reviji Šport mladih samo odprla oči v katerem grmu tiči zajec.
Veliko pa je še stvari, ki jih bo moralo presedstvo in UO še spremeniti in prisluhniti tako članstvu, kot tudi drugim društvom in klubom, ki delujejo na področju naših gora.
Želim pa si, da bi vsi člani slovenskih društev in klubov, skrbeli za ohranitev našega gorskega bogastva , slovenskega iztrazoslovja in našega zgodovinskega izročila. Upam, da bomo z medsebojnim spoštovanjem to tudi uspeli. Trenutni predsedniki so samo kameček v naši zgodovinski verigi,ki jo pišejo obiskovalci naših gora. Poskusimo oblikovati te kamenčke tako, da bodo naši zanamci ponosni na nas.

eXTReMe Tracker