Večer, Narava, gore in ljudje - Franci Ekar: Ali imamo pravico dopustiti, da se izraz planinstvo po skoraj poldrugem stoletju razvrednoti, omalovažuje, se ga nasilno izloča in nadomešča z izrazom gorništvo, ki je nastal in bil v osnovi za druge namenske rabe in razpoznavnosti?
V mednarodnih tolmačenjih je za Slovensko planinsko društvo zapisano, da je imelo pomembno vlogo v obrambi in zaščiti slovenske zemlje pred že takrat agresivno germanizacijo.
Za ime nam nekateri očitajo, da je hrvatizem, srbizem. Če se nekoliko ozremo v leto 1874, ko so Hrvatje v Zagrebu ustanovili planinsko društvo, moramo seveda upoštevati, da je bil takrat vpliv slovenstva tako kot na Koroškem, Furlaniji tudi na Hrvaškem izjemno prisoten in vpliven; torej, kdo je od koga kaj povzemal, je iz zgodovinskih planinskih zapiskov jasno razvidno.
Največja vrednota naroda je trdnost preteklosti, kar je bilo zgrajeno na temeljih stoletij; tudi za izrazoslovje je to enaka vrednota in pomembnost. S ponosom trdimo, da je bil izraz izbran skrbno in domoljubno in tudi geografsko utemeljeno. To je v osnovi najbolj in edina tako močna tradicionalna slovenska planinska znamka. Postavljati trditve, kje je meja, ločnica med planinstvom in nad planinstvom je težko ocenjevati, kajti na vse vrhove slovenskih gora, tudi na najvišje, so se med prvimi vzpenjali pastirji, lovci, pa tudi tropi ovac niso bili na vrhovih nič neobičajnega. To se dogaja še danes, žal brez pastirjev, ko srečaš ovce na vrhovih Grintovcev, karavanškem Stolu, v Julijcih. Nobenih naravnih preprek ni, da se ne bi mogli povzpeti do najvišjih slovenskih vrhov, take so pač slovenske sončne gore.
V današnjem času novega tritisočletja, po stoletjih zamenjavati in izločevati besedo, bi bil narodov greh in sramota. Kdo nam daje to pravico, da bomo spreminjali in prebarvali največjega slovenskega domoljuba in planinca Jakoba Aljaža, ki je trdno stal za slovenskim planinstvom, ki mu je zapustil vso najdragocenejšo dediščino, materialno in duhovno, kulturno premoženje; planinstvu je dal celo prednost in večjo mero zaupanja kot cerkvi. Tako je to zapisal ob nakupovanju zemljišča za kočo na Kredarici.
Zanesljivo lahko trdimo, da je izraz sestavni del slovenstva njegove, naše razpoznavnosti in tudi ogledalo pretekle stoletne planinsko-kulturne dediščine in sedanjosti.
Planinstvo je tudi razpoznavno po vrednotah skromnosti, dobrodelnosti in posodobljeno rečeno po prostovoljnem neplačanem delu. Ob tem smo se seveda morali soočiti z dejstvi, kaj se je pravzaprav dogajalo v ozadju, še posebej od devetdesetih let dalje, da se je planinstvo tako zasovražilo, na žalost od članov PD, združenih v PZS in nosilcev določenih funkcij. Akcije v razdiralni smeri, tudi razbijanja, so potekale tako nekako:
v letu 1990/91 se na Fakulteti za šport odvzame ime planinstvo in se zamenja z za gorništvo; v letu 1997 pobuda za ustanovitev Kluba Pavleta Kemperla. Temu nasprotujejo sorodniki in kamniški planinci; leta 1999 se besede planinstvo zamenjajo z gorniškimi izrazi. Nadaljujejo se programirani enostranski, samovoljni procesi izločanj gorskih vodnikov iz PZS. Proces podržavljanja GRS PZS je nadaljevanje in izločanje iz PZS. Alpinisti so obdržali pokončnost in pripadnost slovenskemu planinstvu in niso izstopili, čeprav je bil projekt in scenarij oblikovanja Slovenskega alpinističnega kluba (SAK) pripravljen zunaj PZS. Vzporedno je potekala množica politično vodenih akcij za favoriziranje in uničevanja PZS v obliki gorniških zloženk, spletnih sporočil, televizijskih in radijskih oddaj.
O situaciji in dejstvih o pojavu nove politike, višjih ideoloških ciljev, zanesljivo še najbolj objektivno in razumljivo opisuje prva avtoriteta planinske vzgoje, usposabljanja in zaupljivo zanesljiv in usposobljen gorski vodnik in reševalec, inštruktor, himalajec, alpinist, predvsem pa slovenskemu planinstvu pripadna osebnost: Bojan Polak.
Franci Ekar