Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med Stolom, najvišjim, in Kepo, najlepšo v zahodni karavanški verigi, je razprostrto toliko žlahtnega, da zastane dih še tako razvajeni in po vsem imenitnem razgledani gorniški duši. Tukaj seveda ne najdemo julijskih ali grintovških veličastij z njihovimi visokimi, divjimi ostenji
... in prepadnimi grebenskimi rezmi, ne najdemo globokih, temnih zatrepov grap, zevajočih žlebov in kaminov in ne previsnih zajed. Zato pa nas tu, med Stolom in Kepo pozdravlja tista prava karavanška pokrajina, na sever, na Koroško, vsa v strmih meleh in globokih jarkih, na jug, na gorenjsko stran, pa blaga, zelena, s sončnimi travniki, pašniki in gozdovi, ki marsikje segajo prav do zaobljenih vrhov. Sam Stol, Vajnež, Struška, Golica, Dovška Baba… in tako vse tja do Kepe, vmes pa le kakšen kilometer nečesa, kar v to blago karavanško idilo ne sodi. Med Dovško Babo na vzhodu in Kepo na zahodu se namreč nad sedlom Mlinca greben zaostri, se zresni, tako, da so morali celo zaznamovano pot z Dovjega, ki pelje na Kepo, med Gubnom in Dovško Malo Kepo, opremiti z žicami in klini. Z njihovo pomočjo torej zmoremo nekaj zelo zahtevnih mest v razdrti škrbini in na izpostavljenem grebenu.
Najbolj ostro izklesanemu, vitkemu grebenu, razpetemu med Mlinco in Gubnom, se zaznamovana pot na Kepo izogne, zato ta visoka gorska zgradba, prepadna na sever in strmo spodjedena na jug, ostaja povsem brezpotna, v veliko zadoščenje tistim, ki še znajo prisluhniti tišini in se naužiti miru, kakršnega jim tam zgoraj razen domačih prebivalcev, gamsov in ptic, lahko zmoti le kakšna njim sorodna duša.
Plevelniki (1957 m, 1973 m)
Megleni ples pretekle nedelje nad Visokim Kurjekom z Lepe Plevelnice
Dvoje vrhov v tej vitki zgradbi, zraslih visoko nad zaznamovane poti, speljane na zahod, na Kepo in na vzhod, na Dovško Babo, ostaja hvalevredno in odločno v družini zaresnih brezpotnih biserov v naših gorah. Lepa Plevelnica (1957 m), nižja v paru, je dosegljiva slehernemu, ki mu grizenje kolen po strmih travah in iskanje prehodov skozi zaplate ruševja nista odveč, Visoki Kurjek (1973 m), tisti višji v gorski gmoti Plevelnikov, pa ni več kar tako v dlan položen sleherniku, ki pripleza na vzhodno Lepo Plevelnico. Med vrhovoma se razpne greben, prepaden na obe strani, severno in južno, hoja po njem je seveda predvsem plezanje, ki ga nekomu brez resnega gorniškega znanja ne gre priporočati, ali pa mu gre namigniti na spremstvo gorskega vodnika, sestop z Visokega Kurjeka na zahod, na greben, po katerem preko Gubna pelje pot na Kepo, pa je namenjen zgolj alpinistom, ki vedo, kako se spustiti preko krušljivih in previsnih sten na varna tla.
Ostanimo pri Lepi Plevelnici in pustimo Visoki Kurjek zahtevnejšim izbrancem. Na njeno, s strmimi travnimi vesinami obkroženo glavo, ki je v bistvu le nekoliko izpostavljena vzpetina v celotnem grebenu Plevelnikov, se lahko vzpnemo s sedla Mlinca navzgor po strmem pobočju, najprej po sledeh pasoče se živine, zgoraj pa po stečinah divjadi. Čeprav smo na brezpotju, nam pot kažejo beli mejni kamni, kajti ves čas lezemo navzgor prav po slovensko avstrijski mejni črti. Drugih oznak tam ni, ko pa splezamo na greben, je naše poti konec nad strmo odrezanim robom severnega prepada. Komur tam zgoraj še ne bo dovolj izzivov, jo bo ubral po prepadnem grebenu na zahod, na vrh Visokega Kurjeka ( da je tja zahtevno, smo že rekli), se vrnil k nam na Lepo Plevelnico in vsi bomo sestopili po že znanih prehodih na sedlo Mlinca in po eni od pastirskih poti v dolino.
Pokrajinsko lepša je prav gotovo tista, ki se najprej vzpne visoko v zahodno pobočje Dovške Babe in se mimo planine Dovške Rožce spusti na Ravne, najbolj naravna pa je pot z Mlince k studencu Nad Kosmato pečjo in se tam za markacijami, ki pripeljejo s Kepe, spusti mimo samotnega Brloga (po domače Brvoga) in Erjavčevega rovta na Dovje.
O tej naši zahtevni in hkrati ljubeznivi gorski odmaknjenosti boste prebrali več v knjigah Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005) in Vladimirja Habjana ter Irene Mušič Karavanke (Sidarta, 2007).
Mitja Košir