Silvo Kristan: Predsednik PZS se je odzval na moj prispevek PZS prepoveduje slovensko besedo (Delo, 5. 11.) v svojem značilnem slogu. (Objavljen je bil na spletišču PZS >>>)
Glede na to, da se je g. Ekar podpisal kot predsednik PZS, ne gre za njegovo osebno stališče, ampak stališče osrednje slovenske planinske organizacije. Razlika je namreč bistvena: eno je izražanje osebnih mnenj, popolnoma nekaj drugega pa svoje mnenje podtakniti organizaciji 60.000 članov in se podpisati kot njihov predsednik. Očitno se je spet zgodilo slednje. V osmih urah, ki so pretekle od prispevka v Delu do odgovora predsednika PZS, namreč ni zasedal ne upravni odbor zveze in ne predsedstvo. Zdi se, da primer nazorno kaže način delovanja v PZS. G. Ekar svojo osebo preprosto enači s slovenskim planinstvom. Error fundamentalis! Očitno predsednik ne more iz direktorske kože, kot je v absolutističnem sistemu direktor res bil 'bog in batina'. Predvsem pa me predsednikov odziv spominja na kako partijsko 'encikliko' polpreteklih let, ki je zatirala svobodo duha. Argumenti za takšno oceno temeljijo v logični izpeljavi Ekarjevega 'govora'.
Naj opozorim, da sem se javno oglasil na okrožnico PZS zaradi terminoloških razlogov in zaradi enoumne absolutistične direktive PZS, ki prepoveduje(!) rabo izrazov gornik in gorništvo v planinski organizaciji. Predsednik moj odziv vsebinsko najprej potvori in izmaliči, nato pa ga komentira. To pa še ni vse. Strokovno razpravo in ogorčenost zaradi prepovedovanja(!) neke slovenske besede predsednik 'prekvalificira' v ideološko-demagoško-politični pamflet z vrsto netočnosti, polresnic in podtikanj. Toda pojdimo po vrsti. Pa še to: Ekar kot oseba me niti najmanj ne zanima, zanima me predsednik PZS in podobni pojavi v družbi na sploh.
1. Že kar v prvem stavku predsednik PZS nastopi v značilni drži. Takole zapiše: ''Ker se izjemno razvnema tematika o planinskem izrazoslovju in se ob tem koristi priložnost za ostale politične obračune(!) in degradiranja planinstva(!)… (Klicaja dodal S. K.). Halo? Razprava o terminologiji – politični obračun!? Razprava o terminologiji in odpor proti nerazumnemu ukazovanju – degradiranje planinstva. Saj ni res, pa je! Strokovno razpravo o rabi izrazov 'planinstvo' in 'gorništvo' ter demokratično razpravo proti nerazumni besedni tiraniji predsednik sprevrže v politični oziroma ideološki diskurz. Predsednik PZS mi preprosto podtika ''politične obračune''. Sveta preprostost! Takšnih poskusov razvrednotenja misli in besed, ki nekomu niso všeč, smo vajeni iz železne preteklosti. Dandanašnji naj bi med poštenimi sogovorniki bila v osredju strokovni argumenti in demokratični dialog. Teh dveh razsežnosti v pamfletu predsednika PZS ni zaslediti.
Pa še odgovor na podtikanje o 'političnosti'. NIKOLI nisem bil tako ali drugače politično usmerjen. Moja stroka in sam osebno sva nad politiko. Tudi večletni direktor v socializmu, kjer je članstvo v Stranki bilo conditio sine qua non za direktorstvo, nisem bil. Na živce mi gredo šarlatanstvo, ideološko besedovanje, politično podtikanje, žalitve vseh barv in polresnice vseh vodstvenih struktur.
2. Predsedniku PZS se zapiše: ''… Zato nima noben napreden in domoljuben Slovenec pravico do omalovaževanja in zaničevanja, ali biti v funkciji 'pogrebca' vrednost slovenskega planinstva''. Slovničnih napak ne bom komentiral, ampak le vsebinske. Iz navedka je mogoče ugotoviti, da predsednik PZS razpravljanje o izrazoslovju in nasprotovanje besedni diktaturi šteje za 'omalovaževanje in zaničevanje vrednot slovenskega planinstva'. In kdor si to drzne, je 'v funkciji pogrebca vrednot slovenskega planinstva'. Sveta preprostost! Ker pa je odgovor predsednika PZS namenjen moji malenkosti, mi predsednik podtakne 'omalovaževanje in zaničevanje ter grobarstvo vrednot slovenskega planinstva'. To pa je tudi žalitev. Žalitev terminologije (vede o oblikovanju strokovnih izrazov), žalitev prizadevanj za demokratično delovanje PZS (proti avtoritarnim nerazumnim prepovedim) in osebna žalitev. Le tega ne vem, ali predsednik PZS ne razume mojega stališča ali mi podtika iz nizkotnih nagibov. Najbrž gre za oboje. Posledica je značilni sovražni govor ad personam. Seveda je znano, da ljudje, ki ad rem nimajo kaj povedati, delujejo ad personam. To pa ni več demokratični strokovni diskurz, ampak predvsem področje etike in predvsem kazalec identitete glasnika, ki strokovno in demokratično razpravo sprevrača v ideološki in politični diskurz.
Pozornemu bralcu Ekarjevega odgovora ne more uide še nekaj. Ugovor zloglasni okrožnici je bil v prvi vrsti namenjen podpisniku okrožnice (predsedniku PZS) ne pa slovenskemu planinstvu. Tudi zato, ker je znano, da je predsednik motor te nesmiselne besedne vojne. Zdaj se F. Ekar enači s slovenskim planinstvom in celo vrednotami slovenskega planinstva. Po tej logiki nasprotovanje Ekarju pomeni nasprotovanje slovenskemu planinstvu in planinskim vrednotam. Pa ne, da je F. Ekar vrednota slovenskega planinstva? To pa je res preveč tudi za logiškega laika. Kdo je že rekel: ''Država, to sem jaz''? Čedalje bolj se vsiljuje misel o totalitarni tehnologiji oblasti, ki je navzkriž s splošno demokratizacijo družbe tu in zdaj.
3. F. Ekar seveda ne more iz svoje kože in še enkrat ad personam podtakne svojo blodnjo. Takole zapiše: ''Po skrbni analitiki, kdo so ti subjekti, ki brez predaha napadajo 'planinstvo', so v prvi vrsti tisti, ki bi si želeli tudi planinska dela in ustvarjalnost preteklosti in sedanjosti spremeniti sebi v prid, še posebej z materialističnimi mikavnostmi in nagnjenji.'' O slovnici in skladnji navedene povedi naj sodijo drugi. Ker je iz prispevka F. Ekarja nedvoumno, da je namenjen meni, je potreben vsebinski komentar zapisanega. Po skrbni 'analitiki' (najbrž analizi) je predsednik ugotovil, da 'brez predaha napadam planinstvo'. Izraz napad je iz vojaškega besednjaka, kar govori o tem, da je F. Ekar 'v vojni', v besedni vojni za svetost enega izraza in izključevanje drugega. Strokovnih stališč in ustavno dovoljenega javnega delovanja s pisano besedo pa res ni mogoče šteti za vojno. Tudi časovna opredelitev ''brez predaha'' je zlobno podtikanje. Po dvanajstih letih sem se prvič oglasil s planinsko oziroma gorniško temo. Na smeh mi gre, ko me predsednik uvršča med tiste, ''ki bi si želeli tudi planinska dela in ustvarjalnost preteklosti in sedanjosti spremeniti sebi v prid, še posebej z materialističnimi mikavnostmi in nagnjenji''. Asociacija na 'partijsko encikliko' se še stopnjuje. Ne razumem, kako je mogoče s strokovno terminološko razpravo ''planinska dela in ustvarjalnost preteklosti in sedanjosti spremeniti sebi v prid, še posebej z materialističnimi mikavnostmi in nagnjenji''. F. E. je res mojster demagogije. Razumen človek težko razume takšno nakladanje, ki je očitno 'v funkciji diskvalifikacije' sogovornika.
4. Predsednik PZS mi še podtakne trditev, da je ''leto 1872 leto ustanovitve slovenskega planinskega društva''. Tega nisem ne mislil ne zapisal. Trideset let sem učil, da je bilo Slovensko planinsko društvo (SPD) ustanovljeno leta 1893, hkrati pa tudi, da so Slovenci že pred ustanovitvijo SPD hodili v gore. In ker trdim, da so Slovenci hodili v gore že pred letom 1893 in imeli tudi 'gorsko društvo' (Bergfreunde, ne Almfreunde), mi predsednik PZS podtakne ''spreminjanje zgodovine in dejstev slovenskega planinstva skozi stoletje z dokajšnjo mero omalovaževanja''. Še enkrat: sveta preprostost! Hkrati se zdi, da predsednik PZS nekoliko prilagaja zgodovino 'svojim potrebam'. Očitno z namenom zavajanja predsednik uporablja nemščino in želi dopovedati, da so bili Triglavski prijatelji (kaplan Žan, učitelj, zdravnik, trgovec in poštar) nemško usmerjena druščina. Zapiše namreč: ''… ni pa zaslediti, da bi domoljubno skrbeli za trdnost in ohranjanje slovenstva''. Torej spet ideološko-politična kvalifikacija, ki zgodovinsko sploh ni potrjena. Predsednik tudi zamolči, da so Triglavski prijatelji imeli tudi slovenska pravila in slovenski naziv. Pa še kaj je predsednik zamolčal. Pokojni zgodovinar prof. Stepišnik me je učil, da so Triglavski prijatelji svoja pravila zapisali tudi(!) v nemščini zato, da bi jih takratna nemška oblast sploh priznala, ker je bila nemščina uradni jezik. Kljub temu takratna nemška oblast Triglavskih prijateljev ni priznala, ker je iskala in našla dlako v jajcu. V pravilih namreč ni bil natančno označen kraj, v katerem je sedež društva. V pravilih je namreč pisalo ''in der Wochin'', Wochin/Bohinj pa ni kraj, ampak cela dolina. Pronemška oblast je to podrobnost izkoristila in zavrnila formalno ustanovitev bohinjskega gorskega društva. Tako me je učil zgodovinar in tako sem učil tudi sam. Kaj naj si mislim o predsedniku, ki sprevrača zgodovinska dejstva? Predvsem pa hujskaška demagogija s slovenstvom, v kateri je zaslutiti podtikanje nedomoljubnosti, nima zveze s 'predmetom in problemom'. Predmet in problem je demagoško totalitarno prepovedovanje slovenskega knjižnega izraza, ki prav tako pomeni dejavnost v gorah. O totalitarni maniri pa predsednik ni povedal nič. Kdor se besede bojimora biti z njim res precej narobe.
Sklep
Namesto strpne argumentirane strokovne razprave o izrazoslovju in argumentiranega pojasnjevanja prepovedi(!) slovenskih izrazov 'gornik' in 'gorništvo', predsednik PZS na podlagi polresnic, neresnic in podtikanj uvaja ideološki in demagoški sovražni govor s političnimi razsežnostmi. PZS si takšnega predsednika res ne zasluži. Predvsem si ga slovenski planinci, pohodniki, gorniki in alpinisti ne zaslužimo.
Pozivam predsedstvo PZS in upravni odbor PZS, da se poimensko vsak posebej podpišejo pod prepoved rabe izrazov gornik in gorništvo ter sprejmejo osebno odgovornost za ta 'čuden' sklep. To bo dragocen zgodovinski dokument o 'lovu na čarovnice'. Predvsem pa imamo izletniki, planinci, pohodniki, gorniki in alpinisti pravico, da zvemo, kdo ukazuje, katere besede štejejo v 'verbalni delikt'.
Silvo Kristan