Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

PZS prepoveduje slovensko besedo - 8. 11. 08

www.delo.si     08.11.2008

 

 

PZS prepoveduje slovensko besedo - 07.11.08

PZS prepoveduje slovensko besedo - Silvo Kristan

 

G-L, 26.10.08: OKROŽNICA: Besedi »gornik« in »gorništvo« znotraj Planinske zveze Slovenije nista (več) dovoljeni

sobota, 8. november 2008, ob 09:17, Franci Savenc, ogledov: 1328

Delo, Pisma bralcev - Danilo Sbrizaj: PZS prepoveduje slovensko besedo

Z zanimanjem smo prebrali razmišljanja g. Silva Kristana v prispevku pod gornjim naslovom. Svoje bistvo pove šele ob koncu, ko – tako kot še nekateri drugi – poziva vodstvo PZS k odstopu, pri tem pa namerno pozablja ali spregleda sklep skupščine PZS iz l. 2007, ki je v spremembah statuta jasno opredelila poimenovanje dejavnosti PZS in njenih članov kot planinska in planinec, in statut PZS ne omenja več gorništva in gornikov. V pozivu k odstopu se skriva tiha želja peščice posameznikov, ki si že vrsto let želijo propad ali vsaj razpad Planinske zveze Slovenije. Moti jih predvsem dejstvo, da se je PZS v zadnjih letih utrdila kot največja planinska organizacija v državi in uspešno izvaja svojo dejavnost na celotnem ozemlju Slovenije.

Glavni namen pričujočega odgovora je pravilna interpretacija sklepov organov PZS, saj so navedbe g. Kristana netočne in zavajajoče za širšo javnost. Poglavitni namen sprejetih sklepov je utrditev pojmovanja članov PZS kot planincev, kot posledica sprejetega novega statuta PZS, ki je bil sprejet na skupščini PZS po predhodni najširši razpravi v vseh planinskih društvih in meddruštvenih odborih, ki ga je potrdil tudi upravni organ. Kot smo večkrat poudarili, nikomur ne prepovedujemo, da se pojmuje kako drugače, ne pristajamo pa na to, da nas posamezniki spreminjajo v nekaj, kar nismo. Smo planinci in na to smo ponosni. Tako kot so taborniki z vso pravico taborniki, skavti so skavti, gasilci pa gasilci, smo planinci z vso pravico lahko planinci tudi v prihodnje. Tudi Fakulteta za šport v svojih aktih in gradivih uporablja ta naziv in ne npr. DIF ali FTK.

To pojmovanje so uporabljali že pred 116 leti, ko so ime »planinec« izbrali takrat slovensko domoljubno naravnani Slovenci, ki so ustanovili »Slovensko planinsko društvo« v funkciji združevanja planinskih podružnic in ga naslednje leto s tem imenom »Slovensko planinsko društvo« tudi uradno državno registrirali. Torej takrat so se velike osebnosti iz naše planinske zgodovine odločile za uporabo tega imena: »planinstvo, planinec«. Tudi slovenski literati Simon Gregorčič, Oton Zupančič, Fran Saleški Finžgar, Jakob Aljaž ... so dosledno uporabljali izraz planinstvo. Morda je vprašanje, zakaj Slovenci svojega planinskega društva takrat niso poimenovali »Alpsko društvo«, tako kot so to storili drugi narodi v Alpah.

V zvezi s Triglavskimi prijatelji pa bi pojasnili le to, da se je v maju 1872 v Bohinju res porodila ideja o ustanovitvi »Društva gorskih prijateljev«. Na teh osnovah se 1. maja 1872 napišejo pravila društva »Triglavski prijatelji« – »Bergfreunde von Triglav« in na pravilih zapisano »Triglav Alpverein in der Wochin«. Torej so si izbrali ime po Alpah, tako kot Nemci, Avstrijci, Italijani. Pravila so bila napisana v nemščini in zavrnjena že na prvi stopnji, zato pobuda, da bi se registrirali kot društvo in dobili za to potrebno dovoljenje, žal ni uspela.

Slovensko planinsko društvo pa je hotelo biti vseslovensko, na vseh področjih, kjer so bivali Slovenci: Primorska, Tržaška, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Gorenjska, Goriško. Torej ne samo na območju Alp, ki se razprostirajo od Monaka do Dunaja, ampak tudi izven Alp. Tako se je utrdil termin planinstva, kot stoletna vrednota, ki je tudi danes zapisana v aktih PZS, ki jih je potrdila država (Statut PZS).

Iz vašega zapisa lahko povzamemo podcenjujoč odnos do začetnikov oz. očetov Slovenskega planinskega društva v l. 1893, ki so uvedli naše pojmovanje planinci in planinsko. Slovenski planinci sporočamo, da smo nanje še kako ponosni. Od Frana Orožna in Jakoba Aljaža do vseh drugih, ki so prispevali k razvoju slovenskega planinstva. In ob tem dvomiti o slovenski zavednosti Jakoba Aljaža, častnega člana SPD, ki je kupil vrh Triglava za slovenski narod in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu, ker se ni identificiral z besedo gornik temveč planinec, je pravi absurd.

Po sklepu PPZS

Danilo Sbrizaj
generalni sekretar PZS
Dvoržakova 9, Ljubljana

Komentiraj (5):

Bojan Leskošek, sobota, 8. november 2008, ob 14:20

"Morda je vprašanje, zakaj Slovenci svojega planinskega društva takrat niso poimenovali »Alpsko društvo«, tako kot so to storili drugi narodi v Alpah."

Ja, je vprašanje. Zanimivo, pa da (si) ga g. Sbrizaj samo zastavlja, nanj pa ne ponudi odgovora. Zakaj? Najbrž zato, ker mu odgovor ne bi bil všeč.

Zakaj torej se je PZS pri svoji ustanovitvi zgledovala po južnih Slovanih, ki - razen Slovenije - sploh nimajo Alp in ne po ostalih (nemško-, italijansko- in francoskogovorečih) alpskih narodih?

Zgledovanje po naših J sosedih v tistem času (konec 19. st.) - in to kljub temu, da je Slovenija edina južnoslovanska alpska država - je odražalo takratno nasprotovanje germanizaciji, zlasti odpiranju nemških koč in nemškemu poimenovanju naših gora. Neposreden zgled je bil verjetno že leta 1874 ustanovljeni HPD - Hrvatsko planinarsko društvo. Hrvatje (naslednik je HPS) še danes za svojo dejavnost pretežno uporabljajo izraze planinarstvo in planinari, kar pa je tudi razumljivo, saj so njihove gore - planine (naglašeno na 1. zlogu).

Torej je ime SPD nastalo iz odpora do germanizacije, verjetno pa tudi naklonjenosti južnoslovanski ideji, ki se je krepila po pomladi narodov 1848. Iz nekakšnih narodnozavednih (Bjelčević bi verjetno rekel nacionalističnih) razlogov.

Torej Sbrizajev argument, da naj bi bil SPD "planinski" in ne "alpski" zato, ker naj bi združeval vse (tudi ne-alpske) slovenske pokrajine, ne drži. Nemčija ima še bistveno manjši delež Alp kot Slovenija, pa ima njihov Alpenverein društva in "meddruštvene odbore" (Landesverbände) po vsej Nemčiji. Po tem argumentu nobena zveza - razen morda liechtensteinska - ne bi smele biti alpske.

In sedaj k bistvu: zakaj se PZS tako zavzeto zavzema za besedo planinstvo? Zakaj se ji je zdelo potrebno sprejeti tako drastičen ukrep, da je "uzakonila" prepoved slovenske besede? Zakaj ni uporabe samo priporočila in jo izvajala samo v svojih internih aktih in to samo v smislu »krovnega« izraza za dejavnosti od pohodništva do alpinizma? Zakaj se ji je cenzuro zdelo potrebno razširiti celo na tisk (PV) in splet?! Zakaj je tistim, verjetno zelo številnim članom PZS, ki se čutijo (tudi) gornike, to prepovedala biti in poskuša "patentirati" besedo planinec?

Ali so morda njeni funkcionarji tako kratkovidni in zaplankani, da niso uvideli, da je gorništvo vedno bolj prisoten izraz v slovenskem jeziku? Da bi sprevideli, da je npr. na spletu mnogo bolj pogosto uporabljen kot planinstvo (na Googlu je razmerje 171:46 tisoč, na Najdi.si pa 60:38 tisoč "za" gorništvo)? Morda ne vedo, da je PZS članica Mednarodne gorniške (alpinistične) zveze? Morda ne razumejo jezikovnih razlogov in pomenskih odtenkov besede gorništvo?

Dvomim. Kljub temu, da se sklicujejo na formalne razloge, je sedaj menda že večini jasno, da so pravi razlogi drugi. Glede na njihovo naravo pa dvomim, da bodo o njej kdaj odkrito (javno) spregovorili. Torej berite med vrsticami.

Boris Strmšek, sobota, 8. november 2008, ob 16:06

G. Sbrizaj pravi: "...V pozivu k odstopu se skriva tiha želja peščice posameznikov, ki si že vrsto let želijo propad ali vsaj razpad Planinske zveze Slovenije. Moti jih predvsem dejstvo, da se je PZS v zadnjih letih utrdila kot največja planinska organizacija v državi in uspešno izvaja svojo dejavnost na celotnem ozemlju Slovenije..."
Mislim, da nas ima vse skupaj za neumne, ko trese takšne obrabljene finte, ki izhajajo iz prejšnjega sistema. Od leta 1991 imamo svojo državo, demokracijo in svobodo, tega pa se nekateri sploh še ne zavedajo. Med njimi so tudi kakšni "večni" planinski funkcionarji. Jaz se strinjam s pozivom za odstop vodstva PZS, čeprav si ne želim propada ali vsaj razpada PZS. Sem namreč njen član in bi propad moje lastne organizacije bil še večja sramota, kot pa neumnosti, ki jih nekateri iz vodstva PZS počnejo, pišejo in govorijo. Te ljudi je treba samo odstaviti, na njihovo mesto pa postaviti takšne, ki jim je v prvi vrsti pomemben napredek te organizacije, njena širitev in ugled. Nekateri iz zdajšnjega vodstva namreč delajo prav nasprotno. Da se je PZS v zadnjih letih utrdila kot največja planinska organizacija v državi??? Da ne bom počil od smeha. Kdaj pa to ni bila? Koliko planinskih organizacij pa potemtakem imamo v tej naši državi? 10? 20? Dejstvo je, da je PZS v zadnjih 25 letih izgubila polovico članstva. To je katastrofa! Pustite tisto prazgodovino okoli ustanovitve SPD že enkrat in se ukvarjajte s sedanjostjo. In odgovarjajte na konkretna vprašanja, ki vam jih postavljamo. Med drugim jih imate v Bojanovi pripombi kar nekaj. Mene zanima, zakaj se nekateri, ki tako radi mahajo s statutom, tega sami ne držijo? In kdo konkretno je avtor te "protigorniške" ideje? Zakaj, ne bom vprašal, ker pravega odgovora ne bom dobil.

Marko Kern, sobota, 8. november 2008, ob 18:42

Iz takih misli, kot sta jih od sebe dala Sbrizaj in Ekar, lahko potegnem, da je glavno delo vrha PZS odkrivanje vseh mogočih namišljenih zarot. Taki ljudje sami ne bodo nikdar odstopili. Oni se vendar borijo za sveto stvar in resnica je na njihovi strani...

Kdo pa lahko menja celotno vodstvo PZS? Oziroma bolje zapisano - kako se ga menja?

France Malešič, sobota, 8. november 2008, ob 22:29

Pravila gorskega društva "Triglavski prijatelji" so bila seveda napisana v slovenščini (nemški naslov pa je v oklepaju), na kar je opozoril že Lojze Budkovič.
Prav bo, da jih najprej preberemo. V njih ni prav ničesar, na kar slovenski planinci ne bi mogli biti ponosni.
Zdravi ostanimo
France Malešič

Marjeta Štrukelj, nedelja, 9. november 2008, ob 08:36


»Torej je ime SPD nastalo iz odpora do germanizacije, verjetno pa tudi naklonjenosti južnoslovanski ideji, ki se je krepila po pomladi narodov 1848.«

G. Leskošek ima prav, zelo prav. In vsa njegova statistika s katero pošilja besedo planinec (v neki drugi pripombi na isto temo) na smetišče zgodovine? Nam je vsem pogodu? V iskanju lastne identitete se je udomačila. Poprej je nihče niti rabil ni, saj je slovensko govoreči živelj večinoma samo delal. Kaj, če bi južnoslovanske opcije ne bilo? In bi bila germanizacija bolj uspešna? Kje bi bili besedi gorništvo in planinstvo? Pustimo to še za hip.

Kje smo Slovenci zdaj? In kaj nam predstavlja planinska organizacija zdaj? In kaj želimo zdaj in v bodočnosti? Žal mi je, da nisem dovolj izobražena, upam, da vam bom v svoji preproščini znala razložiti, kaj čutim.

Ne moremo se jezikovno naslanjati na Evropo, ta nam ne more dati prave identitete, čeprav je res prijazno zapeljati mimo nekdanje meje, kjer so nas še nedavno tujci ponižujoče opazovali, morda celo pomilovali, ko so nam naše oblasti gledale v »piskre«.

Planinstvo in gorništvo črpata iz sočasnih korenin (pojava obiskovanja gora in planin v negospodarske namene), ki so zdaj menda že odgnale kaj zelenja nad zemljo? Ali pa moramo globoko do semena, morda v čase pred Trubarjem? Če namreč zanikamo vse, kar se je z nami zgodilo pred, med in po obeh svetovnih vojnah, da najdemo pravi izvir, bo za današnje védenje in vêdenje morda našla odgovor kar gospa Mojca Kucler Dolinar, ki trdi, da smo nedavno za pol stoletja izstopili iz civilizacije (?).

Upam, da zadovoljivo govorim slovensko, vsaj »tovarišica profesorica« Kajzerjeva se je v »jami« zelo trudila, da nas ne bo sram srednješolske revščine, kamorkoli že gremo, prvi študirat in drugi delat, nikakršnih »variant« ni bilo. Žal mi je lastni kruh dišal premočno in učena glava je šla po gobe, oprostite, v hribe. Še dandanašnji doma nihče ne vpraša: »Ali greš v gore?« Bog ne daj, celo: »…planine?« Saj bi mislila, da se »afná«. Še bolj res pa je, da mi nihče ne reče »hribovka«… In potem smo uživali prelesti gorskega sveta, gorniki in planinci, dokler nam niso ponovno povedali, katere korenine so ravno po meri v danem trenutku.

Priznajmo torej zgodovini poti in stranpoti v vseh njenih obdobjih, »zgodovina učiteljica« nosi težka bremena napak, a tudi ponos in ljubezen do svojih otrok. Slovenci stojimo kljub temu in morda prav zato, ker se nismo dvigovali ob germanski zavesti, ampak slovanski. V današnjem globalnem svetu me opredeljuje lepota in svoboda rodnega jezika, v besedah izražam hotenja, čutenja in hrepenenja, vedno jih je premalo. In ne želim, da bi bil za katerokoli revnejši – z nerazumnimi dekreti ali potuhnjeno politiko.

Lepa beseda je kakor kos kruha. Kdo ga bo rezal našemu narodu?

eXTReMe Tracker