Stališče uredništva Planinskega vestnika na Odredbo PZS >>> OKROŽNICA P UO PZS
Uporaba besed »gornik« in »gorništvo« znotraj Planinske zveze Slovenije ni dovoljena ...
nadaljevanje je v objavi OKROŽNICA P UO PZS/Odredba PZS
V uredništvu Planinskega vestnika smo nad tem sklepom izredno presenečeni, saj ne razumemo njegovega smisla, ne razumemo ciljev, ki naj bi jih z njegovim izvrševanjem dosegli, in si sploh ne predstavljamo, kako naj bi ga izvajali.
Prve informacije, da postaja beseda gornik v PZS »nebeseda«, so se pojavile med pripravami na skupščino zveze leta 2007. Med gradivi je bil tudi predlog sprememb statuta PZS, po katerem naj bi se iz 1. člena črtala sporna beseda:
»Planinska zveza Slovenije je zveza planinskih, alpinističnih in plezalnih društev, klubov ter drugih društev, ki se ukvarjajo s planinstvom, gorništvom, alpinizmom, plezanjem v različnih okoljih, turnim smučanjem, turnim kolesarjenjem, varovanjem gorske narave, preventivo in gorskim reševanjem.«
Smisla tega predloga že tedaj nismo dojeli (razumeti je bilo, da gre predvsem za strah pred razmahom »konkurenčnega« Gorniškega kluba Skala), utemeljevali pa so ga z ohranjanjem tradicije. Brez razprave je bil sprejet na skupščini PZS 19. maja 2007. Po tej plati torej črtanju besede gorniški iz statuta PZS ni kaj očitati: storjeno je bilo legalno in legitimno.
Pa vendar se lahko vprašamo, kateri cilj je bil s tem dosežen. Nenadoma so se lahko vsi, ki so se imeli za gornike, začeli počutiti v tej zvezi nelagodno. »Ali je to še moja zveza? Ali smem biti še njen član? Jaz imam vendar rad gore, zato sem se včlanil, zakaj me nenadoma ne marajo?« Zmanjševanje članstva PZS pa menda vendar ni bil cilj! Smiselno bi bilo ravno nasprotno: člane »konkurenčnega« društva prepričati, da je pri nas bolje, in jih zvabiti k nam. Ne pa naše odganjati tja!?
Leto je minilo in večina tistih, ki so sklep skupščine opazili, je nanj že pozabila. Zaradi njega se po našem vedenju ni zgodilo ne nič dobrega ne nič slabega.
Sedaj pa je kot strela z jasnega udaril navedeni sklep predsedstva. Ta je naravnost neverjeten in ga je nemogoče izvajati, vsekakor pa lahko ima konkretne negativne posledice za zvezo.
Zakaj je sklep neverjeten?
Neverjetno je, da v današnji demokratični družbi vodstveni organ neke velike zveze prepove uporabo lepe, uveljavljene in pogosto uporabljane slovenske besede! Saj imamo vendar v ustavi zapisano pravico do svobode govora kot ene temeljnih vrednot naše družbe! Tako so besedo gornik uvrstili med psovke, ki se jih ne spodobi pisati v gradivih. Pa celo pisanje psovk ni prepovedano, je le nespodobno!
Neverjetno je, da sklep zavezuje vse funkcionarje k pregonu vsega, kar vsebuje to grozno besedo. Kot da bi šlo za nekaj kužnega.
Neverjetno je, da hoče nekdo omejevati ne le funkcionarje zveze, temveč avtorsko svobodo prav vseh, ki pišejo in objavljajo v okviru PZS, razen v absurdnem primeru, da si avtor svojega dela ne da pošteno plačati. Ali to pomeni, da bi uredništvo Planinskega vestnika moralo gladko zavrniti (hipotetičen) izvrsten članek literarnega nobelovca samo zato, ker bi bila v njem zapisana ta nebeseda? Ali pa mu vsaj ne bi smelo izplačati skromnega honorarja.
Neverjetno je, da leta 2008 nekdo poziva celo k uničenju vsega gradiva, kjer je ta nesrečna beseda zapisana. Le kako so si to zamislili? Pa menda vendar ne bomo vsega sežgali? Kaj pa bomo naredili recimo s Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika? Bo treba tudi to uničiti ali bi ji le spremenili naslov? Mar ni nekaj takega počel glavni junak slavnega Orwellovega romana?
Le čemu naj bi ta sklep služil? Čisto drugače bi bilo, če bi predsedstvo priporočilo uporabo besede planinstvo v uradnih dopisih zaradi spoštovanja tradicije, s katerim opravičuje ta sklep. Priporočilo je eno, prepoved pa čisto nekaj drugega!
Zakaj sklepa ni mogoče izvajati?
Člani uredništva Planinskega vestnika si ne znamo predstavljati, kako bi nekomu zaukazali katere besede mora uporabljati v svojih delih in katerih ne sme. Saj to bi bila vendar cenzura!
Naredili smo hitro analizo pojavljanja besed gornik in gorniški v naši reviji. V enem letniku sta se pojavili okoli 250-krat, in to v prav vsaki številki. Besedi planinec in planinski pa sta bili zapisani okoli 1500-krat. To pomeni, da se ima nekako 15 %–20 % naših piscev (in bralcev) za gornike ali pa vsaj nimajo težav s to besedo. Ali torej sklep predsedstva pomeni, da je 15 %–20 % članov nezaželenih?
Sklep ostro zahteva, da je treba preprečiti nastajanje, razmnoževanje, razpošiljanje, objavljanje ali arhiviranje vseh gradiv, ki bi vsebovala to besedo.
To je absurdno in nemogoče!
Na nastajanje večine besedil nihče nima vpliva. Razmnoževanje je v današnji dobi tudi nemogoče nadzorovati. Razpošiljanje po pošti bi še lahko kako preprečevali, toda elektronskega razpošiljanja ni mogoče »krotiti«. Prav tako lahko vsak bralec, ki je revijo plačal, svoje izvode arhivira, kakor hoče.
Do ukaza, da zaradi uporabe besede gornik uredništvo ne bi smelo objaviti vsebin, ki so kakovostne, zanimive za naše bralce, skladne z uredniško politiko in z dejavnostmi PZS, pa imamo zelo močne moralne zadržke! Tega si noben urednik tiskanega medija v današnji družbi ne more in ne sme privoščiti!
Sklep predsedstva celo zahteva, da se obstoječa pisna gradiva, ki so v nasprotji s tem sklepom, takoj umaknejo iz uporabe ali spletnih strani PZS. Tudi to je absurdno in nemogoče. Beseda gornik ali gorniški se je pojavljala v tako rekoč vsaki številki Planinskega vestnika. Ta zahteva torej pomeni, da je treba uničiti ves arhiv naše revije, zahtevati od bralcev, da storijo enako s svojimi izvodi, zahtevati od vseh javnih knjižnic, da uničijo vse Planinske vestnike, seveda pa tudi umakniti elektronsko kazalo s spletne strani in vse že poskenirane tam objavljene izvode.
Uredništvo Planinskega vestnika zaradi vsega naštetega sklepa predsedstva UO PZS ne more in noče upoštevati. Pri svojem delu si bomo še naprej prizadevali za svoj glavni cilj: izdajati revijo, ki jo bodo naši bralci radi brali, saj jo pošteno plačajo. Vedno smo se in se bomo trudili, da bi bila vsebina zanimiva za čim širši krog tistih, ki imajo radi gore, saj smo vendar zaradi te ljubezni združeni v našo Planinsko zvezo. Pa naj smo planinci, gorniki, alpinisti, plezalci, hribovci, šodrovci, gorohodci, pohodniki, sprehajalci ali pa kakor koli se pač želimo imenovati.
Če pa uredništvo živi v zmoti in bi morala biti ta revija torišče obračunavanja z drugače mislečimi, usmerjanja, dovoljevanja ali prepovedovanja razmišljanja posameznikov, sredstvo za promocijo enih in uničevanje drugih, bo moral njeno krmilo prevzeti kdo drug.
Gore pa so še vedno tam, visoke kot prej. Ostale bodo še dolgo potem, ko ne bo nihče več vedel ne za besedo planinec ne za besedo gornik!
Vladimir Habjan, odgovorni urednik
Člani uredniškega odbora Planinskega vestnika:
dr. Andrej Stritar
prof. dr. Andrej Mašera
mag. Marjan Bradeško
dr. Mateja Pate
dr. Irena Mušič
dr. Slavica Tovšak
Emil Pevec