Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Neverjetno in nemogoče!

 

 

torek, 4. november 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 4019

Stališče uredništva Planinskega vestnika na Odredbo PZS >>> OKROŽNICA P UO PZS

Uporaba besed »gornik« in »gorništvo« znotraj Planinske zveze Slovenije ni dovoljena ...

nadaljevanje je v objavi OKROŽNICA P UO PZS/Odredba PZS


V uredništvu Planinskega vestnika smo nad tem sklepom izredno presenečeni, saj ne razumemo njegovega smisla, ne razumemo ciljev, ki naj bi jih z njegovim izvrševanjem dosegli, in si sploh ne predstavljamo, kako naj bi ga izvajali.

Prve informacije, da postaja beseda gornik v PZS »nebeseda«, so se pojavile med pripravami na skupščino zveze leta 2007. Med gradivi je bil tudi predlog sprememb statuta PZS, po katerem naj bi se iz 1. člena črtala sporna beseda:
»Planinska zveza Slovenije je zveza planinskih, alpinističnih in plezalnih društev, klubov ter drugih društev, ki se ukvarjajo s planinstvom, gorništvom, alpinizmom, plezanjem v različnih okoljih, turnim smučanjem, turnim kolesarjenjem, varovanjem gorske narave, preventivo in gorskim reševanjem.«

Smisla tega predloga že tedaj nismo dojeli (razumeti je bilo, da gre predvsem za strah pred razmahom »konkurenčnega« Gorniškega kluba Skala), utemeljevali pa so ga z ohranjanjem tradicije. Brez razprave je bil sprejet na skupščini PZS 19. maja 2007. Po tej plati torej črtanju besede gorniški iz statuta PZS ni kaj očitati: storjeno je bilo legalno in legitimno.

Pa vendar se lahko vprašamo, kateri cilj je bil s tem dosežen. Nenadoma so se lahko vsi, ki so se imeli za gornike, začeli počutiti v tej zvezi nelagodno. »Ali je to še moja zveza? Ali smem biti še njen član? Jaz imam vendar rad gore, zato sem se včlanil, zakaj me nenadoma ne marajo?« Zmanjševanje članstva PZS pa menda vendar ni bil cilj! Smiselno bi bilo ravno nasprotno: člane »konkurenčnega« društva prepričati, da je pri nas bolje, in jih zvabiti k nam. Ne pa naše odganjati tja!?

Leto je minilo in večina tistih, ki so sklep skupščine opazili, je nanj že pozabila. Zaradi njega se po našem vedenju ni zgodilo ne nič dobrega ne nič slabega.

Sedaj pa je kot strela z jasnega udaril navedeni sklep predsedstva. Ta je naravnost neverjeten in ga je nemogoče izvajati, vsekakor pa lahko ima konkretne negativne posledice za zvezo.

Zakaj je sklep neverjeten?
Neverjetno je, da v današnji demokratični družbi vodstveni organ neke velike zveze prepove uporabo lepe, uveljavljene in pogosto uporabljane slovenske besede! Saj imamo vendar v ustavi zapisano pravico do svobode govora kot ene temeljnih vrednot naše družbe! Tako so besedo gornik uvrstili med psovke, ki se jih ne spodobi pisati v gradivih. Pa celo pisanje psovk ni prepovedano, je le nespodobno!
Neverjetno je, da sklep zavezuje vse funkcionarje k pregonu vsega, kar vsebuje to grozno besedo. Kot da bi šlo za nekaj kužnega.
Neverjetno je, da hoče nekdo omejevati ne le funkcionarje zveze, temveč avtorsko svobodo prav vseh, ki pišejo in objavljajo v okviru PZS, razen v absurdnem primeru, da si avtor svojega dela ne da pošteno plačati. Ali to pomeni, da bi uredništvo Planinskega vestnika moralo gladko zavrniti (hipotetičen) izvrsten članek literarnega nobelovca samo zato, ker bi bila v njem zapisana ta nebeseda? Ali pa mu vsaj ne bi smelo izplačati skromnega honorarja.
Neverjetno je, da leta 2008 nekdo poziva celo k uničenju vsega gradiva, kjer je ta nesrečna beseda zapisana. Le kako so si to zamislili? Pa menda vendar ne bomo vsega sežgali? Kaj pa bomo naredili recimo s Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika? Bo treba tudi to uničiti ali bi ji le spremenili naslov? Mar ni nekaj takega počel glavni junak slavnega Orwellovega romana?

Le čemu naj bi ta sklep služil? Čisto drugače bi bilo, če bi predsedstvo priporočilo uporabo besede planinstvo v uradnih dopisih zaradi spoštovanja tradicije, s katerim opravičuje ta sklep. Priporočilo je eno, prepoved pa čisto nekaj drugega!

Zakaj sklepa ni mogoče izvajati?
Člani uredništva Planinskega vestnika si ne znamo predstavljati, kako bi nekomu zaukazali katere besede mora uporabljati v svojih delih in katerih ne sme. Saj to bi bila vendar cenzura!

Naredili smo hitro analizo pojavljanja besed gornik in gorniški v naši reviji. V enem letniku sta se pojavili okoli 250-krat, in to v prav vsaki številki. Besedi planinec in planinski pa sta bili zapisani okoli 1500-krat. To pomeni, da se ima nekako 15 %–20 % naših piscev (in bralcev) za gornike ali pa vsaj nimajo težav s to besedo. Ali torej sklep predsedstva pomeni, da je 15 %–20 % članov nezaželenih?

Sklep ostro zahteva, da je treba preprečiti nastajanje, razmnoževanje, razpošiljanje, objavljanje ali arhiviranje vseh gradiv, ki bi vsebovala to besedo.

To je absurdno in nemogoče!
Na nastajanje večine besedil nihče nima vpliva. Razmnoževanje je v današnji dobi tudi nemogoče nadzorovati. Razpošiljanje po pošti bi še lahko kako preprečevali, toda elektronskega razpošiljanja ni mogoče »krotiti«. Prav tako lahko vsak bralec, ki je revijo plačal, svoje izvode arhivira, kakor hoče.

Do ukaza, da zaradi uporabe besede gornik uredništvo ne bi smelo objaviti vsebin, ki so kakovostne, zanimive za naše bralce, skladne z uredniško politiko in z dejavnostmi PZS, pa imamo zelo močne moralne zadržke! Tega si noben urednik tiskanega medija v današnji družbi ne more in ne sme privoščiti!

Sklep predsedstva celo zahteva, da se obstoječa pisna gradiva, ki so v nasprotji s tem sklepom, takoj umaknejo iz uporabe ali spletnih strani PZS. Tudi to je absurdno in nemogoče. Beseda gornik ali gorniški se je pojavljala v tako rekoč vsaki številki Planinskega vestnika. Ta zahteva torej pomeni, da je treba uničiti ves arhiv naše revije, zahtevati od bralcev, da storijo enako s svojimi izvodi, zahtevati od vseh javnih knjižnic, da uničijo vse Planinske vestnike, seveda pa tudi umakniti elektronsko kazalo s spletne strani in vse že poskenirane tam objavljene izvode.

Uredništvo Planinskega vestnika zaradi vsega naštetega sklepa predsedstva UO PZS ne more in noče upoštevati. Pri svojem delu si bomo še naprej prizadevali za svoj glavni cilj: izdajati revijo, ki jo bodo naši bralci radi brali, saj jo pošteno plačajo. Vedno smo se in se bomo trudili, da bi bila vsebina zanimiva za čim širši krog tistih, ki imajo radi gore, saj smo vendar zaradi te ljubezni združeni v našo Planinsko zvezo. Pa naj smo planinci, gorniki, alpinisti, plezalci, hribovci, šodrovci, gorohodci, pohodniki, sprehajalci ali pa kakor koli se pač želimo imenovati.

Če pa uredništvo živi v zmoti in bi morala biti ta revija torišče obračunavanja z drugače mislečimi, usmerjanja, dovoljevanja ali prepovedovanja razmišljanja posameznikov, sredstvo za promocijo enih in uničevanje drugih, bo moral njeno krmilo prevzeti kdo drug.

Gore pa so še vedno tam, visoke kot prej. Ostale bodo še dolgo potem, ko ne bo nihče več vedel ne za besedo planinec ne za besedo gornik!

Vladimir Habjan, odgovorni urednik
Člani uredniškega odbora Planinskega vestnika:
dr. Andrej Stritar
prof. dr. Andrej Mašera
mag. Marjan Bradeško
dr. Mateja Pate
dr. Irena Mušič
dr. Slavica Tovšak
Emil Pevec

Komentiraj (13):

Dušan Škodič, torek, 4. november 2008, ob 08:32

Visoko na nekem robu sta stala starec in otrok, ter gledala spenjene valove gorske reke, ki je izdolbla globoko sotesko. »Kaj je to?« je zanimalo otroka. Starec ga je pogledal s starimi, a kristalno čistimi očmi. »Sinko moj, to je časovna reka. Če se ozreš nazaj, boš ugledal najine prehojene poti. In če boš pogledal naprej, boš zaslutil vse tiste, ki naju še čakajo.« Otroka so starčeve besede vznemirile. »Kje pa je lepše in kam bova šla?« je vprašal zaupljivo. Videlo se je, da mu verjame. Starec se je nasmehnil. »Poglej. Star sem sto dvanajst let in vse kar se je zgodilo do sedaj, je bilo zelo lepo. Včasih tudi nekoliko težko, a vendar neponovljivo. Časovne reke ne moreva niti prebresti, niti ne moreva nazaj proti toku. Korak lahko usmeriva le v prihodnost, kjer naju čaka vrsta skupnih poti in doživetij na njih. Kako dolgo pa te bom lahko še vodil s svojo utrujeno roko in svetoval z besedo, ter kako dolgo mi boš v oporo ti, ne ve nihče. Lahko ti le zagotovim, da je prav, če sprejmeva vse, kar nama bo prinesla prihodnost!«

Tole sem zapisal v letošnji novoletni čestitki bralcem Planinskega vestnika.
Nisem slutil, da se bo morda še prekmalu potrebno soočiti s prihodnostjo, ki bo krojena s strani ljudi, ki ne vedo, da sta škarje in platno v resnici koristna le v rokah krojačev in šivilj. Omislili so si cenzuro sto dvanajst letne revije, »starca«, ki je vse svoje otroke; planince, gornike in alpiniste vzgajal in vodil skozi življenje v gorah in jim kazal pravo pot. Bravo!

Če bo v bodoče iz Planinskega vestnika nastal cenzurirani planinski »kripelj«, si lahko gospod predsednik, ki je podpisal ta žaljivi diktat, mojo poslednjo naročnino za revijo, za katero sem napisal šestdeset prispevkov – mirno zatakne za klobuk. Članarino prav tako!

Dušan Škodič

Iztok Cukjati, torek, 4. november 2008, ob 09:47

Kakšna GROBA kršitev USTAVE, da ZDRAVE PAMETI niti ne omenjam!
CELOTNO VODSTVO Planinske Zveze Slovenije naj TAKOJ PREKLIČE sklep in TAKOJ nato ODSTOPI!!!
Če sklepa ne bo spremenilo bo zadevo dobilo Ustavno sodišče. Sklep bo zavrnjen. Ni skrbi, samo nekaj dela bo...
Ne čudi, da ima Ustavno sodišče preveč dela, ko pa ljudje - vodstva organizacij ipd. sprejemajo tako "neumne" sklepe, določila, zakone...

Iztok Cukjati, gornik, ki rad hodi v gore

Janez Korošec, torek, 4. november 2008, ob 09:55

neverjetno...na PZS so po dolgih letih prerekanj medse vzeli npr. gorske kolesarje (MTB/PZS sekcija, mtb tečaji PZS), a izgnali so tiste, ki radi hodijo v gore - gornike.

definitivno za rubriko: Saj ni res, pa je!

Greta Kastelic, torek, 4. november 2008, ob 10:11

Iztok, če vaša informacija glede ustavnega sodišča drži, samo smelo naprej!!!

Bor Šumrada, torek, 4. november 2008, ob 12:27

Upam, da bodo vse te pripombe in komentarji ter pritožbe zoper ta nesmiselni sklep UO PZS, kaj vplivale na potrebno in korenito spremembo pri vodstvu PZS, saj takšni sklepi že mejijo na norost. Očitno trenutni UO PZS, s takšnimi sklepi, temelji h nekakšnim nesmiselnim in nerazumevajočim ciljem. V resnici pa s sprejemanjem takšnih sklepov samo zbija, že tako vedno nižjo, "popularnost" PZS-ja. Upam, ponovno, da se bo to resnično spremenilo, ter bodo vodstvo prevzeli ljudje, ki bodo imeli ideje in misli usmerjene v boljšo prihodnost PZS-ja, kakršno si vsi člani želimo.

Matjaž Pristavec, torek, 4. november 2008, ob 12:55

Omenjeni sklep UO PZS dokazuje, da teorija relativnosti obstaja. Čas v vrhovih PZS teče drugače (počasneje oz. kar ciklira) in vsake toliko časa doseže fazo kulturnega boja z namenom očiščenja vsega kar je tekom let prodrlo v dušo slovenskega planinca ter jo po mnjenju vrhovnikov PZS spravilo na stranpota in zablode GORNIŠTVA.

Drejc Karničar, torek, 4. november 2008, ob 16:24

K vsemu zapisanemu ni kaj dosti dodati. Pa vendar je v tem primeru treba jasno in glasno povedati, da je duh ušel iz steklenice. Zadeva je bolna, skregana z zdravo pametjo. Znaki hude bolezni se v naši krovni organizaciji kažejo že dolgo časa. Vendar se po gnojnih izcedkih zadeve ponavadi lepo pomirijo in čez gnojno tkivo se zaraste le goljufiva krasta. Bolnik pa je vedno bolj samozavesten....
Z zanimanjem pričakujem naslednje poteze vodstva PZS. Če se bo tudi tokrat samo zarasla krasta, nam pa res ni več pomoči!

Gorniški pozdrav!

Marjeta Štrukelj, torek, 4. november 2008, ob 17:21

Spoštovano uredništvo, hvala!

Oddahnila sem si, zakaj ti dnevi za mene res niso bili enostavni. Pisala sem vam pismo, dolgo in neizrekljivo polno žalosti je bilo, a mi ga zdaj ni treba oddati. Luč na koncu predora je posvetila, obzorje ponovno obsega 360 stopinj. Zdaj me nepremišljen nori sklep več ne teži, vaše pismo me je povsem pomirilo, ne glede na to, ali bo ta nepreklicani sklep preklican ali ne. Lahko ga družno ignoriramo…

A žalost ostaja, bolečine ni mogoče ignorirati. Bolj kot kdaj prej mi je jasno, da Alpenverein zmaguje brez boja, čeprav sploh ni vstopil vanj. Roke stran od politike, bi vas prosila še nedavno, a zdaj, mislim, bo kmalu potrebno krepiti narodno zavest, katere buditelj je nekoč bil tudi PV. To je seveda že politika, upam, da še dovolj svobodna, a ljuba domača beseda stoji in pade z njo.

Na povsem konkretno vprašanje, ki sem ga na forumu že zastavila, ni bilo nobenega odgovora, niti pomisleka, da je ideja utopična (nimam potrebnih strokovnih znanj) - ponavljam: »Ali je izvedljivo zavarovati člane slovenske organizacije (recimo PZS, da nam ne bo treba prestopati, ustanavljati… na novo formirati vseh vezi, ki jih le-ta po svetu že ima itd..,) pri avstrijski zavarovalnici pod enakimi finančnimi in pravnimi pogoji, kot so zavarovani člani Alpenvereina?«

In prvo vprašanje: »So v domovini pri zavarovalnicah možnosti za enakovredne rešitve izčrpane?«

V upanju, da živim in umrem kot član slovenske organizacije (gornikov, planincev, hribovcev ipd.), na katero bom tudi v tujini vedno in povsod ponosna, vas pozdravljam

Marjeta Štrukelj

Urška Stritar, torek, 4. november 2008, ob 21:03

V sedemdesetih letih 20. stoletja možakarja, ki sem ga slučajno srečala v gorah, nisem smela nasloviti z gospodom, ampak sem morala uporabljati pravo besedo: tovariš.

V osemdesetih letih 20. stoletja so me vrgli iz Kulturne komisije PZS, ker sem našla ubran pevski zbor za pomembno proslavo PZS, pa se je izkazalo, da ga je vodil bivši duhovnik.

V devetdesetih letih 20. stoletja sem lahko spremljala »kvazi« demokratične spremembe v vrhovih PZS, ki bi jih lahko imenitno ubesedil in zapel Iztok Mlakar (kot o tistem roza pikčastem konzervativno radikalnem Gvidu).

Zdaj, v prvem desetletju 21. stoletja me je šokirala skupina planinskih veljakov, ki je iznašla nevaren vir vseh težav: grozno besedo gornik.

V drugem desetletju 21. stoletja pa me bo morda kaznovala planinska besedna policija, ki me bo zaradi kršitve nečastno izbrisala iz seznama svoje veleorganizacije.

Pravijo, da sta samo dve stvari neskončni: vesolje in človeška neumnost (za vesolje niti nismo popolnoma prepričani!). In tole besedno ideološko preganjanje je žal vrhunska človeška neumnost!

Urška Stritar

Mojca Luštrek, torek, 4. november 2008, ob 22:35

Na to temo sem se oglasila že (pre?)večkrat, pa naj se še enkrat na izjavo urednikov moje najljubše revije. Vse, kar pravijo, je res. Ali lahko še kaj dodam? Trikrat lahko ugibate ... Samo dvoje bom.


1. Končno se je naša »pravda« pojavila tudi na Slovlitu (to je elektronski forum diskusijske skupine slavistov in drugih, ki se zanimamo za jezik, književnost in podobno). Dva ocvirka od tam:

1.1. Primož Peterlin pravi:

Na PZS očitno že preizkusno uporabljajo novo izdajo SSKJ:

planinec -nca m kdor hodi v hribe in je član PZS in/ali simpatizer
kontinuitetne politične opcije
gornik -a m kdor hodi v hribe in je član GKS in/ali simpatizer
pomladne politične opcije


1.2. Zoran Božič pa je spesnil tole:

Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
si gora, planina, mi v prsih ječi,
dilema res težka me strašno boli.

Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
je hraber planinec, ki gor ne prizna,
na sebi planinske le čevlje ima?


2. Močno upam, da naše zavzemanje za »pravico« ne bo povzročilo novih »krivic«. V tej polemiki namreč čedalje večkrat začutim ne (le) obrambo gorništva, ampak (tudi) napade na planinstvo. Pa nas je večina planincev čisto spodobnih ljudi. Čustvenost odzivov je razumljiva, je bila tudi nesramno izzvana, a zdaj bi bil že čas za razumen konec te zgodbe: ker noben diktat ni posebno demokratičen, kakor skušate prikazati gospodje iz (tudi moje) PZS, bi bilo najpametneje (tudi častno), če bi sklep umaknili, preklicali, sicer pa bo najbrž res treba poseči po pravnih sredstvih. Moja najljubša revija in cenzura namreč ne gresta skupaj.


Dominik Skumavec, torek, 4. november 2008, ob 23:18

Ali je kaj čudnega ob takšnih bedarijah, če se ljubitelji gora v Sloveniji raje združujejo izven PZS?

Sicer pa, ali kdo ve od kod demagogija, da morajo biti vsi hribovci pod eno streho? Svoboda združevanja je zapisana v ustavi.

Seveda se spodobi, da imamo eno nacionalno zvezo, članico UIAA, ampak ta naj si prizadeva, da bo taka, da bo članstvo v njej želja vseh in vsakomur v čast, ne pa da ima človek občutek krivde, ker je včlanjen v (skoraj) totalitarno organizacijo...

Na srečo "okrožnica" ni samo neverjetna in nemogoča ampak je tako nora da je prav smešna.

Boris Strmšek, sreda, 5. november 2008, ob 11:06

Uredništvo Planinskega vestnika je naredilo to, kar bi morala vodstva vseh planinskih društev - upreti se takšnim nerazumljivim, da ne rečemo neumnim, odločitvam vodstva PZS. In ker planinski funkcionarji ne naredijo ničesar, da bi se izboljšalo stanje v naši krovni gorniški organizaciji, le-ta počasi tone. Že to, da se iz statuta leta 2007 črtala beseda "gorništvo" je posledica tega, da delegati planinskih društev ne razmišljajo kaj dosti o tem, za kar dvigujejo roke na skupščinah. Se oproščam tistim, ki pa jim res ni vseeno, kaj se dogaja s PZS. To, da nekaterim na PZS gre na živce beseda gorništvo, še ne pomeni, da si lahko privoščijo takšne neumne odločitve v imenu celotne planinske ali gorniške organizacije, kakor vam je pač bolj všeč. Kot alpinist se vseeno raje označim za gornika, kot pa planinca, saj se mi zdi, da beseda gornik širše označuje moje udejstvovanje v gorah. Planinec se mi zdi nekakšna pomanjševalnica. Pa to še ne pomeni, da mi gre beseda planinec oz. planinstvo na živce in bi jo rad prepovedal. Pa saj je dosti različnih oznak ali celo stopenj zahtevnosti našega športno-rekreativnega udejstvovanja v gorah - izletnik, pohodnik, turni smučar, alpinistični smučar, alpinist, plezalec... pa tudi planinec, komur je to bližje, ali celo gornik, kar zajema vse te aktivnosti v gorah. Pa pravzaprav tole zadnje preganjanje besed gornik in gorništvo ne skrbi toliko - mogoče so še bolj zaskrbljujoče stvari, ki so se že dogajale s podobnimi motivi. Tako je na blogu Boruta Peršolje zaslediti tudi tale zapis:

2003
CLUB ARC ALPIN (CAA), krovna organizacija gorniških organizacij alpskih držav, ki združuje okoli 1,5 milijona članov planinskih društev, je PZS posredovala v izid zgibanko z naslovom Naravi prijazno zimsko gorništvo. Pri pripravi smo sodelovali Matej Ogrin, Katja Šnuderl in Borut Peršolja. Zgibanka je bila natisnjena, vendar nikoli ni zagledala luč sveta, ampak leži v kleti PZS. Razlog: v naslovu in besedilu je uporabljena beseda gorništvo. Načelnica Komisije za varstvo gorske narave Katja Šnuderl je bila zaradi pritiska predsedstva PZS odstopljena.

Zanimivo, kaj se gre ta naša organizacija. Pa verjetno se je in se dogaja še marsikaj podobnega. Imam se za gornika, sem član Planinske zveze Slovenije in me je sram, da ima moja krovna gorniška organizacija takšno vodstvo. Tudi za Planinski vestnik sem pisal in bom še, besede planinec, planinstvo, gornik, gorništvo in vse izpeljanke pa bom uporabljal po lastnem prepričanju in ne zaradi nekakšne neumne odločitve vodstva PZS. Kdo jim sploh daje pravico, da s svojimi odločitvami posegajo na takšna področja?

Vladimir Habjan, sobota, 8. november 2008, ob 09:12

Zahvaljujemo se vsem, ki ste se oglasili, pa tudi vsem tistim, ki ste nam v teh dneh pisali.
Uredništvo ima seveda odgovornost do svojega ustanovitelja in izdajatelja, še večjo odgovornost pa ima do svojih naročnikov, bralcev in vseh članov PZS, ljubiteljev gora.
Danes so vsi mediji pomemben dejavnik delovanja naše družbe, saj morajo z objektivnim informiranjem zagotavljati široko razgledanost svojih bralcev, kar predstavlja temelj demokracije.
Planinski vestnik sicer ni in ne sme postati politična revija, zato je še bolj pomembno, da ne podleže takim ali drugačnim pritiskom po omejevanju izražanja. Velik nesmisel bi bil, da bi naša revija omejila rabo slovenščine, saj ima tudi pomembno kulturno poslanstvo.
Uredništvo želi še nadalje izdajati privlačno in zanimivo revijo za vse člane PZS in ljubitelje gora. Prepričano smo, da veliko večino naših bralcev zanimajo predvsem hribi, bistveno manj pa križi in težave funkcionarjev na vseh nivojih PZS. Zato se bomo tudi v bodoče upirali močnim pritiskom po spremembi naše revije v nekakšen informator o dejavnostih funkcionarjev na vseh nivojih organizacije. Hkrati pa nameravamo še nadalje odpirati razprave o pomembnih vsebinskih temah, ki jih v našem planinstvu ne manjka, a se marsikdaj o njih noče govoriti.

Uredništvo

eXTReMe Tracker