Borut Peršolja - blogi.siol.net: Kroniko ozadja dogajanja v navezi planinstvo–gorništvo začenjam z naslovom, ki je vzet iz pisma, ki mi ga je 12. 2. 1992 posredoval zdaj že pokojni Božo Jordan.
Ta prispevek namenjam njegovemu spominu. Pogrešam iskriv in odprt dialog, ki je v petnajstih letih najinega znanstva obsegal več kot 100 pisem, ki jih skrbno hranim.
Kronika ozadja ni sistematična študija, ampak prikaz mojih srečevanj z drugimi avtorji. (In če bi častni član PZS kdaj prebral kaj, kar ne pride iz pod njegovega peresa ruševca (npr. zadnjo izdajo Planinske šole, Vodniškega učbenika …) ali od avtorjev, ki jim naroči pisanje, bi bil včeraj in danes čisto spokojen dan.)
Bralec ali bralka bo z lahkoto ugotovila, kje se nehajo citati in začne moj komentar.
***
1921
Izide prvi slovenski gorniški priročnik Na planine!, ki ga je napisal Pavel Kunaver. Zasnova poglavij, ki že takrat obsegajo celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), pokaže presenetljivo podobnost z današnjim predmetnikom Planinske šole.
Poglavja v priročniku Na planine!:
Pomen planinstva.
Znanje in zmožnost planinca.
Oziri na telo.
Hrana.
Oprava in orodje planincev.
Vedenje v planinah.
Prenočevanje na planem.
Planinske cvetke.
V boju z elementi.
Gora.
Padajoče kamenje.
Hoja in plezanje po gorah.
Zima.
Nevarnosti v planinah pozimi.
Ledniki.*
* Ne gre za napako, temveč izraz, ki ga danes pišemo drugače.
Gora in planina se izmenjujeta.
1982
V Cankarjevi založbi izide knjiga Slovenske gore:
Kazalo (naslov poglavja in avtor):
Gore Ivan Gams
Rastline Tone Wraber
Gozd Dušan Robič
Živali Janez Gregori
Človek Tone Cevc
Raziskovanje Drago Meze
Planinstvo Tone Strojin, Tine Orel
Beseda Franc Vogelnik
Glasba Marijan Lipovšek
Podoba France Zupan
Fotografija Mirko Kambič
Film France Brenk
Boj Tone Svetina
Varstvo Peter Skoberne
V ospredju je gora.
1988
Besedo gornik je uporabil že Fran Levstik, ko je pisal Popotovanje od Litije do Čateža (11. 11. 1857). Za hoje v gore so izraz gornik začeli uporabljati leta 1928. (dr. Vladimir Škerlak, Delo, 1. 12. 1988)
1990
Na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani od šolskega leta 1990/1991 (pod različnim imenom, sprva Katedra za planinstvo, Kristan 1991) deluje Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi in izvajajo predmet Planinstvo in izbirni predmet Gorništvo in dejavnosti v naravi.
1991
Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: MK PZS) je poleti pripravila prvi tečaj gorništva. Namenjen je bil tistim, ki si v gorah zastavljajo višje in težje cilje, tistim, ki jim hoja pomeni tudi raziskovanje gorskega sveta … Udeleženci na tečaju spoznavajo celovit, vsestranski odnos do gora. (iz Razpisa MK PZS)
1992
Upravni odbor PZS je februarja obravnaval programski dokument “Gorništvo je sestavni del slovenske zgodovine, kulture in sedanjega življenja“, ki ga je pripravilo novo vodstvo MK PZS pod predsedstvom Boruta Peršolja. V njem je predlagala uresničevanje projekta Kakovostne množičnosti, s katerim iščemo odgovor na vedno večji obisk gorskega sveta. Ker tega vala ne moremo zaustaviti, si moramo prizadevati, da obiskovalce pripravimo na stik z gorsko naravo. Cilj projekta Kakovostne množičnosti je usposobiti vsakega posameznika za samostojno in varnejše gibanje v gore.
Upravni odbor PZS je po razpravi v zvezi s tem dokumentom, med drugimi sprejel tudi naslednji sklep:
· UO PZS izreka priznanje MK PZS za njeno dosedanjo aktivnost na področju vzgoje in izobraževanja in rezultate dosedanjega dela.
Takoj zatem – 12. 2. 1992 – se mi je s pismom oglasil Božo Jordan, inštruktor planinske vzgoje iz Dobrteše vasi. Ob koncu daljšega pisanja, v katerem je odločno polemiziral glede uporabe pojma gorništva, je napisal: »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.«
Nadaljevanje>>borut.blog.siol.net