Ona, Aktualno - Lea Jelen: Ženske in smrt
/.../ V gorah sem zavohala smrt
Odraščala sem ob zgodbah, v katerih je bila smrt tako tesno prepletena z življenjem, da se ju sploh ni dalo ločiti, ne da bi se izgubila bistvo in pomen.
Mogoče sem zato pozneje, kot mlada ženska, v gorah včasih zavohala smrt. Bila je tam, v steni, v strmi zasneženi grapi je ždela v plazu, v zaledenelem slapu je čakala. Vedela sem, kdaj je bila tam, a nisem mogla nikogar opozoriti. Vedela sem namreč tudi to, da me nihče ne bi poslušal, za noro bi me imeli in vseeno bi šli tja. Iz babičinih pravljic sem vedela, da se o nekaterih stvareh govori samo šepetaje in samo tistim, ki to znajo slišati. Nekaterih stvari ne moreš preprečiti ali spremeniti, ker so večje od tebe in mene, zato ne smeš niti poskusiti.
Ko je v plazu umrla prijateljica in so jo iskali ves božični čas do konca volčjih noči, me je neke zimske noči obiskala v sanjah. Videla sem jo lebdeti, z mirnim srečnim smehljajem na prelepem, jasnem obrazu je dejala: »Glej, tu sem, ni me tam, kjer me iščejo, in dobro mi je tu!«
Ko sem isto leto rodila prvega otroka in je to pomenilo, da najbrž vsaj nekaj časa ne bova več skupaj plezali v gorah, ki so ji toliko pomenile, da jim je posvetila ves svoj prosti čas, je prva med prijateljicami prišla v porodnišnico. Nekaj mesecev pozneje je umrla.
Na neki čuden način je najini poti ločilo oboje: novo življenje in smrt. Ko sem v tistem času hodila po planjavah arizonskih puščav, sem vedela, kdaj hodim po indijanskih kosteh in katera cedra poje, naj iz njenega lesa stešejo posteljico za dete. ...
Celotna pripoved je le v tiskani izdaji revije Ona (št. 43), strani 56 - 58