Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Vodila

sreda, 29. oktober 2008, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1779

pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev + Sklepi sprejeti na nadaljevalnem zasedanju redne Skupščine Planinske zveze Slovenije (Ljubljana, 23. 10. 1999)

Slovensko planinsko društvo – prednik Planinske zveze Slovenije – je bilo ustanovljeno leta 1893 s ciljem, da se “ohrani slovensko lice slovenskih gora”. Po dobrih sto letih sodelovanja s prebivalstvom gorskega in vznožnega sveta ter življenja in dela v gorah se planinska društva ter njihova krovna organizacija po vsebini, razširjenosti in uspehih uvrščajo med vodilne planinske organizacije v svetu. Spremenjene družbene, ekonomske in socialne razmere ustvarjajo drugačne pogoje delovanja društev. To od nas terja, da se vprašanj, ki jih vsakodnevno prinaša življenje, lotimo zavzeto, odgovorno in odločno. Naša naloga bo nekoliko lažja, ker se ob tem lahko opremo na spoznanja in izročilo iz preteklosti. Odgovornost in zavezanost za nadaljnji razvoj in ohranjanje doseženega pa sta morda večji kot kdaj koli doslej.

Planinska društva in Planinska zveza Slovenije predstavljajo pomemben del civilne družbe v Sloveniji. Zavedamo se pomena in odgovornosti civilne družbe, ki lahko deluje samo v demokratični družbi z visoko razvito demokratično zavestjo. Ko so izpolnjeni ti pogoji, je civilna družba državi enakopravni partner in ne njen tekmec, saj si s svojim delovanjem prizadeva za dobrobit skupnosti v celoti. Planinska zveza Slovenije si bo s svojim ravnanjem prizadevala razvijati ta načela, saj ugotavljamo, da je civilna družba, in s tem tudi društva, ob tranziciji potegnila “krajši” konec. Če je na eni strani to razumljivo, ker je bilo potrebno ustvariti novo državo, pa na drugi strani ne pristajamo, da se pozablja zlasti na družbeno koristnost društev. Če razumemo, da smo zgubili mnoge olajšave, ki so si jih planinska društva izborila pri nekdanjih občinskih oblasteh, pa ne razumemo dejstva, da država ni poskrbela za učinkovito zaščito in vlaganja v visokogorski prostor. Spremenile so se tudi navade obiskovalcev gora. Obisk gorskih vrhov se povečuje, število nočitev v planinskih kočah pa se zmanjšuje. V planinski organizaciji smo priča drobljenju: v 10 letih se je število planinskih društev povečalo za 25 %, obenem pa se je tudi za 25 % zmanjšalo število članov.

Vse to od članov in planinskih društev, meddruštvenih odborov planinskih društev in Planinske zveze Slovenije terja, da se opredelimo do teh pojavov, ponovno opredelimo nekatere cilje in sprejmemo nova izhodišča za skupno, poenoteno ravnanje. S tem dokumentom, ki ga sprejemamo, v ničemer vnaprej ne določamo postopka spreminjanja Statuta Planinske zveze Slovenije in Pravilnikov. Z njegovim sprejetjem izražamo voljo, da se bomo lotili reševanja vprašanj v smeri, kot smo se v tem dokumentu dogovorili. Postopek spreminjanja Statuta Planinske zveze Slovenije ali Pravilnikov pa bo lahko navrgel in osvetlil še dodatne argumente, ki bodo potrdili ali pa spremenili ta stališča. Tudi vnaprej bomo naša stališča vseskozi preverjali, vrednotili njihovo uveljavljanje in jih po potrebi dopolnjevali v skladu s spremenjenimi razmerami.

VODILA PRI DELU PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IN PLANINSKIH DRUŠTEV

1. ČLOVEK SE MORA V GORAH OBNAŠATI KOT GOST
Hitro spreminjanje življenjskih pogojev v predelih ob vznožju Alp in v drugih evropskih gorah je turiste dokončno zvabilo v ta svet. Da bi bila pot do cilja čim krajša in lažja, smo v visokogorskem svetu zgradili ceste, žičnice in vse več turističnih naselij. Turizem je postal ena najmočnejših gospodarskih dejavnosti. Ocenjujejo, da Alpe letno obišče okrog 100 milijonov turistov ali povedano drugače: desetina celotnega svetovnega turizma poteka v Alpah. Preko množičnih medijev dobivamo sliko o gori kot o kraljestvu svobode, v katerem odkrijemo resničnost preprostega, človeškega in naravnega življenja, ki je daleč od otopelega in surovega potrošniškega sveta. Vendar pa je ta idealistična predstava prinesla s seboj tudi nevšečnosti, zaradi katerih smo v planinski organizaciji prisiljeni korenito pretehtati nekatere usmeritve. Če so vse planinske organizacije v Evropi na začetku svojega obstoja želele pripeljati v gore čimveč ljudi, pa se danes vse več ukvarjamo z negativnimi vplivi, ki jih je prinesel moderen način življenja. Tudi nam množičnost ni več glavni cilj, kvečjemu želimo množice obiskovalcev navdušiti za planinstvo kot način življenja. Upreti se moramo ciljem turističnega gospodarstva, ki želi narediti gore vsem dostopne.

Po grobih podatkih obišče slovenske gore letno preko milijon obiskovalcev. Množični obisk gora je z leti prinesel s seboj tudi varljiv občutek varnosti, zato z večjim obiskom raste število nesreč. To skrb vzbujajoče stanje terja ukrepanje vseh pristojnih in odgovornih. Enega od vzrokov za nesreče v gorah predstavlja tudi odtujenost od narave. Planinstvo vse manj ostaja način življenja. Danes se izleti, pohodi in ture v gore praviloma končajo še isti dan, zato koče, predvsem v sredogorju, ostajajo osamljene. Čas, odmerjen za obisk gora, postaja vse krajši. Cilji obiskovalcev so vse bolj zahtevni in to jih sili v večje tveganje. Redkeje se dogaja, da obiskovalci opustijo ali spremenijo cilj ali pa odnehajo med potjo, če to po vseh zakonitostih varnega gibanja v gorah veleva vreme ali pa psihofizično stanje obiskovalca. Vse to so navade današnjega življenja, ki slabo vplivajo na varnost obiskovalcev gora. Vse bolj jasno postaja, da mora vsak obiskovalec gora bolj razmišljati o lastni varnosti, o vplivih svojega početja na gorsko okolje in delovati tako, da ne bo prihajalo do kvarnih vplivov. Gore so vedno bile in bodo ostale nevarne za obiskovalce. Tega dejstva z nobenimi dejanji in nasilnimi ukrepi nad gorsko naravo ne moremo spreminjati.

Planinska organizacija ima od leta 1973 dalje napisana pravila obnašanja obiskovalcev gora: Častni kodeks slovenskih planincev. Navkljub mnogim letom, ki so minila od njegovega sprejetja, je kodeks še vedno aktualen in je osnova za odnose med obiskovalci in planinci ter za njihov odnos do gorskega sveta.

Da bi preprečili in omilili škodljive posledice množičnega obiska v gorah, bomo v planinskih društvih ter meddruštvenih odborih, združenih v Planinski zvezi Slovenije, zasnovali aktivnosti na naslednjih izhodiščih:

• Planinska društva morajo z vzgajanjem in izobraževanjem vseh starostnih skupin članstva širiti zavest o odgovornem obnašanju v gorah. Vzgojno-izobraževalni cilji bodo celostni in usmerjeni v spoznavanje planinstva kot načina življenja. Le-tega zaznamujejo različne oblike gibanja v vseh letnih časih, spoznavanje in raziskovanje ter doživljanje gora. Zavedamo se, da je vzgojno-izobraževalno delo vseživljenjski proces, ki prinaša otipljive rezultate šele na dolgi rok. Zato bomo, tako kot doslej, posebno pozornost namenjali mladim. Z družinsko članarino ter družinam namenjenimi akcijami pa bomo izboljšali stik društev z njimi.
• Ker pa vsi obiskovalci slovenskih gora niso člani planinskih društev, pričakujemo, da bo tudi država poskrbela za njihovo planinsko vzgojo in izobraževanje. Ta prizadevanja morajo biti usmerjena tako v izboljšanje varnosti (znanja za varno hojo) kot tudi naravi in ljudem prijazno obnašanje (zavedanje o občutljivosti gorskega sveta). Menimo, da bi ta znanja morali osvojiti vsi prebivalci Slovenije v času obveznega šolanja. Planinska zveza Slovenije je pri tem pripravljena pomagati s svojimi izkušnjami, znanjem ter primerno usposobljenimi prostovoljnimi in poklicnimi strokovnimi kadri.
• Obiskovalcem gora priporočamo, da se na odhod v gore primerno pripravijo že doma. Cilj vsakega odhoda v gorski svet naj bo varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha za vsako ceno. Zato izbirajmo poti in cilje, ki smo jim dorasli z znanjem, izkušnjami in primerno opremo. S potekom ture seznanimo tudi svojce, ki nas bodo počakali doma. Če gredo z nami otroci, potem je potrebno cilj prilagoditi njim, saj smo mi z njimi na izletu in ne oni z nami! Bolnim odsvetujemo napornejše planinske cilje!
• V gore se podajmo dovolj zgodaj, da izlet ali turo opravimo brez nepotrebne naglice in se poleti izognemo nevihtnemu vremenu. Na turi priporočamo dosledno vpisovanje v vpisne knjige v kočah in na vrhovih. Ko stojimo na vrhu, je pred nami vsaj še polovica poti, zato, če je le mogoče, izberimo za vrnitev v dolino lažjo pot od tiste, po kateri smo se vzpeli, saj smo ob sestopu že utrujeni in manj zbrani. Upoštevajmo izsledke vsakoletnih analiz nesreč v slovenskih gorah, ki za tipično nesrečo pravijo, da se pripeti ob sestopu nekje na višini gozdne meje med drugo in četrto uro popoldan. Na ture po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh se odpravimo primerno opremljeni v spremstvu izkušenih planincev ali v spremstvu prostovoljnega ali poklicnega vodnika. Zahtevnejše ture načrtujmo tako, da lahko prenočimo v kateri od številnih planinskih koč.
• Po končani turi se s spremljevalci pogovorimo o doživetjih in izkušnjah, pridobljenih na turi. Uporabimo jih zato, da se bomo naslednjič še varneje podali v gore.
• Znanja o varni in doživetij polni hoji je potrebno vseskozi obnavljati, utrjevati in dograjevati. Zato obiskovalcem gora priporočamo, da se udeležujejo vzgojno-izobraževalnih akcij v organizaciji planinskih društev in Planinske zveze Slovenije ter se samoizobražujejo s pomočjo dostopne vzgojne strokovne literature. Zlasti neusposobljenim obiskovalcem gora svetujemo, da se udeležujejo organiziranih izletov v okviru planinskih društev ali pa da najamejo gorskega vodnika.
• Od oblasti bomo zahtevali, da vzpostavi takšno mrežo vremenskih opazovalnic, ki bo redno posredovala podatke o stanju vremena v pomembnejših gorskih izhodiščih (Trenta, Kranjska Gora, Vršič, Bohinj, Jezersko, Logarska dolina ...)
• Pozivamo vse, ki tako ali drugače oblikujejo javno mnenje, da gora ne prikazujejo zgolj v idealizirani podobi, ki gore prikazuje predvsem kot prostor, kjer naj bi se obiskovalci osvobodili vseh nadlog modernega življenja, pač pa celovito, z vsemi nevšečnostmi in nevarnostmi, ki lahko doletijo nepripravljene in nevešče obiskovalce gora. To bo omogočilo, da bodo obiskovalci gore manj podcenjevali in bolj skrbeli za lastno varnost.

2. GORSKI PROSTOR JE NENADOMESTLJIV
Planinstvo je opredeljeno kot splet rekreacijskih, športnih, kulturnih, znanstvenih in gospodarskih dejavnosti, povezanih z doživljanjem gorske narave. Ob množičnem doživljanju in uživanju gorske narave pa je vedno bolj pomembno vprašanje vplivov planinstva na okolje. Obiskovalci gora obremenjujemo, včasih tudi pretirano, gorsko okolje:

• s hrupom,
• z onesnaževanjem okolja,
• z uničevanjem življa in
• z drugimi negativnimi učinki.

Zaradi tega bomo podpirali in vzpodbujali zakonsko zaščito gorskih območij, obenem pa se bomo pri svojem delu držali naslednjih pravil:
• Planinska društva naj ne organizirajo množičnih izletov, pohodov in tur v močno obljudene predele in naj ne vodijo stotin ljudi v območja s krhkim naravnim ravnotežjem.
• V planinskih organizacijah podpiramo prizadevanja za omejitev individualnega avtomobilskega prometa v visokogorskih dolinah (Tamar, Vrata, Logarska dolina, Topla pod Peco ...). V vsakem primeru moramo preprečiti neposreden dostop do planinskih koč z avtomobili. Pametna omejitev avtomobilskega prometa v gorah bi obenem omogočila odpiranje novih delovnih mest zaradi potreb po prevozniških uslugah. Prizadevali si bomo za vzpostavitev prevozov iz ene doline v drugo oz. z ene izhodiščne točke na drugo, da bi s tem vzpodbudili prečenja vrhov, vzpone na vrhove in sestope v drugo izhodišče ...
• Turistični obisk gora je potrebno razpršiti po prostoru in v času. Nove predele, kamor želimo usmeriti ljudi, moramo opremiti s potmi, zemljevidi, vodniško literaturo ter poskrbeti za primerno vodniško službo. Vendar mora biti vsak poseg v naravno okolje (nova pot, nova koča, novo plezališče) predhodno naravovarstveno pretehtan, dopusten in dovoljen.
• V nekatere najbolj ogrožene predele ne bomo vodili organiziranih izletov oz. se bomo prostovoljno odrekli planinskim aktivnostim. Primer takega ravnanja je naravovarstveni režim v plezališčih na območju Kraškega roba.
• Iz leta v leto je bolj aktualno vprašanje uporabe lahkih in ultralahkih letal, motornih zmajev in helikopterjev v gorskem svetu. Nasprotujemo vsakemu širjenju letaliških zmogljivosti v alpskem svetu in zahtevamo, da se motorni zračni promet nad slovenskimi gorami čim bolj omeji. Nasprotujemo tudi uporabi helikopterja v gorskem svetu za turistične in smučarske namene.
• Nasprotovali bomo “elektronskemu” onesnaževanju gorskega prostora. Podpiramo pokritost gorskega sveta z omrežjem mobilne telefonije, svoje člane in druge obiskovalce pa bomo navajali, da bodo to moderno sredstvo uporabljali v gorah le v nujnih primerih.

2.1. Planinske koče
Planinske koče od nekdaj predstavljajo enega od ključnih elementov planinske dejavnosti. Niso zgolj gostinski objekti, v katerih dobijo obiskovalci prenočišče in hrano ter pijačo, pač pa baze, ki omogoča logistično pokrivanje terena. Planinska društva, ki upravljajo s kočami, skrbe za vzdrževanje planinskih poti v okolici in za njihovo čiščenje. Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka v primeru nesreče. Brez koč bi bil razvoj planinstva upočasnjen. Pokrivali bi namreč manj prostora, planinske aktivnosti bi bile skrčene na manjši prostor, koncentracija obiskovalcev na tem prostoru bi bila večja, s tem pa tudi problemi, ki so povezani z obremenitvami prostora.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v sedemdesetih in osemdesetih letih, se je v zadnjem času bistveno upočasnil oz. celo ustavil. Komercializacija se je kazala v prizadevanjih, da bi v planinske koče in domove prinesli dolinski standard, prenočitvene zmogljivosti so se gradile glede na konične obremenitve ... V zadnjih nekaj letih, zlasti po posvetu v februarju 1990, smo pričeli izvajati ekološko sanacijo planinskih koč. Planinske koče naj bi postale predvsem zavetišča obiskovalcem, manj pa končne točke izletov. Investicijska sredstva, ki jih bo Planinska zveza Slovenije pridobivala za planinske koče iz državnega proračuna in iz drugih domačih in tujih skladov, bodo usmerjena predvsem v uresničevanje programa ekološke sanacije koč. Razpoložljiva sredstva pa bomo prednostno usmerjali v izboljševanje varnosti in v sistem obveščanja (telefoni in avtomatski odzivniki v kočah). Po letu 2000 v kočah na skupnih ležiščih ne bo več rjuh. Pri prenočevanju bomo družinam priznavali poseben popust. Registriranim vodnikom, ki bodo v koče pripeljali organizirane skupine, bomo pri nočitvah priznali poseben popust oz. jim omogočili brezplačno bivanje. Popuste bomo uskladili s popusti, ki jih priznavajo v kočah članicah planinskih zvez alpskih dežel.

Za oskrbnike planinskih koč bomo pripravili in organizirali izobraževanje ter ga dolgoročno razvili v obvezno obliko za pridobitev licence. Dober oskrbnik privablja obiskovalce v kočo s prijaznostjo, dobro hrano, postrežbo in nasvetom. Oživiti je potrebno tradicijo nekdanjih oskrbniških družin, ki bodo dolgoročno zainteresirane za delo v planinskih kočah. S tem se bo tudi samo po sebi rešilo vprašanje podaljšanja časa odprtja koč. Reklame so dovoljene samo v notranjih prostorih planinskih koč.

Pri zahtevah posameznega planinskega društva, ki upravlja s kočo in zemljišči v lasti Planinske zveze Slovenije, bomo za prepis lastništva na planinsko društvo uporabljali sklep redne skupščine Planinska zveza Slovenije iz leta 1999.

2.2. Planinske poti
Planinska organizacija je v preteklosti postavila mrežo planinskih poti, ki pokriva celotno področje Slovenije. Te poti so zaupane v upravljanje planinskim društvom, ki skrbijo za njihovo vzdrževanje. Na pomembne vrhove pelje večinoma več atraktivnih poti, ki jih planinska društva le z velikim trudom vzdržujejo. Mreže poti v visokogorju ne bomo širili, prav tako pa ne bomo opuščali tistih poti, ki so se med obiskovalci gora“prijele”. Več pozornosti bomo namenili potem, ki vodijo do planinskih koč. Poti bi morale biti vzdrževane tako, da bi do koč varno prišlo čimveč obiskovalcev. Te poti so sicer dobro označene, toda zaradi erozije so pogoste bolj podobne hudourniškim strugam kot potem.

V novejšem času se pojavlja odprto vprašanje lastništva teh poti in pristojnosti vzdrževalcev. Do sedaj je veljalo, da so planinske poti javne, vendar o tem ne morejo odločati planinske organizacije. Naloga Planinska zveza Slovenije je, da planinskim društvom pomaga pri uveljavljanju služnosti hoje oziroma priposestvovanja, če se je služnost nemoteno izvrševala 20 let (54. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih). Prav tako bo potrebno planinskim društvom pomagati, da se planinske poti vnesejo v občinske načrte kot javne poti.

Nastajanje krajinskih in regijskih parkov ter drugih zaščitenih območij prinaša nov način obnašanja. V takih okoljih bodo lahko prav označene in urejene poti v polni meri odigrale naravovarstveno vlogo.

Še vedno ostaja odprto vprašanje planinske markacije in smernih tabel. Ker niti ena niti druga nista zakonsko zaščiteni, je potrebno točno opredeliti njihovo uporabo.
V planinskih društvih in pri Planinski zvezi Slovenije bomo za razvoj planinskih poti prednostno izvajali naslednje aktivnosti:

• Vzorno bomo vzdrževali in označevali poti do planinskih koč.
• Skupaj z občinami bomo sanirali bližnjice, ki so pretežno vzrok erozije.
• Med obiskovalci gora bomo vztrajno širili zavest, da s hojo po označenih poteh varujemo naravo izven poti in ob sami poti.
• Nudili bomo pravno pomoč društvom pri uveljavljanju služnosti hoje oz. priposestvovanja poti.
• Nasprotovali bomo oviranju in zapiranju planinskih poti.
2.3. Označevanje vrhov
V več kot stoletni zgodovini je planinska organizacija z odprtostjo omogočala, da so gore vedno ponujale priložnost in prostor za srečanja različnih generacij vseh družbenih slojev in različnih veroizpovedi. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča nestrpnemu delovanju proti drugače mislečim tudi v gorah, zlasti proti verujočim. Najbolj znani so primeri rušenja kapelice na Kredarici in nekaj križev na vrhovih. Ti vandalizmi so bili delo zaslepljenih posameznikov, planinska organizacija pri tem ni sodelovala. Ta brezumna dejanja obsojamo. Zavzemamo se, da država, ki je nekdaj tolerirala oz. s svojo politiko povzročala te vandalizme, poskrbi, da se povzročena škoda povrne. Planinska zveza Slovenije se zavzema za ponovno postavitev tistih verskih objektov oz. simbolov v gorah, ki so jih podrli zaslepljeni posamezniki.

Okolju pa niso prijazni poskusi tistih, ki bi radi postavili različna znamenja na gorskih vrhovih kljub temu, da jih poprej tam nikoli ni bilo. V takih primerih bomo dosledno zastopali stališče, da na gorski vrh sodi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Vsekakor bo urejanje oznak na vrhovih vprašanje, zaradi katerega se bomo morali aktivneje vključiti v postopke dodeljevanje koncesij za izrabo gorskega sveta.

Odločno bomo nastopili proti pretiranemu onesnaževanju vrhov s telekomunikacijskimi antenami in stolpi. Če bo postavitev potrebna zaradi širšega interesa, bomo zastopali stališče, da naj se ta oprema postavi izven uhojenih planinskih poti in na vrhovih, kamor poti ne vodijo.

3. PLANINSKA ORGANIZACIJA – MOST MED INTERESI LJUDI IN GORSKIM PROSTOROM
Naši predniki so ustanovili Slovensko planinsko društvo, da bi ohranili “slovensko lice slovenskim goram”. S tem so že na samem začetku začrtali vlogo in položaj slovenske planinske organizacije v družbi. Le-ta je vseskozi bolj ali manj uspešno usklajevala interese, povezane z gorskim prostorom, in skrbela za visokogorski svet. Model, kjer planinska organizacija opravlja nekatere družbeno pomembne naloge, povezane z gorami, je podoben vlogi in položaju nemške in avstrijske planinske zveze.

Navkljub vlogi, ki jo opravljajo Planinska zveza Slovenije, meddruštveni odbori in planinska društva, smo organizirani planinci v tranziciji potegnili “krajši konec”. Amaterska društvena dejavnost je potisnjena na obrobje. Na slehernem koraku smo priča podržavljanju ali privatizaciji društvenih zadev. Zahtevali bomo, da država v javnem interesu sprejme kriterije društva in jih čimprej začne uveljavljati.

Slovenski jezik je bogat s pojmi, ki označujejo obiskovalce gora (planinec, gornik, hribolazec, plezalec, alpinist ...), njih uporaba pa je odvisna od krajevnih značilnosti. V vsakdanjem jeziku je uveljavljena beseda planinski, ki opredeljuje naše početje v gorah z vsemi svojimi izvedenkami. Več kot stoletno izročilo in raba v besednih zvezah, kot npr. slovensko planinsko društvo in mnoga planinska društva ter Planinski vestnik, ki več kot sto let širijo planinstvo, nas zavezujejo, da ohranjamo planinstvo kot besedno rabo za naše početje. S tem se na najbolj izviren način držimo naših korenin in ohranjamo “slovensko lice slovenskim goram”.

Pri tem pa ne nasprotujemo tistim planincem, ki svoja početja v gorah poskušajo imenovati drugače predvsem z namenom, da pokažejo, da je njihovo doživljanje gora pač način njihovega življenja. S tem največkrat želijo tudi izraziti razlike v zahtevnosti svojih ciljev od ciljev množic, ki običajno ostajajo na nižjih vrhovih in položnejših poteh (avant-turisti, alpinisti/šodrovci, planinci/gorniki). Taki pojavi v organizaciji pričajo, da je planinstvo ponovno pred kvalitetnim razvojnim skokom, ki ga mora organizacija tankočutno zasledovati in podpirati.

3.1. Vzgoja in izobraževanje
Čeprav javno razglašamo, da sta vzgoja in izobraževanje temelja našega dela, so ponekod to neupravičeno povsem zanemarili. Število organiziranih planinskih šol je v desetih letih upadlo za polovico, tretjina planinskih društev nima vodnikov, namesto dolgoročnega vlaganja v kadre se poskušajo uveljaviti zasilne rešitve. Tudi v Planinski zvezi Slovenije sta vzgoja in izobraževanje razdrobljena na komisije. Vloga in položaj ustrezne komisije sta prepuščena ambicijam in razumevanju vsakokratne sestave komisije. Zavrtost na tem področju se še močneje odraža v meddruštvenih odborih in planinskih društvih, saj niso izkoriščeni vsi strokovni potenciali društev (mentorji, vodniki, inštruktorji itd.) ali pa delujejo neusklajeno zaradi togosti obstoječih planinskih predpisov. Izboljšanje sedanjega stanja bomo dosegli z naslednjimi ukrepi:

• prizadevali si bomo, da bo vsako planinsko društvo organiziralo planinsko šolo vsaj vsaki dve leti;
• za vse kadre bomo izvajali redno registracijo, obvezno dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje ter izdajanje licenc;
• Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije in Komisija za vzgojo in izobraževanje Planinske zveze Slovenije, ki izobražujeta vodnike, morata pospešiti prilagajanje standardom Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA). Število obstoječih vodniških kategorij bomo zmanjšali, ko bo približno tretjina registriranih vodnikov izpolnjevala kriterije za eno od kategorij Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA);
• Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije in Komisija za vzgojo in izobraževanje Planinske zveze Slovenije bosta leta 2000 oblikovali enotno komisijo za vodnike, ki bo zastopala interese vodnikov v Upravnem odboru Planinske zveze Slovenije in Skupščini Planinske zveze Slovenije. Vodniške odseke bomo ustanavljali tudi v planinskih društvih, v meddruštvenih odborih planinskih društev pa ustrezne komisije;
• potrebno je poskrbeti za enotno, usklajeno izvajanje vzgojno-izobraževalnih akcij (tečajev, seminarjev, izpopolnjevanj) tudi z organizacijskim in kadrovskim združevanjem v okviru planinskega izobraževalnega središča;
• predpisali bomo minimalne standarde, da bodo lahko nekatere planinske koče postale občasni vzgojni centri;
• mladi so temelj in prihodnost planinske organizacije, njihovi mentorji pa jih morajo strokovno usmerjati in izobraževati za to prihodnost. Vodenje planinskih skupin v vrtcih in šolah bo še naprej slonelo na delu mentorjev. Osnovno izobraževanje bo potekalo stopenjsko do pridobitve znanj vodnika Planinska zveza Slovenije;
• poklicne gorske vodnike bomo vključevali v vzgojne in izobraževalne akcije planinskih društev in Planinske zveze Slovenije;
• povezovali in sodelovali bomo s sorodnimi institucijami in organizacijami na področju vzgoje in izobraževanja (Fakulteta za šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo) zaradi enotnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

3.2. Alpinizem in športno plezanje
Alpinizem zajema del človekovih dejavnosti, ki se odvijajo predvsem v gorah, in v bistvu pomeni gibanje v hribovskem svetu na različne načine v različnih razmerah, predvsem pa plezanje in smučanje, in je torej tako neločljivo povezano s planinstvom, da je težko postaviti točno mejo med njima. Meje v samem delovanju ni, te meje opredeljujejo sposobnosti in volja posameznika. Alpinizem pomeni kvalitetno nadaljevanje planinstva, pravzaprav njegov vrh, saj v bistvu njegovi najboljši predstavniki dosegajo to, kar si pravzaprav želi doseči vsak planinec, tj. varno gibanje v gorah na različne načine v vsakih razmerah in ob vsakem času.

Zgodovina našega alpinizma je zelo razgibana – od zelo visoke kvalitete (“štirje srčni možje”, Valentin Stanič, skalaši ...) do predvsem hoje po poteh. V začetku tega stoletja so slovenski alpinisti začeli plezati najzahtevnejše domače stene, da bi jim pred Nemci in Italijani vtisnili slovenski pečat. Pred 30 leti smo svet ponovno opozorili nase z vzponi v Alpah, v Kavkazu in Andih. Z vzponom čez južno steno Makaluja 1975. leta in štiri leta kasneje z zahodnim grebenom Mount Everesta pa v velikih stenah Himalaje, Karakoruma in Patagonije ustvarjamo vrednote (merila?) svetovnega alpinističnega vrha. Športno plezanje je vstopilo v planinstvo bistveno pozneje, vendar ne s kakšnim pomembnim časovnim zaostankom za svetom.

Alpinizem kot panoga je večplastna dejavnost, ki ima v slovenski zgodovini tradicijo. Imamo osnovne naravne pogoje, zaledje in tradicijo vrh (poleg?) svetovne vrednosti. Alpinizem planinstvu prinaša napredek, alpinisti pomikajo meje možnega nenehno navzgor, večkrat izven meja dojemljivega. S tem postajajo vzorniki generacijam mladih, rojevajo se nova merila in vrednote za jutri. Z alpinizmom je slovensko planinstvo postalo svetovno znano. V svetovnem merilu je danes v ospredju reševanje vedno težjih problemov v stenah: z vzponi v alpskem stilu, solo vzponi, zimskimi vzponi in z ekstremnimi smuškimi spusti. Poznavalci priznavajo, da so slovenski alpinisti najbolj zaznamovali zadnje desetletje v Himalaji. Uspehi in nenehno potrjevanje v svetovni areni pomika cilje navzgor. Da bi zadržali pridobljeno, bomo storili vsaj naslednje:

• preverjali bomo, če usmeritve alpinizma, ki smo jih že definirali ”čim težje, čim višje, s čim manj opreme, vendar še vedno varno”, veljajo tudi še sedaj;
• širše bomo zastavili vključevanje v plezanje in alpinizem: razvoj naj bi se začel že v zgodnji mladosti (ciciban planinec) in se postopoma nadaljeval preko športnega plezanja ali pa povsem naravnost v alpinizem;
• proučili bomo sedanje kriterije za naziv alpinista;
• izvajali dopolnilno izobraževanje alpinistov tudi s pripravo strokovne literature;
• v okviru Planinske zveze Slovenije snovali tako organiziranost, ki bo strokovno in organizacijsko povezovala vrhunske športnike, hkrati pa krepila njihovo avtonomnost. Pri tem bomo ponovno opredelili delo, vlogo in medsebojne povezave med Komisijo za alpinizem Planinske zveze Slovenije, Komisijo za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije in Komisijo za športno plezanje Planinske zveze Slovenije ter vsemi podkomisijami in praktično na novo postavili celotno organizacijo v okviru Planinske zveze Slovenije.
V načelu veljajo enake usmeritve tudi za športno plezanje in delovanje gorske reševalne službe.

3.3. Planinski muzej in Planinski vestnik
Planinski vestnik je eno najstarejših slovenskih glasil in po tradiciji eden od simbolov Planinske zveze Slovenije, kot sta to zastava in grb. Zato bomo skrbeli za njegovo tehnično, vsebinsko aktualnost in ažurnost ter načrtovali in izvajali akcije za širitev med članstvom (na primer naročnina na PV v A članarini).
Ob spoznanju, da prvotni argumenti, ki so vodili nekdanje vodstvo planinske organizacije k odločitvi, da uredi planinski muzej v Ljubljani (ustanovitev Slovenskega planinskega društva, dolg prestolnice planinski organizaciji), očitno niso pravi, smo poiskali prostore tam, kjer bi se lahko muzej funkcionalno vklopil v kulturno življenje okolja. Po dolgih razpravah v organizaciji smo se pred šestimi leti odločili za Mojstrano. Pri odločitvi smo upoštevali dejstvo, da je najtesneje povezana s planinsko zgodovino, da je planinska organizacija vseskozi tradicionalno zasidrana v življenju tega kraja.

Obenem pa v Mojstrani že deluje triglavska muzejska zbirka. Planinski muzej bo predstavljal vsebinsko nadgradnjo sedanjim rezultatom prizadevanj planincev PD Dovje Mojstrana. Sodimo, da bi planinski muzej v Mojstrani bogatil turistično ponudbo Gorenjske. Prav tako bi planinci, ki so predvsem poleti namenjeni na Triglav preko Mojstrane, postali obiskovalci muzeja. Prostori sedanje triglavske zbirke pa so za delovanje planinskega muzeja pretesni in terjajo širitev. Izgradnja planinskega muzeja in zbiranje gradiva za muzej bosta aktivnosti, na kateri se bodo odzivala planinska društva.

Planinska zveza Slovenije ima deponiranega precej muzejskega gradiva. Še več je hranjenega pri posameznikih in čaka, da bomo našli ustrezen prostor za obdelavo in prikaz. Obeleženje stoletnice Slovenskega planinskega društva je zaznamovalo kar nekaj razstav lokalnega značaja, ki so zbrale precej gradiva, pomembnega za planinsko zgodovino. Planinska društva bodo imenovala muzejske odbore, ki naj se ukvarjajo z zbiranjem gradiva v kraju delovanja, pomembnega za zgodovino planinstva. Planinska zveza Slovenije in meddruštveni odbori planinskih društev pa naj poskrbe za usmerjanje dela odborov, strokovno vodstvo in poenotenje dela. Planinski muzej bomo pričeli graditi skupaj z občino Kranjska Gora in Triglavskim narodnim parkom do leta 2000, odprli pa naj bi ga najkasneje ob 110-letnici planinske organizacije v Sloveniji.

3.4. Informacije, Informacijski centri in sistemi
Prihajamo v čas, ki ga nekateri imenujejo informacijska doba. Potrebe ljudi po raznovrstnih informacijah so vedno večje, nove želje rojevajo nove potrebe po informacijah. Pa tudi obrnjeno, nove informacije porajajo nove aktivnosti. Zato pomeni odsotnost informacij v nekaterih medijih lahko tudi že neaktualnost, odrinjenost ... V interesu planinske organizacije je, biti prisoten v vseh klasičnih (časopisi, revije, radio, TV) in modernih medijih (internet) ter informacijskih sistemih (npr. turistični) z osnovnimi informacijami. Poleg tega pa bomo s pomočjo interneta vzpostavili planinski informacijski center. Razpravljali bomo o prednostih in pomanjkljivostih enotne evidence članov in članarine. Postopno bomo uvajali enotno centralno evidenco članov, ki bo omogočala aktiviranje večjega števila članov na strokovnih in drugih področjih v planinskih društvih in Planinski zvezi Slovenije.

3.5. Politične stranke in planinska organizacija
Prav nič evropski nismo v zadnjem času v skrbi, ki jo politične stranke namenjajo društvom. Mnoge politične stranke kažejo odkrite namere, da svoj vpliv in moč razširijo tudi na društva. V Statutu Planinske zveze Slovenije smo zapisali, da je planinska organizacija nestrankarska. To pomeni, da se v gorah ne bomo delili po strankarski pripadnosti, ki naj ostane osebno prepričanje vsakega obiskovalca gora. Ni dopustno, da so vodilni strankarski funkcionarji obenem tudi vodilni funkcionarji v planinskih organizacijah. Na zemljiščih in v objektih, ki so v lasti planinskih društev ali Planinske zveze Slovenije, ne bomo dovolili strankarskih zborovanj. Tu lahko visijo samo državna zastava, prapori planinskih društev oz. zastava Planinske zveze Slovenije. Pri sprejemih v Planinsko zvezo Slovenije bomo dosledno zahtevali v pravilih društev opredeljeno nestrankarstvo. Pri tem pa ne izključujemo vsebinskega sodelovanja s tistimi društvi, ki bodo strankarsko opredeljena in zunaj Planinske zveze Slovenije, če bo to v interesu in v skladu s cilji planinske organizacije. Planinska organizacija pa se s tem tudi ne odreka pravici, da zavzame stališče do političnih vprašanj, če ta vprašanja zadevajo gorski svet ali samo organizacijo.

3.6. Članarina
Članarina se uporablja za financiranje osnovnega delovanja in za potrebno administracijo v društvih, meddruštvenih odborih Planinske zveze Slovenije in v Planinski zvezi Slovenije. Med osnovno delovanje štejemo potrebno administracijo, izobraževanje, delo mladih in obveščanje članstva, delo izvoljenih organov društva, meddruštvenih odborov Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze na Skupščini Planinske zveze Slovenije ter predstavljanje in zastopanje planinske organizacije. Pri opravljanju nalog javnega pomena si mora planinska organizacija prizadevati, da pokrijejo stroške delovanja oblastni organi (na primer gorska reševalna služba, vzdrževanje poti). Storitve, ki so jih lahko deležni tudi nečlani (organizacija izletov, planinskih šol, taborov, založniška dejavnost), morajo biti tržno naravnane oz. pokrivati stroške. Število A članov bomo povečevali hitreje kot se bo povečevalo število vseh članov. Prednosti plačane članarine morajo vsebovati tudi zavarovanja za primer reševanja v domačih gorah.

3.7. Organizacija Planinske zveze Slovenije
Množično ustanavljanje planinskih društev je trdno zasidralo planinsko organizacijo med prebivalstvom, tako da smo ena najbolj množičnih društvenih organizacij ne le v Sloveniji, pač pa tudi v okviru Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA). Planinska društva so po številu članov in po dejavnosti zelo različna. Interes planinske organizacije je delovanje čim večjega števila močnih planinskih društev, ki bodo v svojem programu zastopala planinske interese (mladinske, alpinistične, gospodarske, vodniške, izletniške ...). V dograjevanju organizacije planinskih društev in Planinske zveze Slovenije bomo krepili in utrjevali avtonomijo posameznih interesov (alpinizem, mladina, pota, vodniki ...). Avtonomnost v okviru Planinske zveze Slovenije razumemo tako, da bodo najvišji organi teh dejavnosti, tj. zbori predstavnikov planinskih društev, sprejemali vsebinske programe dela in njihova poročila, volili svoje organe in sprejemali svoja pravila ob soglasju upravnih odborov. Avtonomnost pa ne predstavlja organskega trganja katere od dejavnosti iz organizacijske sheme planinske organizacije. V Statutu bomo krepili Skupščino Planinske zveze kot najvišji organ, ki bo sposoben usmerjati, usklajevati in nadzirati delo krovne planinske organizacije. Veliko pripomb in predlogov se nanaša na sedanjo sestavo Skupščine Planinske zveze Slovenije. Planinska društva bodo razpravljala in zavzela stališče do naslednjega predloga sestave Skupščine Planinske zveze Slovenije. Glasove bi imela planinska društva diferencirano, glede na število članov. Poleg teh bodo v Skupščini Planinske zveze Slovenije imele delegate tudi tiste dejavnosti (interesi), ki imajo v okviru Planinske zveze Slovenije v pravilih opredeljene zbore odsekov planinskih društev. Po 5 delegatov bodo volili: Zbor gospodarjev planinskih društev, Zbor mladinskih odsekov, Zbor načelnikov alpinističnih odsekov, Zbor načelnikov markacijskih odsekov, Zbor vodnikov in Zbor gorskih reševalcev; skupaj 30 dodatnih delegatov. Na ta način bodo v Skupščini Planinske zveze Slovenije enakopravneje zastopane dejavnosti. V dejavnostih aktivnejša planinska društva bodo imela večjo možnost vpliva v najvišjem organu Planinske zveze Slovenije.

Številčnost take Skupščine Planinske zveze Slovenije (209 društev po en glas, 15 društev po dva glasova in eno društvo s tremi glasovi ter 30 glasov dejavnosti = skupaj 272 glasov) prinaša tudi precej nevšečnosti (številčno bogata skupščina utegne biti neoperativna) pri delu. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije bo sestavljen tripartitno: 7 članov bo volila Skupščina Planinske zveze Slovenije neposredno, načelniki oz. predsedniki mladinske, alpinistične, gospodarske, športnoplezalske komisije, komisije za pota, za vzgojo in izobraževanje ter gorsko reševalno službo bodo po funkciji člani Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, izmed vseh predsednikov meddruštvenih odborov Planinske zveze Slovenije pa bodo delegati na Skupščini Planinske zveze Slovenije izvolili 7 članov Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, pri čemer bo zagotovljena zastopanost vseh regij.

3.8. Meddruštveni odbori
Meddruštveni odbor planinskih društev je sedaj oblika dela, ki ima po Statutu Planinske zveze Slovenije nalogo povezovanja med planinskimi društvi in organi Planinske zveze Slovenije. Meddruštveni odbor planinskih društev sestavljajo planinska društva, ki so geografsko najbližja središču, kjer se meddruštveni odbor planinskih društev nahaja. Sedaj je v Sloveniji 13 meddruštvenih odborov planinskih društev; najštevilčnejši povezujejo nekaj desetin planinskih društev z več kot deset tisoč člani, najmanjši povezuje 6 društev z manj kot 1000 člani.

Planinska društva v geografsko, upravno ali planinsko zaokroženih celotah se bodo prostovoljno povezovala v meddruštvenih odborih predvsem s ciljem, da se usklajujejo in dogovarjajo o skupnih aktivnostih, organizirajo planinsko vzgojo in izobraževanje, izmenjujejo izkušnje pri delu in pomagajo ustanavljati planinska društva. Pri meddruštvenih odborih bodo obvezno delovali naslednji organi: predsedstvo meddruštvenega odbora, komisija za koče in pota, mladinska komisija, alpinistična komisija, vodniška komisija. Območje delovanja meddruštvenega odbora določijo planinska društva in Upravni odbor Planinske zveze Slovenije sporazumno. Potrebna sredstva za osnovno delovanje organov in administracijo bo zagotavljala Planinska zveza Slovenije iz članarine po posebnih merilih (število članstva, število planinskih društev, program dela). Enotno organizacijo in delovanje meddruštvenih odborov bo potrebno urediti v Pravilniku, ki mora določiti: cilje, namen in načela združevanja v meddruštveni odbor (pokrajinsko zvezo), pogoje in proceduro za oblikovanje, organizacijo, osnovno delovanje, financiranje in proceduro pri preoblikovanju. Pozorno bomo spremljali preobrazbo lokalne samouprave in, če se bo izkazalo za vredno in potrebno, spreminjali povezovanje na terenu. Pri tem mislimo predvsem na preobrazbo meddruštvenih odborov v pokrajinske planinske zveze. Morebitna preobrazba bi morala potekati po enotnih načelih, ob trdnih zagotovilih, da to ne bi pomenilo razraščanje planinske birokracije, in ob splošnem konsenzu vključenih planinskih društev.

Razvoj planinstva v Sloveniji bo hitrejši in bolj učinkovit, če bo delovanje planinskih društev, meddruštvenih odborov (pokrajinskih zvez) in Planinske zveze Slovenije povezano in usklajeno. To pomeni, da potrebujemo na medobčinski ravni močne in sposobne koordinatorje in ustrezne organe – komisije. Dobro in organizirano delo meddruštvenih odborov (pokrajinskih zvez) bo pospešilo ustanavljanje planinskih društev v okoljih, kjer teh še ni, ter preprečilo nazadovanje in siromašenje že obstoječih društev.

Sklepi:

1. Delegati Skupščine Planinske zveze Slovenije sprejemamo Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev.

2. Skupščina Planinske zveze Slovenije zavezuje Upravni odbor Planinske zveze Slovenije, da najkasneje do 1. 2. 2000 sprejme operativni program uresničevanja sprejetih Vodil. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije naj prične s pripravami na spremembe Statuta Planinske zveze Slovenije, pravilnikov in programov dela skladno z Vodili in predlogi na Skupščini Planinske zveze Slovenije.

3. Skupščina Planinske zveze Slovenije priporoča vsem planinskim društvom in meddruštvenim odborom planinskih društev, naj takoj začnejo z uresničevanjem sprejetih Vodil. Pri tem pričakujemo, da bodo v skladu s svojimi pristojnostmi in zmožnostmi razdelali (razčlenili?) prednostne naloge v sprejetih Vodilih ter na ta način prispevali k njihovemu uresničevanju.

4. Pri operacionalizaciji sprejetih stališč pričakujemo kritično uresničevanje opredelitev. Če se bo izkazalo za potrebno, bomo ponovno razmislili o posameznih stališčih in jih brez popuščanja tudi zaostrili ali pa omilili. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije bo vsako leto v Poročilu o delu Planinske zveze Slovenije ocenil uresničevanje stališč v Vodilih.
 

Sklepi so bili sprejeti na nadaljevalnem zasedanju redne Skupščine Planinske zveze Slovenije (Ljubljana, 23. 10. 1999), ker je bilo prvotno zasedanje Skupščine Planinske zveze Slovenije v Mariboru 24. 5. 1999 prekinjeno zaradi nesklepčnosti.

Komentiraj (2):

Franc Štibernik, sreda, 29. oktober 2008, ob 07:06

Vse pohvale uredniku, ki se je potrudil objaviti to gradivi, ki je za vse, ki delujemo v planinskih društvih še vedno aktualno.
Vsak po svojih močeh se moramo potruditi, da bo planinstvo v naši družbi imelo mesto ki mu pripada.
Na skupščini PZS pa bomo lahko preverili, kaj v vodilih je potrebno dopolniti, da bomo lažje uresničevali zapisane cilje.

Ivan Pepelnjak, sreda, 29. oktober 2008, ob 12:19

Prav zanimivo je, kako malo od načel ostane v praksi. Primer:

Načelo: "V nekatere najbolj ogrožene predele ne bomo vodili organiziranih izletov oz. se bomo prostovoljno odrekli planinskim aktivnostim."

Praksa: "Primer takega ravnanja je naravovarstveni režim v plezališčih na območju Kraškega roba."

Očitno pisci teksta niso uspeli najti prav nobenega drugega primera s področja množičnega planinstva (izleti v gore).

Načelo: "Obiskovalci gora obremenjujemo, včasih tudi pretirano, gorsko okolje ... s hrupom"

Praksa: seveda v preostanku teksta ni prav nobenega konkretnega sklepa, ki bi pomagal zmanjšati hrup, razen kazanja na tuje grehe (individualni avtomobilski prevoz, ultralahka letala). Bučne veselice v planinskih kočah in njihovi okolici niso niti omenjene. Denar ne smrdi, kajne?

Dokler bo vodstvo Planinske zveze pisalo take splošne pamflete in skrbelo za "pravilno" planinsko terminologijo, bo članstvo še vedno upadalo.

eXTReMe Tracker