Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer južne triglavske strmali zgubijo svojo skalno robatost in se s plečatega Pršivca in blagega, zelenega Vogarja še zadnjič strmo spustijo v dno Bohinja, k njegovemu jezeru, je razprostrt skrivnosten svet Fužinskih planin ...
... svet temnih smrekovih gozdov in z neprehodnim ruševjem poraščenih grbinastih slemen, ki so se mednje ugnezdile globoke kraške kotanje z visokogorskimi pašniki, svet, poln zgodovinske patine, poln odtisov davne človekove prisotnosti in podjetnosti, seveda pa tudi svet, od večnega stvarnika dan v spoštljivo in smotrno rabo iskalcem zadnjih kotičkov miru in tišine, tistim vedno redkejšim zanesenjakom, ki še znajo zaslutiti mejo med gorniškim ali alpinističnim dejanjem kot visokim zanosom duše in srca, ter intimnim iskanjem preproste bivanjske radosti pod kakšnim osamljenim macesnom ali že v večnost zazrtim, odhajajočim viharnikom. Fužinske planine so razpostavljene po tej meji, vsaka zase svoj otoček ljubeznive topline, vsaka zase svojevrsten biser v ljubki ogrlici, segajoči od Blata in nad njim lebdeče Krstenice, mimo Laza in Planine pri Jezeru do Dednega polja, Viševnika in Ovčarije. Kakšen niz pravljičnega pripovedovanja in šepetanja, zvrhano poln zgodb iz Mencingerjevih in Jalnovih povesti, Kugyjevih vznesenih pričevanj o iskanju skrivnostne Scabiose Trente in do domačega bohinjskega ognjišča ljubezni polnih pesniških zapisov Tineta Miheliča.
Vendar bi bile Fužinske planine, zazrte le v svojo lastno lepoto, preveč samozadostne, zato se velja uzreti tudi navzgor, predvsem k njihovemu severnemu obzorju, k verigi postavnih Stogov, k elegantnim Ogradom in mogočno razpostavljenemu Debelemu vrhu, kralju teh planin spodaj, pa k Tičaricam, Kopici in Zelnaricam, mejni pregradi, ki Fužinske planine kot trden obrambni zid ločuje od Doline Triglavskih jezer. Vmes, med Planino v Lazu in Globoko konto na vzhodu ter dolino Za Kopico na zahodu, pa se visoko gor k triglavskim preddverjem na Vršakih in Hribaric dviga samoten, zaobljen greben, povsem brezpoten in zato vznemirljivo skrivnosten, vabljiv v kopnem in v snegu, kar posebej znajo ceniti turni smučarji.
Prvi (2181 m), Srednji (2226 m) in Zadnji Vogel (2327 m)
Z Vogli v naši gorah je skoraj tako kot z Babami, Dedci, Špicami in Vršiči. Težko bi namreč našli junaka, ki bi jih naštel kar tako, iz rokava, a kar se tiče samih Voglov, jih je naokrog Bohinja vsaj pet. V grebenu Spodnjih Bohinjskih gora stoji tisti, ki je »posodil« znamenitemu smučišču ime, v mejnem grebenu med Trento in Triglavskimi jezeri stoji samotni Plaski Vogel nad Zgornjo Komno, prav v osrčju gora nad Fužinskimi planinami pa na sever svojo grebensko gmoto gradijo kar trije Vogli. Samotni, brezpotni vrhovi, vendar zapriseženi gorniški duši dostopni brez večjih težav, saj se ji tam zgoraj lahko zoperstavi le kakšna orientacijska zanka (zato naj velja, da v megli nikar na pot!).
Najbolj priporočljiva pot našim Voglom v goste je tista s Planine Blato mimo Planine pri Jezeru in Dednega polja v ustje doline Za Kopico. Takoj nad prvo strmo stopnjo nad zadnjimi stanovi Dednega polja zapustimo označeno pot, ki pelje proti Hribaricam, in se oprimemo dobro vidne, vendar neoznačene pastirske stezice ter se po njej vzpnemo v sedelce med južno stoječo Slatno in Prvim Voglom. Od tod dalje se ves naš gorniški podvig dogaja na zaobljenem grebenskem slemenu, ves čas spremljan s takšnim obiljem razgledov, da oko ne vem, kam naj se sploh obrne. Pot (ki seveda ni prava pot) nas pelje po valovitem svetu Srednjega Vogla na sever, dokler se končno ne umiri na najvišjem, na Zadnjem Voglu, visoko nad globeljo Globoke konte in sedlom Vrata, pred nami pa se na severnem obzorju razprostre vse veličastje Triglavovega prestola, tista naša, v nebo kipeča zemlja, o kateri je pel že Župančič. Od obilja razgledov se ločimo tako, da po razbitem pobočju (seveda pazljivo!) sestopimo na Vrata, ter se po udobni, zaznamovani poti skozi dolino Za Kopico vrnemo na Dedno polje, od tam pa po že znani poti v dolino.
Ker gre za resno gorniško dejanje, velja pozorno prebrati poglavje o Voglih v knjigi Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 1999) in pogledati na zemljevid Julijske Alpe – Vzhodni in zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir