Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (60)
Najkrajša pot iz osrčja Slovenije v Rezijo vodi od Soče in Učje čez Karnico; lepa je, a zelo ozka in pozimi zasnežena – Pri vrhu prevala leži planina Njivica/Gnivizza
Rezija je že nekaj desetletij pogost cilj izletnikov tudi iz Slovenije. Obiskujemo jo ne le zaradi izjemno lepe gorske narave in domala vzorno ohranjenega okolja, temveč tudi zaradi marsičesa drugega. Zanimajo nas ljudski običaji, pesmi in plesi, dobre jedi in številne pestre prireditve. Ne nazadnje nas izziva rezijsko (slovensko) narečje, ki postaja kar rozajanski knjižni jezik doline; v njem tiskajo knjige, časopise in plakate; v njem so zapisana tudi imena vasi na dvojezičnih krajevnih tablah.
Rezija, izrazita ledeniška dolina, se zajeda v osrčje Kaninove skupine Julijskih Alp; odprta je na topli zahod proti Furlaniji. Mogočna gmota Kanina pa jo visoko in tesno objema s severa, vzhoda in juga.
Rezija v objemu gora
Na severu se steguje nad Rezijo z vrha Kanina (2587 m) razbrazdana skalna rama s triglavo Žrdjo/Sart (2324 m). Na jugu stoji nad Rezijo dvojno obzidje ostro nazobčanih in enakomerno visokih Mužcev/Monte Musi, ki ne premorejo nobenega dvatisočaka. Na zahodu, nad zatrepom doline, se pne južna rama Kanina proti dolini Učje; najvišji je tu Vrh Laške Planje/Lascaplagna (2448 m).
Dolina ob rečici Bili, Italijani jo imenujejo kar Resia, je dolga 20,5 cestnega kilometra, od avtoceste v Železni dolini do planine Kot, do katere se je mogoče peljati z avtom. Reka Bila ima malo pritokov, tudi glavna dolinska cesta ne ponuja daljših odcepov. Edina izjema je pritok Barman in ob njem plezajoča cestica, ki skoči čez Muzce na prevalu Karnica/Carnizza (1086 m) in se nato spusti v dolino Učje.
Najkrajša pot ni vedno nared
Prav ta pot čez Karnico je najbližja smer iz osrčja Slovenije v Rezijo. Druge smeri – iz Trbiža, Kobarida ali Gorice – so dolgi ovinki, ki nas pripeljejo do ustja Rezije. Avtocesta Trbiž–Videm teče sicer mimo vhoda v Rezijo, a priključka ni, najbližja sta v Tablji/Pontebba in Karniji/Carnia.
Je pa najkrajša in kolikor toliko direktna pot v Rezijo hkrati tudi nekoliko nerodna. Njeno izhodišče je vas Žaga (346 m) pri Bovcu, kjer se od Soče gor ob Učji odcepi dobra cesta, ki drži v Beneško Slovenijo, v Tersko dolino. Po osmih kilometrih prečka mejo in takoj nato ponudi na desno odcep z veliko tablo, ki nas kar malo zmede: Comune di Resia/Rozajanski kumün.
Tu naj bi se začela Rezija? Dolina ne, občina pa! Cestica, ki iz samotne Učje/Uccea (607 m) pleza deset kilometrov navkreber na prevalno Karnico, potem pa se šest kilometrov spušča v središče Rezije, na Ravanco/Prato di Resia (492 m).
Gorska cesta je v celoti asfaltirana in skrbno ograjena, a se takoj, ko se zrine iz Učje, močno zoži. Srečanja so mogoča v glavnem le na izogibališčih, ki pa so kar pogosta. Prepovedana in nemogoča je vožnja z avtobusi, tovornjaki, prikolicami in avtodomi. Pozimi cesta ni plužena in je tja do maja neprevozna.
Preval Karnica – planinsko izhodišče
Seveda pa vožnjo po karniški cesti priporočam, saj se vije po zelo lepem gorskem svetu Muzcev in ob povirju reke Učje. Pri vrhu prevala leži planina Njivica/Gnivizza z malce moderniziranimi planšarijami, med katerimi je tudi lovska koča in pa, poleti, majhno, a prikupno gostišče, ki ponudi okusne domače jedi.
Pogosto sem na tej poti naletel na kolesarje in pohodnike, neredko so si postavili šotor na vrhu prevala in se podajali na bližnje vrhove. Zlasti je popularna pot z markacijo 727 s prevala mimo cerkvice sv. Ane na muški vrh Zajauron/Zaiavor (1815 m), ki nagrajuje gornike z imenitnim razgledom; hoje gor je za poltretjo uro.
Med spuščanjem v Rezijo pa izletnike vabijo s ceste povirje in slap potoka Barmana ter planinska pot po stranski dolini Suhe/Rio Secco čez preval Stilica/Stillizza (1799 m) na vrh Kadina/Cadino (1818 m). Potni markaciji sta 703 in 740. Hoje je od mostu čez Barman (PonteTanabarman, 1586 m) za polčetrto uro; odcep s ceste je 250 metrov niže od mostu.
Drago Kralj