Slovenske novice - Dan v novicah: Nemškima zakoncema Erici in Helmutu Simonu je italijansko sodišče prisodilo 150.000 evrov nagrade, ker sta pred sedemnajstimi leti odkrila znamenitega Ötzija — Ob tem je Magdalena Mohar Jarc, 70-letna upokojenka iz Ljubljane, zgrožena —
Mumijo iz bakrene dobe je zagledala med zdrsom v globel, nato pa v koči prosila Helmuta za fotografiranje najdbe — Njena priča je tudi slavni Reinhold Messner — Že pokojni Helmut naj bi bil ena izmed številnih žrtev Ötzijevega prekletstva.
Ljubljana, 5. oktobra
Pokrajina Bolzano na Južnem Tirolskem v Italiji bo najditeljema ledenega moža Ötzija, Erici in Helmutu Simonu iz Nürnberga v Nemčiji, izplačalo nagrado 150.000 evrov. Takšen je sodni epilog dolgoletne pravde. Od leta 1998 je Ötzi, ki naj bi umrl, star 46 let, v arheološkem muzeju v Bolzanu. K njemu vsak dan med 10. uro in 17.30 – razen ponedeljka, ko so muzejska vrata zaprta – romajo množice radovednežev. Ustvarjeni zaslužek naj bi tudi utemeljeval izplačilo primerne nagrade, ki po italijanskih zakonih znaša četrtino vrednosti najdbe.
Denar bodo izplačali 71-letni Erici, saj se je Helmut pred štirimi leti v gorah smrtno ponesrečil.
Najbrž le zato, ker sta svojo zakonsko pravico od italijanske države zahtevala zakonca Simon, se delilci pravice niso ukvarjali, ali je Ötzija odkril že kdo pred njima. Tako rekoč vsi viri pa navajajo, da je Helmut izvedel za najdbo v koči, potem ko ga je Slovenka Magdalena Mohar Jarc prosila, da bi fotografiral mrtveca, ki ga je našla v ledu. Kot Magdalenino pričo navajajo tudi najslavnejšega alpinista in raziskovalca Reinholda Messnerja, ki je bil tedaj v koči. Da je ledenega moža našla pred Simonovima, poleg naše Magdalene zatrjuje tudi Švicarka Sandra Nemeth.
Vsekakor sta Simonova najbolj razbobnala, da je Ötzi njuna najdba in le onadva sta zanjo zahtevala nagrado.
Magdalena zgrožena
»Ja, čudovito!« je popolnoma presenečena vzkliknila 70-letna upokojenka Magdalena Mohar Jarc, ko smo ji povedali, da je sodišče prisodilo Helmutu in Erici Simon 150.000 evrov za Ötzieja. Magdalena je prepričana, da je ona najditeljica 5300 let stare mumije. Vzklik torej ne izraža njenega navdušenja, ampak zgroženost. Ko se je po prvem šoku zbrala, je rekla: »Helmut je mene spremljal do najdišča, trikrat je pritisnil na aparat.« Kot da bi preračunljivec že takrat kalkuliral, seveda Magdalene ni na nobenem posnetku. Helmut in Erica sta Ötzijevo odkritje, tako pravi Magdalena, preprosto ukradla njej.
V nadaljevanju našega pogovora je začela spontano pripovedovati, kako so 19. septembra 1991 s snemalno ekipo iz Zagreba na meji med Italijo in Avstrijo pripravljali gradivo za neko avtomobilsko reklamo. Mraz je bil oster in ni se počutila najbolje: »Po pljučni operaciji sem bila. Medtem ko so drugi smučali, sem šla iz koče malo naokoli. Naenkrat sem zdrsnila več metrov globoko v nekakšno razpoko. Ko sem se pobirala, sem pogledala dol in videla truplo. Nisem mu namenila velike pozornosti, zaradi zdrsa sem bila že od moje smrtne groze pretresena. V tistem slišim, da me hči in vnukinja kličeta. Lezla sem iz globeli, še zdaj imam v kosteh tisti mraz. Vrnila sem se v kočo in tam sem povedala, kaj sem videla. Tudi ta Helmut je bil v koči, nekje iz ozadja me je vprašal, koliko korakov od mejnega kamna je najdba. Precej natančno sem mu povedala. On je nato pohitel tja, nisem mu mogla slediti, zaostajala sem za njim, ker sem imela obute le polzimske čevlje.«
Zagrenjeno je vzkliknila: »Se mi dela krivica!«
Nadaljevala je: »Po tistem, ko je prišlo dovoljenje, da se mumijo prenese, sem ob tistem slavju v Innsbrucku na novinarsko vprašanje, komu menim, da pripada mumija, rekla, da pripada vsem alpskim narodom. Mednje spadamo tudi Slovenci. Bilo mi je nepredstavljivo, da bi si Ötzija kdo lastil. Tudi jaz ne, seveda ne. Če bi mi kot najditeljici mumije kaj pripadalo, naj bo le to, da imajo naši študentje do njega prost dostop in ogled. Tako sem takrat povedala.«
Še vedno meni, da si Ötzija ne bi smel nihče lastiti, saj je darilo narave. Da si odkritje lastita Helmut in njegova žena, jo jezi. O tem se je Magdalena želela pogovoriti z njim. Vendar, je dejala, se ni hotel srečati z njo. Zato se ga spominja le z gore in iz Innsbrucka: »Sem ga morala gor gledati, visokega okoli 190 cm. Sama sem visoka 174.«
Ko je zasledila, da se Simonova pravdata v Bolzanu za nagrado, je dvakrat pisala sodišču. Pričakovala je, da jo bodo povabili vsaj kot pričo. Dočakala ni ničesar, ne odgovora ne povabila.
Ötzijevo prekletstvo
Znanstveniki so Ötzija natančno proučili. Prvotno domnevo, da je zmrznil med prečkanjem gore ob nenadnem poslabšanju vremena, so ovrgli. Ugotovili so, da mu je tik pred smrtjo hrbet predrla izstreljena puščica. Na predmetih, ki so mu pripadali, so odkrili kri še štirih ljudi. Sklepajo, da je padel v bojnem spopadu in umrl zaradi hitre izgube krvi. Njegova rana je bila tako huda, da ga ne bi mogla rešiti niti današnja medicina. Po cvetnem prahu sodeč je precej verjetno umrl spomladi. Nekateri pa se ogrevajo za to, da je umrl kot obredna žrtev. Od tod do špekulacij o prekletstvu, ki jo Ötzi podobno kot egipčanski faraon Tutankamon prinaša vsakomur, ki kali njegov posmrtni mir, ni daleč. Med žrtvami Ötzijevega prekletstva navajajo poleg Helmuta Simona tudi docenta Konrada Spindlerja, patologa Rainerja Henna, organizatorja prevoza mumije v Innsbruck Kurta Fritza (plaz ga je odnesel kot edinega iz naveze več alpinistov), televizijskega novinarja Rainerja Hölza in še nekatere.
V Bolzanu, kjer Ötzija vsak dan obišče na tisoče ljudi, odkimavajo, da ne gre za nikakršno prekletstvo: »Z mumijo je tesneje povezanih že na stotine ljudi. Precej običajno je, da je v sedemnajstih letih marsikdo od teh tudi umrl. Seveda tudi v nesrečah ali zaradi bolezni – tako kot toliko drugih.«
Magdalena Mohar Jarc se počuti izigrano za prvenstvo najdbe. Nesporno pa je, da se z Ötzijem ne okorišča ne za slavo in ne za denar. Kot da bi potrjevala ljudsko prepričanje, da je varen pred zlom, kdor živi in ravna pošteno.
Vladimir Jerman