Manaslu 2008, mednarodna odprava: člani iz Srbije, Bosne, Hrvaške, Črne gore in Slovenije, vodja Dragan Jačimović - od 27. avgusta do 9. oktobra
Odpravi sem se pridružila 29. avgusta v Katmanduju. Naslednji dan smo odpotovali v Pokaro, od tam pa 1. septembra s helikopterjem v vasico Sama Gaon (3500 m).
Manaslu, ki smo ga prej videli samo na razglednicah, smo iz te idilične budistične vasice lahko opazovali prav vsako jutro. Njegova podoba namreč kraljuje nad celotno dolino.
Nekaj naslednjih dni smo porabili za lažje aklimatizacijske vzpone, povzpeli pa smo se tudi do baznega tabora na višini 4900 metrov. Prespali smo ponovno v Sama Gaon.
Končno smo dočakali dan (06.09.), ko smo se z vso opremo odpravili v BT (4900 m). V njem so bili že predstavniki nekaterih drugih odprav (Amical, Jagged Globe, Himex), veliko jih je bilo pa še na poti. Letošnje leto je bil Manaslu precej oblegan osemtisočak, predvsem zaradi težav pri pridobivanju dovoljenj za Čo Oju.
Prve dni v bazi nas je razveseljevalo lepo vreme. Vendar smo se v tem času povzpeli le do T1 na 5700 metrih. Ko je delu naše ekipe 16. septembra le uspelo prespati na T2 (6800 m), se je vreme pokvarilo.
Takrat se je začel pravi trening potrpežljivosti.
Naslednjih dvanajst (12!) dni je snežilo prav vsak dan, vsako noč in edino delo, ki smo ga imeli, je bilo odkopavanje šotorov. Izgubili smo vse šotore in opremo v že postavljenem T2, šotori v Enki so bili meter in pol pod snegom.
Nestrpnost je naraščala iz dneva v dan in edino vodja odprave Dragan Jačimović je bil tisti, ki je uspel ohraniti mirne živce, pozitivizem in prepričanje v lepo vreme ter naš uspeh. Vsi ostali smo se že videli v Katmanduju brez možnosti za poskus.
Dnevi, predvideni za odpravo, so se iztekali in vreme se ni prav nič izboljšalo. Ob prvem soncu (28. septembra) je bilo bobnenje plazov okrog nas tako zastrašujoče, da je bilo jasno, da še kakšen dan ali dva tudi ob lepem vremenu ne bo možnosti za premik. Potrebno je bilo obnoviti pritrjene vrvi med enko in dvojko ter postaviti nove na težjem odseku nad dvojko.
Odprave so odhajale domov, primanjkovalo je materiala, šerpe so odklonili delo na nevarnih odsekih. Manaslu je z 20% smrtnostjo uvrščen na šesto mesto po nevarnosti med osemtisočaki in vsi smo se bali ponovitve tragedije izpred let, v kateri je med enko in dvojko plaz odnesel kar petnajst življenj. Ta del poti je zagotovo najnevarnejši.
Med seraki nad T1
Načrti so se spreminjali iz ure v uro. Deset članov naše odprave se nas je v dveh skupinah 29. in 30. septembra odpravilo proti vrhu, ne vedoč za komplikacije, ki so nastajale pri opremljanju gore. Prvo noč smo prespali na enki (5700 m), drugo na nizki dvojki (6400 m), tretjo na dvojki zgoraj (6900 m) in četrto noč na trojki (7400 m).
Peti dan, 4. oktobra smo se vsi skupaj podali proti vrhu Manasluja. Zadnji del med trojko in vrhom je še najlažji, vendar smo vsi uporabljali dodatni kisik. Zavedali smo se, da naša aklimatizacija zaradi slabega vremena ni bila zaključena.
Ko nas je vseh deset ob 10. uri doseglo vrh Manasluja, smo bili resnično navdušeni. Tega nihče ni pričakoval! Na vrhu smo se zbrali člani vseh bivših republik Jugoslavije (manjkal je le predstavnik Makedonije) in s tem uresničili načrt našega vodje. Devetim udeležencem je bil to prvi osemtisočak in verjetno si lahko predstavljate naše veselje. Največje veselje pa je bilo vsekakor za Dragana, našega vodjo, ki je edini vseskozi verjel v naš uspeh in nam na ta način za dan vzpona na vrh Manasluja pričaral čudovito vreme. Vrh osemtisočaka brez rokavic, z odpetimi kombinezoni….se pa res ne zgodi vsak dan!
Vodja nas je po radijski zvezi komaj spravil z vrha. Bilo nam je tako lepo, da bi še kar ostali. Vendar smo se zavedali, da je povratek še zelo dolg. Želela sem prespati čim nižje, zato sem se takoj odpravila proti nižji dvojki (6400 m), nekateri pa so prespali v dvojki (6900 m).
Naslednje jutro sem se hitro spustila proti bazi. Sledovi plazu, ki so prekrili del poti nad enko, so bili očiten znak, da je ta del poti res najnevarnejši in da je hitrost tukaj nujna! V enki sem pobrala še del svoje opreme in odbrzela proti bazi. Tam me je pričakal širok nasmeh in prijateljski objem vodje Dragana Jačimovića ter odlična hrana našega kuharja Pembe. Kaj več si za ta dan nisem smela želeti, saj….kot je pogosto dejal Tomaž Humar: Preveč še s kruhom ni dobr!
Simona Pogač, Polzela
Pa še nekaj iz mojega dnevnika, objavljeno na strani odprave
Nedelja, 14.9.2008 ob 5h zjutraj
Kami, naš sidrar, je ravnokar otresel sneg z mojega šotora. Tudi to noč je padal sneg. Ne morem več spati. Razmišljam o gori Manaslu, katera kraljuje nad našim baznim taborom. O gori, katero imenujejo tudi gora duše. Smo že na polovici naše odprave, gore pa se nismo dobro niti dotaknili. Tega v tem trenutku tudi ne smemo, saj še nismo imeli pudže. Pudža je budistični ritual, katerega je potrebno opraviti pred odhodom na goro. Imeli jo bomo jutri. Vsi se bomo zbrali okrog kamnitega oltarja in zaprosili goro za srečen odhod in povratek z nje. Da nihče ne bi padel v ledeniško razpoko, da ne bi zdrsnil, zbolel ali za vedno ostal na gori. V času pudže bomo vso opremo, ki bi lahko goro poškodovala (cepine, dereze, ledne vijake…), zložili poleg oltarja in ostre dele te opreme namazali z jakovim maslom. Na ta način nam bo gora oprostila. Nad oltarjem in baznim taborom bomo razprostrli budistične zastavice in veter bo ponesel naše molitve proti gori. Jutrišnji dan je zelo važen za vse nas in težko ga pričakujemo.
Manaslu – gora duše, nam je odprla svoja vrata. Vsako jutro se nam pokaže čudovita, obsijana s soncem in polepšana z novim snegom. Ponosno nas gleda navzdol, kot da nas sprašuje, kakšni so naši nameni. Ali smo se ji prišli poklonit, ji izkazati čast in občudovanje…, in če se zavedamo, da vzpon na njen vrh za nas predstavlja bogastvo, katerega bomo(če uspemo), nosili celo življenje v svojem srcu? Če pa so naši motivi drugačni, egoistični, motivirani z dokazovanjem…. bo gora to začutila in pot se bo zaprla. To je kraljestvo gore Manaslu in mi smo tukaj samo gosti. Vendar že v tem trenutku, ko se sprostimo, pozabimo vse drugo in se v tišini zagledamo proti tej prečudoviti gori, lahko ugotovimo, da nam Manaslu prinaša polno malho darov. Največje darilo pa je to, da imamo možnost, da se zagledamo tudi v svojo dušo. Manaslu, hvala ti.
08.10.08: Sada nam polako postaje jasno šta smo to gore iznad oblaka uradili.
Ovde saznajemo da je u baznom kampu Manaslu bilo preko 350 penjača iz celog sveta, i to kakvih. Okupili su se ljudi koji imaju svih 14 vrhova preko 8000m, a nekoliko njih sam sreo kojima nedostaje dva-tri vrha pa da završe priču. Statistika kaže da je samo nekih 7-8% od ukupnog broja penjača uspelo da stigne do magičnog vrha Manaslua (8163m)! Od nekoliko ekspedicija koje su stigle do cilja, mi smo daleko najuspešniji (80%) i sa 10 penjača na vrhu predstavljamo pravo iznenadjenje za sve. Ali to su samo brojke koje ne znače ništa. Ekspediciju su činili živi ljudi koji su posle mnogo napora i odricanja stigli do kraja puta. Nadam se da su nešto naučili na tom putu i da će to novo iskustvo prenositi svima onima koji su željni znanja."
Vodja ekspedicije
Dragan Jaćimović