"Tu ni prostora za omahljivce, kakor tudi ne za velike junake, " meni slovenski alpinist
Nanga Parbat
Humar čaka na vremenski trenutek
Če se bo vreme res izboljšalo, bo Tomaž Humar, s petčlansko odpravo je že skoraj en mesec v Pakistanu, v prvenstveno smer najvišje stene vstopil jutri - "Tu ni prostora za omahljivce, kakor tudi ne za velike junake, " meni slovenski alpinist
Izpod bele plasti magnezija je pricurljala kri. Tresoče se konice Tomaževih prstov so z zadnjimi močmi čez previsni konec balvana dvigovale telo, ki ga je dvajsetkilogramski nahrbtnik vlekel k tlom. Hrzal je kot to skozi nosnice dela razjarjen bik. Nekontrolirano, kajti glasba v njegovih ušesih je bila navita do konca. Ko se je noga dotaknila tal, so domačini zaploskali. Z železno roko je prvega lopnil po ramenu, da ga je premaknilo. Nato je odplesal do uteži, pel in dvigoval proti nebu na palico privezane skale, in potem sedel za mizo, k večerji:
» Pol stvari bom zmetal z nahrbtnika, tveganje bo večje, a bom splezal hitreje!«
Tomaž Humar je v polni pripravljenosti. Če bo le držala vremenska napoved, bo v prvenstveno smer, v štirikilometrsko navpičnico gromozanske piramide, vstopil v ponedeljek. In čeprav je pred štirimi dnevi, po nemirni noči s slikami zadnje večerje, že izrekel »da«, ta ni bil usoden. Morda bi tudi bil.
»J...!« Humar ob gromkih zvokih svoje ljubljene nikoli ni zaklel. »Dej popust mal, popust,« pa je robantil danes, ko so plazovi deževali, ko se je odtrgal v Poljskem stebru, tam, kjer bi verjetno bil, če bi vstopil v torek, in tam, kjer je plaz pokopal Poljaka, ki počiva za našim kuhinjskim šotorom.
Zaradi konkavnosti je ta stena – oblačnosti navkljub – zadnje tri dni neprestano bruhala led, kamenje, sneg. Najhuje je v Giljotini (Tomaž je predele stene poimenoval Čok, Zobje, Kapelica, Pasja glava ...). Zdaj smo se navadili, da se ob velikem ropotu vsi srečamo v istih pozah – zroč tja gor, v oblak, izpod katerega se čez nekaj sekund privali vsebina stene.
Modrost izbire pravega trenutka
Biti ob nepravem času na nepravem mestu je v tej gorati kreaciji, ki, po mojem mnenju ni narejena za ljudi, gotova smrt. Prav zato je izbira pravega trenutka največja modrost. In čakanje balzam življenja. Kajti ni vse v drugi razsežnosti, v kar verjame Humar - da je tako rekoč vsa umetnost alpinizma v glavi, razumevanju govorice stene in tretjem očesu, ki doume nevarnost, še preden te zadane ... Zato – čakamo. Kajti umetnost preživetja v vertikali je prav v tem. Iti, ko je čas za to ... Ali ko vsaj misliš, da je čas za to.
»Človek nikoli ne rine v nevarnost,« je Humarja na skorajšnji dan D, ko je ves mrzličen z nahrbtnikom na ramenih hodil gor in dol po baznem taboru, ustavil
Stipe Božič.
»Če že, te slabo vreme samo ujame v steni, a ne rini sam v ta snežni metež!«
Tudi svet priznava, da so nekateri Humarjevi vzponi tako osupljivi, da nimajo logične razlage. In prav zato te rebuse rešuje sam. »Tu ni prostora za omahljivce, kakor tudi ne za velike junake,« je Humarjeva misel o soliranju. »Bistvo, ki je sicer očem prikrito, je, da v dolini dobimo premalo ljubezni, zato si jo v gorah vzamemo sami,« se glasi temeljni stavek njegovega kompleksnega odgovora o vrednosti tveganja. Če pogledamo zgodovino, je alpiniste širša javnost vedno gledala postrani. Predvsem, ko se kdo izmed njih ni vrnil iz naročja gora. In kot imajo sami najraje reklo »Živi in pusti živeti«, tako je legendarni Anglež Mallory na vprašanje »zakaj« o smiselnosti vzpona na Everest odgovoril s preprostim: »Ker je pač tam!« In s tem zaprl usta vsem filozofiranjem. Ali kot je rekel pokojni Tine Mihelič: »Ker jih imam preprosto rad!«
Alpinizem je očitno iskanje tveganja, stika s smrtjo kot pri avtomobilskih dirkah, kot je to » igro, ki je veliko več kot šport – to je lepa in neznanska pustolovščina«, opisal Piere Mezaud v knjigi Gora za golega človeka. Le da si pri dirkah odvisen od stroja – v alpinizmu pa zgolj in samo od samega sebe. In od opreme.
Ko v Humarju že brbotajo vzgibi odločitve, takrat ne izpusti iz rok svojih cepinov. Kot mačka mlade jih prenaša naokoli, z njimi v naročju je, med govorjenjem jih boža, gleda, brusi. »Da režejo, ne razbijajo led.« Sodeloval je pri njihovi izdelavi, oblikovanju ptičjega kluna, dosegu idelanega balansa in najmanjše teže (550 g). Dereze imajo asimetrično obliko, ostre so kot britev, ko dvigne peto, se še dodatno zarijejo v led. Spalna vreča je brez zadrg, vodotesna, z 98 odstotki puha. Pa njegova 5,5- milimetrska statična vrv, vpeta v trgalno »gurtno«, pa litrska plastenka namesto bleščeče »sigove« čutare. Ko si v steni v led izkoplje polmetrsko luknjo, da plazovi letijo čez njega, in z lednimi vijaki pritrdi bivak vrečo – ta je narejena iz posebnega goretexa, ki kar sedem ur vzdržuje ravnovesje med kisikom in ogljikovim dioksidom – ko tako čaka na prihodnje vertikalne trenutke, takrat se preklopi ... Z različnimi tehnikami upočasni bitje srca in odklopi roke in noge, da večino krvi potuje v jedro telesa. A o svojih nepisanih pravilih preživetja v nemogočih razmerah je, že ve, zakaj, zelo skrivnosten.
Maja Roš