Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jerebikovec in Kamnati vrh

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Karavanke na zahodu, za Kepo in Trupejevim poldnevom, zgubijo svoje priostreno, visokogorsko lice, tako značilno za njihov osrednji del, in se zlijejo v razgibano, gozdnato sredogorsko sleme, ki mu marsikje prav do temena sega pašni svet ...

...  (Rekaršica, Radenščica, Grpiška planina, Tamarča, Vošca, Blekova planina). Novi časi in nove gospodarske potrebe so visoko tja gor z gorenjske in koroške strani pripeljali tudi dolge kilometre gozdnih cest, marsikdaj in marsikomu v potuho, pogosto pa pohodnikom v tem koncu Karavank tudi v veliko olajšanje, ker s svojimi dolgimi in visoko segajočimi kraki pomagajo razreševati uganke, kako iz včasih neprehodnih goščavskih labirintov in iz sicer najpogosteje le navidezno nerešljivih orientacijskih zank. Označenih poti na gorenjski (slovenski) strani namreč ni, le nekaj pa jih v te samotne kraje pripelje s koroške (avstrijske) strani, kar pa je ostalo stopinj za nekdanjimi pastirji, gozdarji in lovci, preraščajo bujne trave in gosto grmičevje. Zato pa je vsem, ki jih vabijo v goste ti kotički miru in tišine, po vsem glavnem grebenu zahodno od Kepe na voljo dobro uhojena steza, ves čas speljana prav po mejni črti in zato orientacijsko nezahtevna (dobro vidna znamenja na njej so na gosto posejani beli mejni kamni), razgiban značaj pa ji dajejo številni, čeprav ne prehudi vzponi in sestopi, ki jih pač pred nas postavlja grebensko potovanje.

Jerebikovec (1621 m) in Kamnati vrh (1658 m)

Zamegljeni Julijci s Kamnatega vrha. Foto: Mitja Košir

Komur je le do v nebo kipečih vrhov in širnih razgledov, naših dveh vrhov, kakor tudi ne vzhodneje stoječih vzpetin vse tja do Zajčnika nad Blekovo planino, ne bo jemal za mar, tisti pa, ki ve, kako šepeta tišina, ki zna prisluhniti nežnemu ali mogočnemu šumenju vetra, ki se kot s strunami veličastne harfe poigrava z vejevjem mogočnih dreves v širnem gozdu vse naokrog, tisti bo slej ali prej našel pot sem gor. Skromna vršička v dolgem, poraščenem grebenu sta res skromna v vsem, le v samotni blagodejnosti ne. Tudi zato torej na pot.

Najenostavneje bomo stopili v skrivnostni svet Jerebikovca, Rekaršice in Kamnatega vrha s Korena, z nekdanjega mejnega prehoda Korensko sedlo (1073 m). Tisti manj pustolovsko nastrojeni bodo na avstrijski strani, dobrih dvesto metrov od nekdanjih mejnih zapornic, poiskali odcep gozdne ceste, ki zavije z glavne ceste na desno, v breg proti vzhodu in že takoj na začetku z rdeče belimi znamenji opozori, da smo na pravi poti. Po njej s bodo nenaporno, vendar nekoliko dolgočasno sprehodili vse do njenega konca tik pod glavnim grebenom, od tam pa še vedno za zanesljivimi markacijami po lepo uhojeni stezici strmo v breg na planino Rekaršico, kjer ob ruševinah stare stoji nova pastirska koča (prav do sem pripelje gozdna cesta s koroškega Strmeca).

Z Rekaršice, od koder se lepo vidi v spodnji del Ziljske doline in na mogočni Dobrač nad njo, se bomo najprej vzpeli na nižjega od naših dveh vrhov, na Jerebikovec. Od koče bomo po nekaj korakih stopili na mejni greben in na že omenjeno grebensko stezo ter zavili proti zahodu, ves čas ob belih mejnih kamnih. Na večji jasi med mogočnimi smrekami in macesni, od koder se svet na vse strani le spušča, nam bo korak zastal, kajti znašli smo se na vrh našega prvega cilja – in prisluhnili tišini, vsej žlahtno napolnjeni z nežnim vriskom ptičjega petja in ščebetanja, ki se vanj vpleta šumenje drevesnih krošenj. Razglede na daljne, visoke gore tukaj le slutimo.

Vzhodneje nad Rekaršico stoji višji Kamnati vrh, ki se nanj vzpnemo po označeni poti, speljani strmo po severnem pobočju. Ta Kamnati vrh, ki pa je ves oblečen v mehke trave in poraščen s temno zelenim smrečjem, je radodarnejši z razgledi in z občutkom sproščenosti na pašniških planjavah. Z njegovega južnega roba, visoko nad prepadnim robom kanjona Suhlja, je lepo pogledati na visoke gradove Julijcev, od martuljških lepotcev do mogočnežev nad Vršičem in Tamarjem, daleč zadaj za Poncami in Mangartom pa kot sanjske podobe kipijo v nebo velikani Zahodnih Julijcev.

In še namig bolj pustolovsko nastrojenim. Tik ob nekdanjem mejnem prehodu na Korenskem sedlu, še na naši strani, poiščemo neoznačeno stezico, ki se ob meji strmo dvigne prav na vrh Jerebikovca. Sicer pa več koristnega poiščite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Vladimirja Habjana in Irene Mušič Karavanke (Sidarta, 2007), poglejte pa tudi na zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.

Mitja Košir
 

 01.10.2008

 

 

Mitja Košir

 

 

 

 

 


 

 

 Arhiv: Kjer tišina šepeta

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti