Slovenske novice - Ivan Sivec: Letos mineva osemdeset let, odkar so v Potočki zijalki pod Olševo odkrili ledenodobnega človeka oziroma njegovo bivališče s številnim orodjem in orožjem, tam je bilo tudi živalsko okostje in več ognjišč.
Odkril ga je naravoslovec in arheolog Srečko Brodar, ki se je s tem za vedno zapisal na svetovni zemljevid paleolitologov.
Na koncu Solčave v spodnjih prostorih gostišča Firšt si vsak dan lahko ogledate stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Celje, seveda pa zgodnji jesenski čas kar sam kliče tja gor pod Olševo.
Zijalka vabi že od daleč
Seveda lahko z avtom brez težav pridete vse do Podolševe, kjer imajo na več koncih dovolj prostora, da jeklenega konjička pustite ob strani in hajdi v hrib. Do Potočke zijalke je le dobra ura hoda, do vrha Olševe – oziroma Uscheve, kot ji pravijo Avstrijci – pa še približno toliko. Takoj za Podolševo se res začenja pravi gobarski raj, ki ga seveda lahko odkrije samo pravi gobar. Tega ne vedo samo naši ljudje, temveč tudi številni sosednje z druge strani Olševe, pa celo Italijani in Angleži, pa čeprav smo se tja podali sredi tedna.
Načrtovali smo, da se bomo pod Olševo, vsaj v mislih, srečali z ledenodobnim človekom in spominom na Srečka Brodarja, pa nas je v jami presenetil trop ovac, ki je ob našem prihodu takoj radovedno pricingljal ven. Na vhodu pa je obešena velika tabla, kjer je označeno, da smo že 1700 metrov nad morjem, zraven pa še piše:
»Potočka zijalka je 115 metrov dolga in 20–40 metrov široka kraška jama, v kateri je profesor Brodar leta 1928 odkril staro kamenodobno bivališče izpred 40.000 let. Ugotovili so 40 živalskih vrst, med njimi jamskega medveda, koščeno in kamnito orodje, ostanke ognjišč ... Zgodovinsko gradivo je v Pokrajinskem muzeju Celje.«
Pod tablo je podpisano Turistično društvo Solčava. Na spletni strani Pokrajinskega muzeja Celje pod oznako arheološke zbirke pa lahko preberemo:
»Starejšo kameno dobo ali paleolitik na razstavi predstavljajo najdbe iz Potočke zijalke pod Olševo, ki jih je med letoma 1928 in 1935 izkopal prof. Srečko Brodar. Jama leži na 1700 metrov nadmorske višine, prav na slovensko-avstrijski meji. Časovno spada v zadnje medpoledenitveno obdobje, v kulturno stopnjo aurignacien mlajšega paleolitika. Bila je visoka alpska postaja. Poleg kamnitega orodja (jedra, kline, ročne konice, strgala, praskala, vbodala) so odkrili številne koščene konice različnih velikosti, ki so posebnost najdišča. Nekatere med njimi so tudi okrašene. Omeniti velja unikatno koščeno iglo za šivanje živalske kože. Pri izkopavanjih v Potočki zijalki so odkrili ogromno kosti jamskih medvedov, moškatnega bika, alpskega svizca, risa, volka, kune in lisice. Med bombardiranjem Celja ob koncu druge svetovne vojne so nekaj kosti, ki so jih hranili v muzeju, uničili.«
Vsekakor gre za posebnost, kakršne ni nikjer drugje na slovenskih tleh, pa tudi na evropskih jih ni veliko, še posebno zato, ker jo je Srečko Brodar dodobra raziskal in predstavil tudi znanstvenemu svetu.
Pred osemdesetimi leti
Srečko Brodar se je rodil leta 1893, umrl pa pred dobrimi dvajsetimi leti. Na Dunaju je študiral naravoslovje in leta 1920 diplomiral v Zagrebu. Leta 1939 je doktoriral iz geologije in paleontologije na univerzi v Ljubljani. Bil je profesor naravoslovja v Celju, nato v Ljubljani, leta 1951 pa je postal redni profesor na ljubljanski univerzi. Bil je član številnih mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj, urednik Arheološkega vestnika in še marsikaj. Največjo znanstveno potrditev in svetovno slavo pa mu je prinesla prav Potočka zijalka. Peter Likar je o njem napisal drobno, a izredno dragoceno knjižico. Dal ji je naslov Srečko Brodar, potnik skozi čas. V obliki daljšega pogovora je zapisal tudi najpomembnejše dogodke v zvezi z odkrivanjem Potočke zijalke. Za uradni datum odkritja velja 1. avgust 1928. Tistega dne je bilo čudovito vreme. Prof. Brodar se je odpravil pravzaprav na Olševo, v jami pa je iskal vodo za planinsko spremljevalko:
»In res sem se spustil v odprtino. Nisem imel nobene razsvetljave. Počakal sem, da so se mi oči privadile polsvetlobi. Kmalu sem zagledal v skalo izdolbeno skledo in natanko v njeno sredino je kapljala voda.«
Torej voda, voda kot vir življenja. Prof. Brodarju je bilo tedaj 35 let.
»Ko sem opazoval skledo, sem – tega se zanesljivo spominjam – pomislil na raziskovalca Gorjanoviča-Krambergerja, ki je v podobni jami odkril krapinskega človeka, njegova spoznanja so tedaj obšla že ves svet. Medtem ko je moja spremljevalka v hlastnih, dolgih požirkih pila kristalno čisto vodo, se je v meni prvič oglasil dvom raziskovalca. Je skleda delo človeških rok – pastirjev ali skrivačev bližnje ali daljne preteklosti? Je človek že kdaj bival v tej votlini? Bi bilo tudi tukaj mogoče kaj odkriti?«
V planinskem domu je srečal dr. Zdolška iz Brežic in dr. Mejaka iz Gornjega Grada. Povedala sta mu, da se vračala z Bele, z druge strani meje, kjer sta videla, da ima nekdo razstavljene kosti jamskega medveda:
»Sporočilo je bilo zame doživetje. Kot bi udarila vame strela. Kosti so iz Potočke zijalke! Odtlej nisem imel več miru!«
Detektiv prazgodovine
Prof. Brodar se je čez noč prelevil v raziskovalca oziroma detektiva prazgodovine. V celjskem muzeju je dobil nekaj denarja in še istega leta, nekaj tednov po odkritju, se je lotil izkopavanja. Pa čeprav je Olševo nenavadno zgodaj pobelil sneg. In kdo so bili ljudje z lopatami in samokolnicami?
»Večinoma domačini, med njimi tudi čevljar, mizar, kovač in nekaj študentov – do osem ljudi. Spominjam se tudi imena dveh študentov – Rudolfa Ravbarja in Vladimira Diela. Prihajali pa so tudi drugi. Tako nam je nekoč vsak večer kuhal učitelj Kmecl. Prvo leto pa nam je pomagal tudi takratni solčavski kaplan Vinko Kolman.«
Na začetku so odkrili samo kosti jamskih medvedov:
»Pred jamo smo nanašali cele kubike kamenja, ki se je valilo po bregu in ogrožalo krave. Zato smo drugo leto najeli pastirčka, da je odganjal živino od nevarnega kraja.
Potočko zijalko in večino drugih jam smo odkopavali s kar se da primitivnimi sredstvi. S krampi in lopatami, večje skale pa smo premikali z drogovi. Težko je bilo vse to prenesti do višine 1700 metrov. Tako smo na primer eno samo desko ves dan vlekli iz doline. V jami smo imeli cel sistem mostov na opornikih. Svetili smo si s karbidovkami. Bakle ne bi bile primerne, saj bi preveč zakadile prostor, pa tudi dihali bi težko. Večino najdb sem opisal in narisal kar na kraju samem.«
Mitja Brodar, sin prof. Srečka Brodarja, je v Enciklopediji Slovenije o tovrstnih najdbah zapisal:
»V plasteh Potočke zijalke, ki so pri vhodu močno gruščnate, v ozadju jame pa pretežno ilovnate, je bilo veliko kosti jamskih medvedov. Na podlagi števila zob, predvsem podočnjakov, je bilo ugotovljeno, da gre za ostanke več kot 1000 medvedov. V Pokrajinskem muzeju Celje je bilo shranjenih tudi okrog 150 popolnoma ohranjenih lobanj. Ostankov drugih živali (volk, alpski svizec, zajec, lisica, kuna, ris, jelen in gams) je bilo veliko manj.«
Še bolj pa je raziskovalce presenetilo vse drugo:
»V jami je bila odkrita bogata kulturna ostalina, ki je ohranjena. Prek 300 kamenih predmetov, od tega 80 izdelanih orodij ter 127 posebno pomembnih koščenih konic ... Na majhni površini ob zadnji steni je ležalo 80 koščenih konic, ni pa nobenega kamenega artefakta ... Ob zahodni steni z največ najdbami je bilo tudi veliko kurišče, v katerem sta bila približno dva kubična metra oglja. Pri vhodu je še nekaj kurišč, v ozadju pa le ena skromna sled kurjenja ...«
Ledenodobni človek
Seveda je bilo že to odkritje izjemnega pomena za svetovno arheološko dediščino, največja posebnost pa je bilo odkritje kurišč in s tem sledov ledenodobnega človeka. Kurišča so od daleč potrjevala, da ne gre samo za goro medvedjih okostij. Mitja Brodar navaja:
»Edinstveni sta koščena konica, ki ima na bazi lepo izdelano luknjo, in prototip šivanke, ki še nima očesca, ampak gre nit skozi votlo kost.«
Pa tudi:
»Najbolj znana je spodnja čeljustnica jamskega medveda s tremi luknjami, ki vodijo v živčni kanal; ta čeljustnica naj bi bila piščalka.«
Peter Likar je v pogovoru s prof. Srečkom Brodarjem zapisal: »Za trenutek sva pogovor prekinila. K ustom je primaknil s tremi luknjami prevrtano rjavkasto belo spodnjo čeljust jamskega medveda, iz katere je olševski lovec lahko izvabil trozvok.«
In kakšen je bil ledenodobni človek, ki je živel v Potočki zijalki?
»Imenoval se je kromanjonec. Kromanjonec je izdeloval orodje iz kremenastih kosov. Znal je delati praskala, šila in rezala, izdeloval je dleta za dolbenje kamena in rogovja. To orodje je značilno za kulture mlajšega dela starokamene dobe ... Znali pa so izdelovati in uporabljati tudi razno orodje in orožje iz kosti ter roževine. No, iz mlajšega paleolitika so znane tudi jamske slikarije lovnih živali, iz kosti, rogovja in mamutovega okla pa so znali ustvarjati razne umetniške izdelke, zlasti gravure ... Nekaj takih izdelkov sem odkopal tudi jaz, vendar ... mi smo bili nekako tranzitno, prehodno območje ...«
Toliko iz pisnih virov. Spodaj, ob cesti za Logarsko dolino, pa si na koncu Solčave lahko za poldrugi evro ogledate tudi manjši muzej v gostišču Firšt. V njem se ustavljajo predvsem šolske skupine in planinci. Na eni strani je muzejska zbirka Potočke zijalke, v manjši sobi pa je predstavljeno tudi domače zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini s poudarkom na zdravilcu Vidu Strgarju. Torej se lahko v enem dopoldnevu srečate z ledenodobnim človekom, naberete gobe in se hkrati še pozdravite z domačimi čajčki in uroki. Še več kot izlet v zgodovino pa vam najbrž k zdravju pomaga sam vzpon do Potočke zijalke in Olševe nad njo.
Ivan Sivec