Delo, Znanost - Odmev: odgovor slovenskih znanstvenikov, ki sodelujejo v IPCC (Medvladni panel za klimatske spremembe), s katerim argumentirano zavračajo večino trditev Nevladnega mednarodnega panela za podnebne spremembe (NIPCC), katerih povzetek je članek, ki smo ga poobjavili pred dvema tednoma.
Švedski profesor Svante Arrhenius, je v reviji Philosophical Magazine objavil članek z za današnje čase nekoliko težko razumljivim naslovom »O vplivu ogljikove kisline v zraku na temperaturo pri tleh«. Jezik je arhaičen, članek je bil objavljen že davnega leta 1896. V njem je Arrhenius, kasnejši Nobelov nagrajenec za kemijo, postavil temelje znanosti, ki se ukvarja z vplivom človekovih dejavnosti na globalni podnebni sistem. Identificiral je vpliv koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi na toplotno bilanco Zemlje in ga s poenostavljenim enodimenzionalnim modelom tudi kvantificiral. Arrhenius je ocenil, da bi se pri podvojitvi koncentracij ogljikovega dioksida v ozračju temperatura na Zemlji povečala za okrog 5 ºC, kar je presenetljivo blizu rezultatom sodobnih podnebnih modelov. Kot enega izmed možnih vzrokov za naraščanje koncentracije ogljikovega dioksida je omenil tudi porabo fosilnih goriv. Tako je znanost opozorila na pojav globalnega segrevanja že pred koncepcijo kvantne mehanike in teorije relativnosti, odkritjema, ki sta v veliki meri spremenila človekov pogled na svet. Znanost o podnebnih spremembah zaradi človekovega vpliva tako ni bila spočeta včeraj in ni muha enodnevnica.
Lahkomiselne izjave
Pred kratkim je v Sloveniji gostoval ameriški profesor dr. Fred Singer. Nastopil je na Strateškem forumu Bled, predaval na Institutu Jožef Stefan ter dobil prostor v tiskanih medijih (Delo, Dnevnik, Mladina). Gospod Singer kategorično trdi, da podnebju vlada narava in da človekova dejavnost nanj nima bistvenega vpliva, oporeka ugotovljenemu segrevanju zemeljskega ozračja, ter nasprotuje smiselnosti ukrepov za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida. Podpisani se s takšnimi trditvami ne strinjamo, še zlasti pa nasprotujemo lahkomiselnim izjavam, o »koristnosti« povečanih koncentraciji ogljikovega dioksida v zraku. Kratko bomo navedli nekaj dejstev, s katerimi utemeljujemo svoje nestrinjanje.
Profesor Singer trdi, da ugotovitve medvladnega foruma za podnebne spremembe IPCC o trendu ogrevanja prizemnih plasti ozračja odsevajo predvsem spremembe mikroklimatskih razmer v okolici merilnih postaj. Ta trditev ne zdrži. V analizah trendov se uporabljajo t.i. homogenizirani podatki, kjer se izločijo vplivi sprememb okolice. Tudi podatki z merilnih postaj, kjer homogenizacije ni bilo potrebno opraviti, kažejo na globalno segrevanje. Tako na primer v Sloveniji v zadnjih 50 letih velik porast temperature beležimo na visokogorski postaji Kredarica, kjer človek v ožjo pa tudi širšo okolico ne posega.
Celovitejši modeli
Znanost o podnebnih spremembah je od časov profesorja Arrheniusa precej napredovala in nadgradila osnovno fizikalno sliko pojava. Podnebni sistem je kompleksen, a sodobni podnebni modeli v izračunih upoštevajo vse več procesov, ki ga določajo. Njihovo jedro tvorijo programi, ki so podobni tistim, s katerimi čedalje uspešneje napovedujemo vreme v kratkoročnem obdobju, upoštevajo pa tudi interakcije z oceani, spremembe v oblačnosti in odbojnosti zemeljske površine za sončno sevanje ter seveda prispevke toplogrednih plinov, ki se sproščajo v ozračje zaradi človekovih dejavnost. Upoštevajo tudi povečane koncentracije aerosolov zaradi večjih vulkanskih izbruhov in seveda spremembe energijskega toka Sonca, ki doseže zemljo.
Razlike med rezultati posameznih modelov obstajajo, vendar vsi modeli izkazujejo naraščanje globalne temperature z naraščanjem koncentracij toplogrednih plinov v ozračju. Modeli so preverjeni na način, da so z njimi simulirali podnebje v preteklem stoletju (slika). Modeli kažejo, da so na dvig temperature v zadnjem stoletju najbolj vplivale emisije toplogrednih plinov, dosti manj pa nekoliko povečana sončna aktivnost. To je razlog, da IPCC v svojem četrtem poročilu (2007) pripisuje 90 odstotkov verjetnosti, da gre večino zabeleženega porasta globalne temperature v drugi polovici 20. stoletja pripisati povišanim koncentracijam toplogrednih plinov zaradi človekovih aktivnosti.
Za ilustracijo zmanjševanja negotovosti navajamo še dve predhodni ugotovitvi tega znanstvenega foruma. Tako je v poročilu IPCC iz leta 1996 zapisano: »Na osnovi razpoložljivih ugotovitev lahko sklepamo, da obstaja opazen človekov vpliv na globalno podnebje.« V poročilu iz leta 2001 pa: »Obstaja čedalje več dokazov, da je večina globalnega segrevanja v zadnjih 50 letih posledica človekovih dejavnosti, pri katerih se sproščajo v ozračje toplogredni plini (verjetnost > 66 odstotkov).«
Novejši modeli – večji dvig temperature
Ne vemo natančno, kakšno bo podnebje v prihodnosti. Na negotovost vplivajo različni scenariji razvoja družbe in gospodarstva ter posledični scenariji emisij, kakor tudi različen odziv podnebnih modelov na povišane koncentracije toplogrednih plinov v zraku. Tako pregled rezultatov podnebnih modelov, ki ga je opravil IPCC za različen nabor emisijskih scenarijev, kaže na verjeten dvig povprečne globalne temperature do konca tega stoletja od 1,1 pa vse do 6,4 stopinje Celzija. Pomembno je poudariti, da novejši, bolj izpopolnjeni modeli kažejo večji dvig temperature, kot so jih izkazovale prejšnje simulacije v primeru enakega naraščanja koncentracij. Za primerjavo – zdaj je razlika v povprečni letni temperaturi med Ljubljano in Portorožem dve stopinji in pol, med Portorožem in sredozemsko obalo severne Afrike pa okoli 6 stopinj Celzija.
V zadnjih letih močno narašča število raziskav, ki v veliki meri izkazujejo negativne vplive podnebnih sprememb na človeško družbo in ekosisteme. Na nekaterih področjih se izkazujejo tudi pozitivni vplivi, a s stopnjevanjem neobrzdanih podnebnih sprememb bodo vse bolj prevladovali negativni vplivi. Tako ekosistemi kot človeška družba so lokalno prilagojeni podnebju, tako da spremembe načelno prinašajo motnje. Sir Nicholas Stern v Ekonomiki podnebnih sprememb ocenjuje, da lahko neobrzdane podnebne spremembe do konca tega stoletja zmanjšajo svetovni bruto nacionalni proizvod za 5 do 20 odstotkov in povzročijo socialne in ekonomske pretrese, primerljive s tistimi zaradi svetovnih vojn.
Realni cilj
Ali je mogoče preprečiti podnebne spremembe z zmanjševanje emisij toplogrednih plinov? Popolnoma preprečiti jih ne moremo več, lahko pa jih ublažimo. Študije kažejo, da je to tehnično možno in ekonomsko sprejemljivo. Za omejitev porasta povprečne globalne temperature na 2 stopnji C, kar bi omililo škodljive posledice podnebnih sprememb na po sedanjih ocenah še sprejemljivo raven, je potrebno preobrniti trend naraščanja globalnih emisij v naslednjih 10 do 15 letih, ter globalne emisije zmanjšati do sredine tega stoletja za najmanj 50 odstotkov glede na leto 1990. To je mogoče doseči z večjo energijsko in snovno učinkovitostjo ter večjo, a trajnostno rabo obnovljivih virov energije in z uporabo drugih virov z nizkimi emisijami ogljika. Veliko lahko dosežemo z že obstoječimi tehnologijami, potrebujemo pa tudi pospešen tehnološki razvoj, hkrati pa bo potrebno vplivati tudi na potrošniške vzorce. Nujne bodo velike strukturne spremembe zlasti v proizvodnji in rabi energije, ki pa v veliki meri prispevajo tudi k večji energetski varnosti, ki se čedalje bolj izpostavlja. Ocenjuje se, da bi odločno zmanjševanje emisij zmanjšalo letno rast svetovnega bruto proizvoda za okrog desetinko odstotne točke.
Načrtovanje prihodnosti zahteva upravljanje s tveganji. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da nas podnebne spremembe resno ogrožajo. A če se izkaže, da smo se ušteli in brez razloga zmanjševali emisije, škoda ne bo velika: za leta 2030 predviden globalni bruto družbeni proizvod bomo v tem primeru dosegli leto dni kasneje.
Podnebnim spremembam ne moremo več ubežati. So dejstvo sedanjosti in še večja grožnja prihodnosti. Skupaj z nekaterimi negativnimi posledicami jih lahko že občutimo tudi v Sloveniji: pogostejši vročinski valovi, neurja, suše, poplave, taljenje ledenikov, itd. Menimo, da je zaskrbljenost zaradi podnebnih sprememb utemeljena, in da pomanjkanje absolutne gotovosti ne more biti razlog za odlašanje. Hkrati smo prepričani, da je intenzivnost podnebnih sprememb in uspešnost našega prilagajanja nanje še vedno v naših rokah. Zato skupaj z grožnjo podnebne spremembe predstavljajo tudi izziv. Izziv za politiko, izziv za gospodarstvo in izziv za vsakega izmed nas. Nujno je takojšnje odločno ukrepanje za zmanjševanje emisij na globalni, državni in lokalni ravni ter na ravni posameznikov, torej prehod v nizko-ogljično družbo. A ker z ukrepi za zmanjšanje emisij že zamujamo, bo potrebno tudi pravočasno in učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam.
Mag. Andrej Kranjc Nacionalni koordinator za IPCC, MOP,
mag. Boštjan Paradiž vodja Službe za podnebno varnost, MOP,
prof. dr. Dušan Plut Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,
doc. dr. Klemen Bergant direktor Urada za meteorologijo in stalni predstavnik Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji, Agencija RS za okolje