Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

»Piščalka« iz Divjih bab ni neandertalska

petek, 26. september 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 7670

Delo - Mitja Brodar: Letošnjega 26. avgusta sem ob pozni popoldanski uri vklopil televizor in zelo presenečen zaslišal pripovedovanje, da bo o »piščalki« iz Divjih bab vsak čas narejen film, ki naj osvetli življenje neandertalcev, in da je v pripravi še en daljši film o isti tematiki. 

Delo, Boštjan Odar: 60.000 let stara neandertalčeva piščal.
Delo
, Pavel Jamnik: Še o luknjah v kosteh - Raziskovanje stare kamene dobe

Delo, Mitja Brodar: Težave so različne in imajo jih tudi drugod


Kmalu po odkritju kosti z dvema luknjama v jami Divje babe I so elektronski mediji neodgovorno šarlatansko izjavo tujemu novinarju, da so v Sloveniji našli koščeno piščalko neandertalskega človeka, kot atrakcijo v dveh dneh raznesli po vsem svetu. V trenutku je bilo za vsak ugovor prepozno in nesreča je bila tu. Podobne stvari so se v preteklosti že dogajale; na primer, znana najdba iz Piltdowna je bila šele po nekaj desetletjih pravilno razložena in je žalostna zgodba lahko šla v pozabo. Za Divje babe mi je ostalo le upanje, da bo napačna ocena počasi pozabljena, kar pa se ni uresničilo, in kot je videti, je to upanje jalovo.

Kaj se je pokazalo v Divjih babah

Leta 1977 sem zvedel za jame v Divjih babah in takojšen ogled je pokazal, da je v spodnji jami (Divje babe I) vsekakor treba poskusno kopati. To se je zgodilo naslednje leto, toda našli smo le kosti jamskih medvedov, o paleolitskem človeku pa ni bilo sledov. V majhnem vzorcu plasti, ki sem ga za vsak primer prinesel paleobotaniku A. Šerclju, je ta pod mikroskopom opazil dva drobca oglja. Tveganje je bilo veliko, vendar sem na tej skromni podlagi leta 1980 začel sistematično raziskovati sedimente v jami. Kmalu so se pojavile prve najdbe, kremenovi odbitki in tudi orodja, kar je dokazalo, da gre res za novo paleolitsko postajo, in seveda upravičilo raziskovanje.

Prvo presenečenje smo doživeli ob ugotovitvi, da so sedimenti drugačni kakor v drugih jamah. Jama Divje babe I je v dolomitu, ki razpada drugače kakor apnenec. Že to je pomenilo, da bodo težave pri ocenjevanju plasti. Drugo presenečenje so bila odkrita orodja. Najdbe niso bile številne, toda izkopavanje se je vsako leto približno po mesec dni nadaljevalo in počasi se je med skupno okrog 400 sileksi nabralo okrog 70 predmetov, ki jih je bilo mogoče tipološko opredeliti. Jasne kulturne slike pa ta zbirka ni dala. Šlo je za vprašanje, ali je bival v jami neandertalec s svojo moustériensko kulturo ali pa je hodil v jamo moderni človek že mlajšepaleolitske aurignacienske kulture. Našli smo sicer odlomke koščenih konic, ki so tipičen znak aurignaciena, toda med kamenim orodjem je bil viden le vpliv mlajšega paleolitika, tipičnih kamenih orodij pa ni bilo. Morda je prav opozoriti, da smo že v mojem času našli nekaj kosti z luknjami (glej sliko).

Po odhodu v pokoj leta 1986 sem nadaljevanje raziskovanja prepustil I. Turku, ki je že prej vodil dela v jami in tudi pisal sprotna letna poročila. Delo v jami se je nadaljevalo še vrsto let. Število kamenih orodij se ni bistveno povečalo, do pomembnega odkritja pa je prišlo v najvišji kulturni plasti. Odkrita je bila skoraj cela koščena konica s precepljeno bazo, ki je dokončno opredelila najvišjo kulturno plast kot aurignacien. Ostal je pa problem kulture starejših plasti. Pred prihodom modernega človeka so v Evropi in tudi pri nas živeli neandertalci s svojo kulturo moustérienom. Leto za letom smo zaman pričakovali, da se bodo vendarle našli tipični moustérienski artefakti, ki bodo domnevo o neandertalcih in moustérienu potrdili. Toda ni jih bilo.

Kmalu po interstadialu Potočke zijalke se je vhodni del jame Divje babe I v dolžini približno 10–15 metrov zrušil in plasti z bogatejšimi najdbami, ki so vedno pri vhodu, so zdrsele v dolino. Plasti, ki smo jih raziskovali v sedanjem vhodu, so bile prvotno že precej daleč za vhodom, kjer so najdbe običajno skromnejše, če je najdišče toliko bogato, da sploh segajo tako daleč. Med svojim izkopavanjem sem poskusno kopal tudi v zgornji jami (Divje babe II) in tudi tam ugotovil prisotnost človeka, obenem pa so v njej sedimenti drugačni kot v spodnji jami. V Divjih babah I popolnoma manjkajo sedimenti drugega dela würmske poledenitve, v zgornji pa obstaja možnost, da so plasti iz tega časa. Morda bi uspela kombinacija profilov iz obeh jam in bi dobili sliko celotnega poteka vsaj zadnje poledenitve.

Pri svojih izkopavanjih sem prišel 12,5 metra globoko in ugotovil 21 različnih plasti. Ko je prevzel delo I. Turk, je takoj spremenil način izkopavanja in poleg tega omejil raziskovanje na notranjost jame, kjer so bile najdbe že po pričakovanju zelo skromne, pa tudi samo na zgornjo serijo plasti, do plasti 14. Vse drugo še čaka. Po oceni, ki ne more biti natančna, so sedimenti v Divjih babah I debeli okrog 30 metrov. Če bi sam nadaljeval, bi kopal v globino in bi po vsej verjetnosti moral nekje zadeti na pravi moustérien in še globlje, kar bi bilo tudi zelo pomembno, na plasti, ki so se odložile v zadnji medledeni dobi. Koliko daleč v preteklost bi prišli v najglobljih plasteh Divjih bab I, ni mogoče niti slutiti. To bi bil končni uspeh, ki bi dal dragoceno sliko kulturnega razvoja.

Že prej odkrite kosti z luknjami

Pri prvem izkopavanju v Potočki zijalki leta 1928 so poleg koščenih konic našli tudi kosti z luknjami. Med prvimi je bila čeljust jamskega medveda s tremi luknjami v mandibularni kanal in razširjenim vhodom vanj. Ta čeljust je takoj postala »piščalka«. O njej se je veliko razpravljalo, toda le v strokovnih krogih. V Potočki zijalki so pozneje našli še nekaj desetin najrazličnejših lukenj v raznih kosteh (skoraj vse so bile med vojno uničene). Ko sem kmalu po vojni raziskoval Mokriško jamo, našo drugo visokoalpsko postajo, se je zgodba z luknjami ponovila. Našel sem 39 različnih kosti z različnimi luknjami. Problem teh lukenj je bil še odprt in zato sem vse življenje pri vseh izkopavanjih pazil na take primerke in jih zbiral, obenem pa zbiral podatke o luknjah drugod. Zadnje luknje, ki so prišle v zbirko, so bile tiste iz Divjih bab. Skupno je v tej edinstveni zbirki, ki je zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani, več kot 80 kosti z luknjami (uničene luknje iz Potočke zijalke niso upoštevane).

Na zahodu Evrope lukenj ni, in ker o paleolitiku žal še vedno odločajo Francozi, ki ga imajo največ, te luknje še vedno niso priznane kot človeško delo. To razlago neomajno odklanjajo, češ da so jih naredile zveri s svojimi ostro koničastimi podočnjaki. Toda zakaj naj bi zveri samo v srednji Evropi grizle tako, da so povzročale luknje, na zahodu pa bi grizle drugače? Poleg tega se časovno te luknje pojavljajo le v zadnjem toplem presledku, ko se je končeval moustérien in je nastopal aurignacien, kot da bi prej in pozneje zveri pazile in ne povzročale lukenj. Luknje lahko nastanejo na razne načine. Za nekatere smo prepričani, da jih je naredil človek.

Ko je bil leta 1995 najden odlomek z dvema luknjama, je bil to dober prispevek za zbirko. Ne zato, ker bi bil ta primerek kaj posebnega, pač pa zato, ker razen tistim, ki so a priori proti, lepo kaže človeško delo. Res pomemben je pa že precej prej najden odlomek (na sliki je to št. 3). Številne čeljusti jamskih medvedov imajo vse po eno, dve ali tri luknje v mandibularni kanal. Samo ena iz Potočke zijalke ima preluknjan kronski odrastek in ta je bila šestdeset let unikat. Izredna sreča je bila, da smo našli v Divjih babah I ravno še dovolj velik odlomek kronskega odrastka, ki ima luknjo na istem mestu. Ta mali odlomek namreč pomeni direktno povezavo s Potočko zijalko, torej aurignaciensko kulturo modernega človeka. Ob koščenih konicah, ki že same dovolj jasno povedo, da jih je naredil moderni človek, saj neandertalci do take obdelave kosti niso prišli, je to potrdil tudi ta preluknjani odlomek. Naj še dodam, da je bil en odlomek koščene konice najden celo znatno globlje, kar dokazuje, da sta moderni človek in neandertalec dalj časa živela eden ob drugem.

Kakor za »grizenje« zveri je tudi v kulturnem pogledu pomembna razširjenost preluknjanih kosti. Daleč največ jih je v naših aurignacienskih alpskih postajah Potočki zijalki in Mokriški jami. V drugih najdiščih nastopajo v precej manjšem številu ali posamezno. Precej na grobo lahko rečemo, da jih najdemo le v srednji Evropi. Neandertalska kultura moustérien je mnogo bolj razširjena. Na prostoru od Atlantika in daleč v Azijo je odkritih stotine in stotine moustérienskih najdišč. Jasno je, da neandertalci lukenj niso delali, saj bi jih sicer morali najti povsod, omejene pa so le na razmeroma majhen prostor sredi Evrope.

V Potočki zijalki je bila k sreči najdena med koščenimi konicami tudi ena, ki je preluknjana. Nikjer drugje ni nobene druge take, pomeni pa, da moramo luknje smatrati za kulturni pojav. V srednji Evropi so tudi te vrste lukenj element aurignacienske kulture.

In kaj je s kulturo v Divjih babah?

Kdor pravi, da je »piščalka« moustérienska, s tem ostalino iz Divjih bab I definira kot moustérien. Toda doslej še nihče ni navedel nobenega argumenta, zakaj naj bi ta kultura spadala v moustérien. Njeno analizo sem v precej obsežni razpravi objavil že leta 1999. Neandertalci so svoje orodje obdelovali na poseben način s tako imenovano stopnjevito retušo, ki je v drugih kulturah ni. Predvsem na strgalih pride najbolj do izraza, pri nas v več plasteh Betalovega spodmola. V moustérienskih plasteh imajo taka strgala 20–40-odstotni delež, včasih pa dosežejo celo vrednost 50 odstotkov! Če bi bilo v zbirki nekaj takih strgal, bi se bilo morda težko pogovarjati, ali je to že moustérien ali še ni. Toda v zbirki iz Divjih bab I ni niti enega takega strgala. Celo na deloma retuširanih odbitkih ni nobenega sledu o stopnjeviti retuši. Analiza je dolga, mislim pa, da zadostuje že navedena podrobnost za trditev, da ta kultura ni moustérien.

Že sto let stara predvidevanja, da sta neandertalec in moderni človek živela nekaj časa vzporedno, zdaj niso več samo domneva. V Jabrudu v Siriji se v več plasteh menjavata moustérien in aurignacien. Tudi pri nas sta več tisočletij živela oba in sta se nujno morala na razne načine, kar je zelo pomembno, tudi srečevati.

V nasprotju z drugimi kulturami, pri katerih lahko ločimo razvojne stopnje, v moustérienu kljub stotisočletnemu trajanju ni videti razvoja.

Zelo pomembno je dejstvo, da med moustérienom in aurignacienom ni genetske zveze. Z izumrtjem neandertalcev je moustériena konec. Aurignacien ni od neandertalcev prevzel ničesar. Zato tudi ni in ne more biti prehodnih kultur. Kjer je vplival moderni človek, se je do izginotja spreminjal le moustérien.

Neandertalci so živeli na velikem prostoru od Atlantika še daleč v Azijo vsaj sto tisoč let. Če bi delali luknje, bi jih v množici najdišč morali najti na tisoče, pa jih sploh ni. Nasprotno pa so luknje v kosteh posebna značilnost našega aurignaciena. Majhen preluknjan odlomek kronskega odrastka in odkrite koščene konice dokazujejo prisotnost modernega človeka tudi v območju Divjih bab.

Neandertalci niso napredovali

Neandertalci v sto tisoč letih niso napredovali in seveda niso prišli do umetnosti. Da bi to dosegli že v fazi izumiranja, samo v Divjih babah I in samo delno s piščalko, saj o likovni umetnosti ni sledu, ne pride v poštev. Do preskoka v svet umetnosti ni pripeljal tehnološki napredek, ampak so bili za to potrebni razvitejši možgani. Tudi ta premislek pove, da je »piščalko« naredil moderni človek.

So še drugi argumenti, ki pa za razumevanje zahtevajo vsaj nekaj znanja o dogodkih tega časa in jih na kratko ni mogoče omeniti. Precej podrobnejše informacije je najti v naslednjih dveh razpravah: (1) Brodar, M. 1985, Fossile Knochendurchlochungen. - V: Zbornik Ivana Rakovca, Razprave 4. razreda SAZU 26, 29-47 (s slov. prevodom). (2) Brodar, M. 1999, Die Kultur aus der Höhle Divje babe I. - Arheološki vestnik 50, 9-57 (s slov. prevodom).

Možna razlaga, kako je prišlo do nenavadne kulture v Divjih babah I, ki še ni bila objavljena, je podana v obširnem delu, ki je že napisano in bo, upam, izšlo v prihodnjem letu.

Dr. Mitja Brodar


60.000 let stara neandertalčeva piščal



Razni primerki preluknjanih kosti. Številki 3 in 5 sta iz Divjih bab I; pomanjšano


Arheologi se pri svojem delu vsakodnevno srečujemo s preteklim, preminulim. Ponavadi ostajajo vprašanja o počelu nekega pojava nepojasnjena. In vendar je naša naloga, da pojasnjujemo pretekle dogodke z arheologiji lastnimi metodami. Človek je, prav tako kot vse ostale oblike žive in nežive narave na našem planetu, enkraten in neponovljiv v vsej svoji biti. Bolj, ko se spuščamo v neskončen labirint njegove preteklosti, bolj nam ostajajo pojavi, povezani z njim, prikriti. Če imamo srečo, nam tu in tam uspe izluščiti neznaten drobec preteklosti, ki potem dolgo osamljen čaka, da se mu pridruži še kakšen. Z nizanjem teh drobcev poskušamo arheologi sestaviti zgodbo o preteklosti, kot se nam zdi, da je potekala. Rezultati našega dela so odvisni predvsem od načina ali metode, s katero se lotimo neke raziskave. Na izbiro metode vpliva najprej značaj raziskovalca, pa tudi obdobje, v katerem se raziskuje neki pojav. Zato sta tudi znanje in znanost nenehno na preizkušnji in podvrženi minevanju oziroma spreminjanju.


S tem premislekom sem se odločil pokazati na problematiko izjemne arheološke najdbe brez primere, koščene piščali, odkrite v jamskem najdišču Divje babe I, ki leži na Šebreljski planoti nad dolino Idrijce. V prejšnji Znanosti, 25. septembra, je svoje mnenje o (ne)izvoru koščene piščali na tem mestu podal Mitja Brodar, ki je po poskusnem kopanju pred jamskim vhodom leta 1978 začel s sistematičnimi arheološkimi raziskavami v Divjih babah I leta 1980. Z nekaj enoletnimi presledki so arheološke raziskave potekale do leta 1999. Med leti 1980 in 1986 je raziskave vodil Mitja Brodar, od leta 1989 naprej pa Ivan Turk. Ker je naša dejanja in misli potrebno opazovati v duhu časa, je razumljivo, da sta obe vodji izkopavanj zastavili način izkopavanj tako, kot sta menila, da je najbolje. Mitja Brodar se je zanašal na izkopavanje po plasteh in na kulturne ostanke v njih, kamena orodja in koščene predmete. Ivan Turk se je zavedal tveganja pri prepoznavanju jamskih plasti. Zato se je raje oprl na vrsto neodvisnih raziskav jamskih plasti, ohranjenega cvetnega prahu in zoglenelih lesnih ostankov ter živalskih kosti znotraj arbitrarno določenih režnjev debeline 12 cm. Ta način mu je omogočil nadzorovano opazovanje sprememb v odloženih jamskih plasteh, ki posredno kažejo na spreminjanje podnebja tako na lokalni kot tudi na planetarni ravni skozi desettisočletja. Za časovno umeščanje posameznih sedimentacijskih nivojev je dal izdelati serijo treh neodvisnih načinov radiometričnega datiranja. Ugotovitve dolgoletnih sistematičnih naravoslovnih raziskav Ivana Turka s sodelavci so bile objavljene leta 2007 v obsežni knjigi z naslovom Divje babe I, 1. del. V drugem delu, ki je v pripravi, bo v celoti predstavljena kultura Divjih bab I.


Preobrat

Skoraj anonimna izkopavanja nad dolino Idrijce so leta 1995 doživela nenaden preobrat. Za to so poskrbeli angleški novinarji, ki so zgrabili za kost. Pa ne za katero koli kost, temveč za stegnenico mladega jamskega medveda z umetno izdelanimi luknjami, ki je zdaj datirana na 60 tisočletij. Če bi bila najdba medvedje stegnenice z luknjami 30 tisočletij mlajša, niti ne bi bila tako posebna. Tako pa se je »napačna« najdba znašla v srednjepaleolitski plasti, ki pripada mousterienski kulturi, njen izključni nosilec pa je neandertalec. Prvovrstna senzacija je bila zagotovljena. Nanjo so se burno odzvali zahodnoevropski znanstveniki, ki se imajo za vodilne raziskovalce starejše kamene dobe ali paleolitika (podrobneje Kavur 2000). V zadnjih desetih letih je potekala živahna debata med odkritelji koščene piščali, ki so tehtno korak za korakom preverjali različne možnosti nastanka lukenj na stegnenici mladega jamskega medveda in gorečimi zagovorniki naravnega nastanka lukenj brez tehtnih dokazov. Tako naj bi enkrat naredile luknje zveri, kot so jamski medved, jamska hijena ali volk, drugič spet glodalci, med krivci so se znašle celo bakterije. Ivan Turk je na vsak nasprotujoči članek odgovoril s še trdnejšimi dokazi. V desetletju iskanja odgovorov in pisanja ugovorov dvomljivcem je zdaj jasno, da je luknje izdelal človek.


Zanimivo je, da so se enake ali podobne koščene piščali ohranile vse do danes pri različnih ljudstvih sveta. V te piščali ne podvomi noben znanstvenik. Kot nekateri ne podvomijo v zastarelo domnevo iz začetka 20. stoletja, da je izdelovalec koščenih predmetov izključno anatomsko moderni človek, nosilec aurignacienske in njej sledečih kultur. Nekoč zgolj domneva je do konca 20. stoletja na tiho prešla v dogmo: vse koščene izdelke je naredil izključno anatomsko moderni človek. Poučno knjigo o izvoru anatomsko modernih ljudi in njegovi postopni poselitvi našega planeta je napisal Spencer Wells. Objava v slovenščini je izšla leta 2005 z naslovom Odiseja človeštva. Genetsko potovanje človeka od začetkov do danes. Tako je brez kančka dvoma zapisano, da je anatomsko moderni človek v Evropo počasi napredoval iz vzhoda in šele pred 30-35 tisočletji dospel v srednjo Evropo.


Ob senzacionalnem odkritju so drugi koščeni izdelki, ki so prav tako izjemno pomembni, ostali skoraj neopazni. A ne v pozornih očeh Ivana Turka. Tako je med več deset tisoč kostnimi odlomki iz mousterienskih plasti, ki so nastale pred 40-80 tisočletji, prepoznal 12 odlomkov, ki spominjajo na koščene konice iz Potočke zijalke. Eden izmed odlomkov je bil odkrit celo v plasti 20, ki je nastala pred 115 tisočletji. Mnogo bolje so ohranjeni ostanki koščenih konic iz plasti 2 in 3. Plast 2 je po najnovejših raziskavah datirana na starost 40 tisoč let. Zelo pomembno najdišče z ostanki koščenih konic je hrvaško jamsko najdišče Vindija blizu slovensko-hrvaške meje. V eni od plasti so arheologi odkrili kostne ostanke neandertalcev in koščene konice skupaj. Ostanki neandertalcev so z radiometričnimi metodami datirani na starost 32 tisoč let. Povedati je treba, da v tej plasti ni sledov, ki bi kazali na prisotnost anatomsko modernih ljudi. To bi lahko pomenilo, da je koščene konice iz te plasti naredil neandertalec.


Tudi koščene konice


Čeprav mnogi strokovnjaki ne morejo zanikati dejstva, da so neandertalci obvladali obdelavo kosti, pa radi poudarijo njihovo redkost v mousterienu, ali bolje rečeno v jamskih plasteh mousterienske starosti. Neandertalci verjetno niso bili življenjsko odvisni od koščenih predmetov, saj so jim zadostovale različne vrste lesa za različne namene. Kadar pa so se lotili izdelave predmetov iz kosti, so uporabili ista kamena orodja in iste tehnike, ki so jih uporabljali pri obdelavi lesa. Rezbarjenje kosti ne zahteva večjih intelektualnih naporov kot rezbarjenje lesa, temveč le več vztrajnosti zaradi večje trdote kosti. Do tega spoznanja so me pripeljali lastni preizkusi izdelave tako lesenih kot tudi koščenih konic in drugih predmetov. Prav po koščenih konicah je od samega odkritja naprej v Evropi zaslovela visokogorska jamska postojanka ledenodobnih lovcev, Potočka zijalka. Do zdaj je bilo v njej odkritih 136 različno ohranjenih koščenih izdelkov, od tega 125 koščenih konic, ki jih strokovnjaki tradicionalno pripisujejo anatomsko modernemu človeku izpred 30 tisočletij. Vendar redki ostanki koščenih konic v Divjih babah I dokazujejo, da so jih izdelovali že neandertalci. Da Divje babe I v obdelavi kosti niso osamljene, naj omenim še plano najdišče Salzgitter-Lebenstedt v Nemčiji. Na tem najdišču, starem 50 tisoč let, je bilo najdenih več ošiljenih živalskih reber (verjetno klini za šotore) in ena popolnoma izrabljena koščena konica z izjedo na bazi. Prisotnost ali odsotnost ter številčnost in kakovost kulturnih ostankov v jamskih plasteh je odvisna predvsem od tega, ali so ljudje živeli na planem z zavetjem pod šotori in so v jame zahajali le občasno ali pa so v jami živeli neprekinjeno dlje časa. Redkost kamenih in koščenih orodij v plasteh Divjih bab I kaže prav na to, da so ljudje v jamo zahajali le izjemoma in so se večinoma zadrževali na planem.


Najdba koščene piščali v Divjih babah I po mnenju nekaterih le dodatno potrjuje dejstvo, da so neandertalci bili vešči obdelave kosti in izdelave koščenih predmetov. Če pa je neandertalec resnično uporabil naluknjano kost kot piščal, je nemogoče dokazati. Dejansko tega ne moremo dokazati za nobeno od človeka naluknjano kost, najsi bo iz srednjega ali mlajšega paleolitika. Tu je potrebno omeniti še dejstvo, da je naluknjana stegnenica jamskega medveda iz Divjih bab I do zdaj edina kost z luknjami, na kateri je bila narejena serija različnih raziskav o nastanku lukenj. Zato je potrebno dvomiti v verodostojnost in poštenost tistih strokovnjakov, ki na eni strani povsem zanikajo človeški nastanek lukenj na kosti iz Divjih bab I ne glede na opravljene raziskave, po drugi strani pa nekritično sprejemajo vsako cevasto kost z luknjo iz mlajšega paleolitika kot piščal, čeprav na nobeni od teh niso bile opravljene poglobljene raziskave o nastanku lukenj.


Evropska različica moderne človeške vrste?


Mitja Brodar se v članku »Piščalka« iz Divjih bab ni neandertalska, objavljenem na tem mestu sklicuje na svoj članek z naslovom Kultura iz jame Divje babe I v Arheološkem vestniku 50, str. 38-57. V njem na poskuša na podlagi kulturnih ostankov v Divjih babah I pokazati na nižje spoznavne (kognitivne) zmožnosti neandertalcev v primerjavi z anatomsko modernimi ljudmi. Po njegovem naj neandertalec ne bi bil vešč rezbarjenja koščenih izdelkov. Zato vpelje evropsko različico moderne človeške vrste, ki je v Divjih babah I za seboj pustila koščene izdelke in kamena orodja in odbitke. Ta človeška vrsta naj bi živela vzporedno z neandertalci.


Problem v tej domnevi se pokaže, ko je potrebno navesti konkretne primere. Če poznamo številne kostne ostanke neandertalcev v obdobju med 40-120 tisoč leti po vsej Evropi in na Bližnjem vzhodu, nimamo niti enega ostanka kake druge človeške vrste iz istega obdobja v Evropi. Spencer Wells v Odiseji človeštva pokaže, da neandertalci in anatomsko moderni ljudje genetsko pripadajo dvema povsem različnima človeškima vrstama. Neandertalci se razvijejo v Evropi, anatomsko moderni ljudje pa imajo izvor v Afriki. Do genetskega mešanja nikakor ni moglo priti. Kostni ostanki, ki zanesljivo pripadajo anatomsko modernemu človeku in so starejši od 30 tisoč let, so zaenkrat bili odkriti le v romunskem jamskem najdišču Peştera cu Oase (34-35 tisoč let) in v Mladeču na Češkem (34-35 tisoč let). Naj še enkrat spomnim na jamsko najdišče Vindija, kjer so bili ostanki neandertalcev nedavno datirani na starost 32 tisoč let, poleg njih pa so bile odkrite tudi koščene konice. Po mojem prepričanju ostaja problematična tudi Potočka zijalka, v kateri so bila poleg koščenih konic odkrita tudi kamena orodja. Mnoga izmed njih kažejo povsem srednjepaleolitske, torej mousterienske elemente. Zadnje radiometrične datacije na kosteh neandertalcev iz jamskega najdišča Vindija nakazujejo možnost, da so tudi v Potočko zijalko zahajali neandertalci prav v času nastanka koščenih konic. Zato ob trenutnem stanju raziskav ni mogoče z gotovostjo trditi, katera od človeških vrst je izdelala konice in kamena orodja, ki so se ohranila v Potočki zijalki.


Nova metoda


Če je do sredine 20. stoletja še bilo mogoče kulturne stopnje starejše kamene dobe, paleolitika, določati po lastnem prepričanju in v skladu s preživelimi dogmami se je po letu 1950 takšna razlaga kulturnih pojavov morala postopoma umikati novemu načinu naravoslovnega umeščanja arheoloških in drugih ostankov v čas. Povsem novo dimenzijo v arheologiji je omogočilo spoznanje, da je mogoče meriti starost rastlinskih in kostnih ostankov na podlagi razpolovnih dob radioaktivnega ogljika 14C. Metoda je bila uvedena leta 1950 in nekateri napredni strokovnjaki so jo sprejeli kot nov pripomoček. Lep primer je madžarsko jamsko najdišče Istállóskő, kjer je bilo prav tako odkrito veliko število koščenih konic. Izkopavalec Vertes je povsem novo metodo takoj izkoristil in rezultate objavil leta 1955. Po drugi strani je bilo gradivo iz Potočke zijalke, enega od najpomembnejših paleolitskih najdišč v Evropi, z isto metodo datirano šele leta 2001.


Mitja Brodar je zavračal novo metodo, ki bi omogočila jamska najdišča, v katerih je kopal, natančneje časovno umestiti. Tako je vztrajal in še vedno vztraja na neposrednem povezovanju jamskih najdišč le na podlagi poznavanja presekov jamskih plasti posameznih najdišč, čeprav je jasno, da ima vsako jamsko najdišče povsem samosvojo dinamiko odlaganja plasti. V slovenski paleolitik je različne radiometrične raziskave kot neodvisno metodo intenzivno vpeljal prav Ivan Turk in preveril njihovo uporabnost v Divjih babah I. Rezultat ni izostal.


Kdor je pozorno prebral članek Mitje Brodarja v prilogi Znanost, je opazil, da navaja svoj članek iz leta 1999 in opozori na svojo knjigo, ki jo še piše. Ne omeni pa številnih člankov o Divjih babah I, ki jih je objavil Ivan Turk s strokovnimi sodelavci, zamolči pa tudi v letu 2007 izdano knjigo Divje babe I, 1. del. Zato je na mestu, da napako popravim in vse, ki vas tematika zanima podrobneje, napotim na strokovno literaturo. Tako si boste lahko ustvarili lastno mnenje o umskih sposobnostih in rokodelskih spretnostih neandertalcev, neodvisno od Mitje Brodarja, Ivana Turka ali mene. Pa obilo znanstvene zabave.

Boštjan Odar, univ. dipl. arheolog,


Še o luknjah v kosteh


Dr. Mitja Brodar je v prilogi Dela, Znanost 25. septembra opisal odkritje in potek raziskovanja paleolitskega najdišča Divje babe I in II in podal osnovne informacije o problematiki lukenj v kosteh. Ker so take luknje lahko tudi opora ali vsaj indic pri kronoloških interpretacijah, je posebno pozornost, čemur je bil članek v prvi vrsti tudi namenjen, posvetil problemu kulturne umestitve kosti z luknjami iz Divjih bab I. Natančneje spregovori o »piščalki«, za katero na podlagi tehtnih argumentov podvomi, da bi bila lahko delo že neandertalca oziroma nosilca mousterienske kulture.

Ob vprašanju, ali je luknje v nekaterih fosilnih kosteh iz Divjih bab I izdelal neandertalec ali že moderni človek, pa je že od najdbe »piščalke« naprej še vedno odprto tudi vprašanje, ali so luknje v konkretni kosti sploh delo človeških rok; pa čeprav je bilo o tem napisanih že precej študij. Kljub vsemu pa je zaradi, kot jo poimenuje dr. Mitja Brodar, »neodgovorne šarlatanske izjave«, vsaj v domači javnosti najdba nekritično sprejeta kot neandertalčeva piščalka. Ugovori tujih avtorjev proti taki interpretaciji pa se celo razlagajo z nevoščljivostjo in podobnimi skorajda neresnimi navedbami.

»Prezrti« članek

Leta 1999, ko je izkopavanja v Divjih Babah I že vodil dr. Ivan Turk, smo s soavtorji v poljudnoznanstveni reviji Proteus predstavili fragment recentne kosti s poškodbami, ki so glede na razmestitev po kosti presenetljivo podobne razmestitvi lukenj in poškodb na »piščalki«. (P. Jamnik, I. Valentinčič, F. Stele, J. Bizjak, B. Horvat; Je domnevno neandertalčevo piščal le naredila žival; Proteus 9-10, L 61, str. 443-451) Članek je bil v vseh nadaljnjih strokovnih in poljudnih obravnavah »piščalke« iz Divjih bab I prezrt. Razloga za prezrtost sta lahko dva. Ali so v članku zapisane take neumnosti, da je pametneje vse skupaj pozabiti, ali pa tekst opozori na dejstva, ki zagovornikom »piščalke« niso bila najbolj všeč. Kot avtor težko sodim o tekstu, vendar je bil pri pripravi članka uporabljen metodološki pristop in znanstveni instrumentarij, ki mu strokovno ni mogoče oporekati. Ker so težave menda nastopile že pri recenziji teksta za objavo v reviji Proteus, sem prepričan, da vzrok za prezrtost niso morda zapisane neumnosti. Zdi se mi, da je zato ob prispevku dr. Mitje Brodarja, ki izpostavi dilemo kulturne umestitve najdb iz Divjih bab I, prava priložnost, še enkrat opozoriti na vprašanje o antropogenem nastanku lukenj v »piščalki«.

Kot enega glavnih argumentov v prid antropogenega nastanka lukenj, raziskovalec »piščalke« iz Divjih bab I, dr. Ivan Turk navaja nenavaden razpored lukenj in poškodb na fosilni medvedovi kosti. Poleg tega argumenta v objavah predstavi še opravljene poskuse na recentnih medvedovih kosteh, eksperimentalno preverjanje možnosti poškodovanja kosti s strani različnih zveri, ki so v času odlaganja sedimenta živele v okolici Divjih bab I, analizo robov lukenj na kosti in umestitev fosilne kosti v sedimentu blizu ostalih najdb. Vsak od teh argumentov ima svojo težo, vendar se dr. I. Turk zaveda, da nedvoumnega dokaza ne ponudi nobena od teh argumentacij, zato tudi sam za kost z luknjami korektno uporablja termin »domnevna neandertalčeva piščalka«. Da eden glavnih argumentov za antropogeni vzrok nastanka lukenj, ta tako imenovani »nenavaden razpored lukenj« ni pravi argument, na podlagi katerega bi se interpretacija najdbe lahko pomaknila v prid antropogenemu nastanku, smo žal »preslišano« opozorili, kot rečeno, že leta 1999 v našem članku. Ker kljub pretečenim letom okoliščine nastanka lukenj še vedno niso jasne, ponovno predstavljam primer, na podlagi katerega se argument »nenavadnega razporeda lukenj« premika v primernejši termin; »redke vendar ne nenavadno razporejene poškodbe na kosteh, ki jih povzročijo živali«.

Svinjska kost iz Bohinja

Leta 1998 je bil na območju nekdanjih, že novodobnih rudarskih naselij v Bohinju najden kostni ostanek desne stegnenice mlajše domače svinje. Najdena kost (dolžina 107 mm, lateralno-medialna širina proksimalno 29 mm in distalno 21 mm) je zelo podobne velikosti kot domnevna »piščalka« (dolžina 113,6 mm, lateralno-medialna širina proksimalno 28 mm in distalno 43 mm), zato je primerjava med kostema metodološko korektna. Na najdeni kosti so vidne sledi poškodb, ki so nastale kot posledica živalskih ugrizov. Presenetljivo je bilo, da so na kosti skoraj identično razporejene poškodbe, kot sta na domnevni »piščalki« obe luknji in krožna poškodba, ki jo raziskovalci »piščalke« interpretirajo kot tretjo luknjo (glej sliko domnevne piščalke in svinjske kosti). To je bil razlog, da smo se s kostjo sploh začeli ukvarjati.

Precej časa je veljalo, da živali povzročajo luknje na kosteh predvsem s podočniki (kanini), kar pa ni nujno. Dr. I. Turk je pri preučevanju živalskih ugrizov ugotovil, da zveri kosti predrejo predvsem z derači. Čeljust deluje kot primež s čemer dosežejo največjo moč prav z derači in ostalimi kočniki in ne s podočniki.

Ker se v raziskavah vzrokov nastanka lukenj v »piščalki« ves čas išče le odgovor o nastanku dokončanih lukenj, smo v našem tekstu kot izhodišče postavili tezo, da so luknje nastale sekundarno na mestu prvotne poškodbe. Kost je zaradi fizikalnih, kemičnih in bioloških procesov na poškodovanem delu, ker je bil ta del za različne vplive okolja veliko bolj izpostavljen kot nepoškodovan del kosti, propadla. Začetna poškodba se je tako spremenila v luknjo. V primeru »piščalke« in svinjske kosti so luknje in poškodbe pač v »nenavadnem razporedu.« Za potrditev teze smo z mikroskopom fotografirali poškodbe na svinjski kosti. Na srednji poškodbi se je pokazal odtis v obliki kroga, premera 3,5 mm. Na podlagi primerjave zob različnih živali, z velikostjo in oblikami poškodb na kosti, smo v članku zapisali, da je svinjsko kost s poškodbami verjetno imela med čeljustmi svinja. Nenavaden razpored poškodb bi lahko nastal tako, da je pri stisku kosti z drugim in tretjim meljakom nastal odlom, ki se konča prečno na distalnem delu kosti. Istočasno bi lahko poškodbi, ki sta bližje skupaj, nastali kot posledica manjšega pritiska na kost z zobmi, ki ležijo rostralno (v smeri proti rilcu). Zaradi pritiska druge čeljusti je na nasprotni strani kosti lahko nastala podolgovato pravokotna poškodba, ki se po velikosti ujema z velikostjo kočnikov svinje.

Še vedno aktualni opozorili

S člankom v Proteusu smo želeli opozoriti na dve dejstvi. Prvič, luknje v fosilnih kosteh, ki se najdejo pri arheoloških izkopavanjih, so lahko nastale tudi kot posledica različnih vplivov okolja na primarno le poškodovano in ne do konca preluknjano kost. To se je dogajalo tisočletja kasneje, ko je bila kost že prekrita z mlajšimi sedimenti. Drugič, »nenavaden razpored lukenj« na »piščali« ni tako nenavaden kot se zdi na prvi pogled. Ocenili smo, da bi bilo oboje potrebno upoštevati pri iskanju odgovora o vzrokih nastanka lukenj v domnevni »neandertalčevi piščalki«, med drugim pa navedli tudi nekaj dejstev, ki govorijo v prid domnevi, da so tudi luknje v »piščalki« nastale sekundarno kot posledica prvotnih poškodb, ki niso predrle stene kosti.

Našteta opozorila prihodnjim raziskovalcem kosti z luknjicama iz paleolitskega najdišča Divje babe I so še vedno aktualna.

Pavel Jamnik


 
Le dva dni po objavi mojega članka o Divjih babah (»Piščalka« iz Divjih bab ni neandertalska; Znanost, 25. septembra 2008) mi je prišla v roke zadnja številka revije National Geographic (oktober 2008, št. 10).

Pod naslovom Odmev pradavnine na str. 20 omenja dr. P. Turk pet lukenj na »neandertalski piščali«, kakor je spet označena. Od kod se je vzela peta luknja, ne vem. Doslej so nekateri domnevali, da sta tudi vdolbini na obeh koncih odlomka ostanka lukenj. Zato sem v svoji razpravi leta 1999 o tem že pisal in pojasnil, da to niso ostanki lukenj. Luknji sta torej le dve.

Bolj važna je razprava: Stephen S. Hall, Poslednji neandertalci (42–61), ki jo je ne glede na razne pomanjkljivosti vredno prebrati. V zvezi z mojim člankom opozarjam na str. 53. Zgornja slika zelo lepo kaže razprostranjenost neandertalske poselitve. Manjka sicer vrsta evropskih držav, toda ker gre za globalni prikaz, to niti ne moti preveč. Še bolj ilustrativna je spodnja slika, ki prikazuje prihajanje modernega človeka v Evropo in na raznih mestih še živeče ostanke neandertalcev. Opozarjam le na to, da na takem prikazu vidimo le določen trenutek dolgega razvoja. Dolgo sobivanje obeh vrst je tudi v članku omenjeno.

Glavni namen članka je pa drug. Moderno eksaktno metodo določanja DNK so poskusili uporabiti tudi na odkritih neandertalskih kosteh in predstavljeni so že prvi rezultati. Podobno kakor pri radioaktivnem določanju starosti, ki tudi sloni na neoporečni osnovi, so težave določanja DNK pri praktični izvedbi. Zahtevana je popolna sterilnost. Takole piše avtor (str. 47): »Soto Florez si je nadela sterilnega pajaca, sterilne rokavice, čevlje in plastično obrazno masko … nežno je odstranila kost iz zemlje, jo položila v sterilno plastično vrečko, to pa v skrinjo, polno ledu.« Toda malo dalje (str. 52) navede »košček nožne kosti, ki so jo pred skoraj 30 leti našli v jami Vindiji« in je »skoraj vse svoje muzejsko življenje ležala v predalu v Zagrebu. Ker se je praktično niso dotikali, ni bila kontaminirana.« Avtor ne upošteva, da je kost prvi prijel delavec, ki jo je našel, drugi je bil tisti, ki jo je pral, tretji je bil gotovo M. Malez in potem še kdo, preden je prišla v predal. Tej kosti, ki bo dala res »odlične« rezultate, je posvetil še glavni urednik skoraj celostranski (154) slavospev. Težave so različne in imajo jih tudi drugod.

Medtem je izšel članek Boštjana Odarja (60.000 let stara neandertalčeva piščal; Znanost, 2. oktobra 2008). Moj namen ni bil začeti nekakšno vojno. Ker napačno razmišljanje ne usahne, sem smatral za svojo dolžnost, da javnosti pojasnim, za kaj gre. To je vse.

Dr. Mitja Brodar

 

Oznake: Delo, novosti

Komentiraj (3):

Matija Turk, petek, 26. september 2008, ob 22:49

Le nekaj dejstev, ki jih Brodar ne navaja:

1) Divje babe I so z različnimi datacijami (preko 100) kronološko najbolje raziskano paleolitsko najdišče v Sloveniji in eno bolje raziskanih v Evropi.

2) Plast s piščaljo je datirana v čas 50-60.000 let.

3) V tem času v Evropi do sedaj ne poznamo nobenih skeletnih ostankov modernega človeka, medtem ko so skelteni ostanki neandertalca številni. Najstarejši skeletni ostanki modernega človeka v Evropi so stari 35.000 let.


Kost z luknjami iz Divjih bab I je bila od vsega začetka sporna prav zaradi svoje starosti. Če bi se izkazalo, da so luknje umetnega izvora in ne delo zveri, bi bil edini kandidat za izdelavo neandertalec. To pa bi porušilo dogmo o zaostalem in primitivnem neandertalcu, ter omajalo podobo o modernem človeku, kot edinemu naprednemu, pametnemu in zveličavnemu bitju, ki je kdajkoli obstajalo na tem planetu.
Rezultat takšnega mišljenja izpred "100 let" je tudi zgoraj objavljeni članek.

Na podlagi poizkusov, ki jih je izvedel I. Turk s sodelavci, je bilo ugotovljeno, da skoraj ni možno, da bi na takšen način na diafizi kostne kompakte luknje naredila zver. Ugotovili pa so tudi, na kakšen način in s kakšnimi orodji (ta so bila v jami odkrita) bi lahko luknje izdelal človek.

Več o problematiki piščali in o najdišču Divje babe I je bilo v zadnjih 10 letih napisano v Arheološkem vestniku, lani pa je izšla monografija "Divje babe I, 1. del". Teh del Brodar niti ne omeni.

Lep pozdrav,

Matija Turk, arheolog

Tomaž Ogrin, sobota, 27. september 2008, ob 14:29

Odtipkam "neandertalec" in izskoči z njim Wikipedija. Ne piše kdo ali koliko jih je sodelovalo v članku.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Neandertalec
Tudi piše o vzporednem človeškem bitju. Ampak seveda te vrste enciklopedije niso merodajne, saj vsak lahko napiše skoraj kar hoče. Če ni nikogar, ki bi popravil, ostane.
Zelo zanimiva tema. Ne odnehajte s strokovnimi prispevki!

Boris Kumer, nedelja, 28. september 2008, ob 10:53

Tale poobjava me je prav posebej pritegnila, ker sem doma relativno blizu in se občasno sprehodim po in pod robom Šebreljske planote, včasih tudi mimo tistih rešetk, za katerimi se je dogajalo opisano odkrivanje arheološko-zgodovinskih (ne)resnic …

Beseda »ne« v oklepaju ni postavljena zlonamerno, temveč zato, ker sem ob zadovoljstvu, da imamo tudi v naši bližini tako arheološko posebnost, vedno malce škilil tudi na polemiko, ki se je v zvezi s piščalko delno odvijala tudi pred očmi nestrokovne javnosti (drugi del polemike, iz strokovne javnosti in zakulisja, mi ni bil dosegljiv). Vseskozi mi je bilo jasno, da se interes za utrditev teze o neandertalčevi piščalki razteza od nacionalnega, prek lokalnega do osebnega. In, kadar je interes tako enosmeren, je manj prostora za nasprotne argumente in kritike, posebej še, če te izvirajo iz domačih logov.

Kakorkoli, ob mojem sicer površnem spremljanju zadeve, sem tokrat prvič zasledil, da ni problem dokazovanja teze o neandertalčevi piščalki le v dilemi, ali so luknje v kost naredili zobje zveri ali orodje neandertalca, temveč je treba pretehtati tudi, ali je luknje naredil neandertalec ali moderni človek. Če zobe zveri izločimo in tako sprejmemo dokaze pridobljene z opravljenimi simulacijami ugrizov ter uporabo takratnega orodja (o izpeljavi teh se dr. Turk in dr. Brodar strinjata), ostane teza vprašljiva (vsaj) še z vidika datiranja kosti. Tu se pojavi problem, zaradi katerega sem se lotil tega pisanja. Namreč, vedno me je znotraj arheoloških dokazovanj zanimalo, kakšna je možnost, da se predmet datiranja pomotoma znajde v neki drugi arheološki plasti oz. zanimalo me je, kako se dokazuje, da je bil določen predmet zares najden in izločen ravno iz arheološke plasti na osnovi katere je bilo opravljeno določanje njegove starosti. Torej, zelo poenostavljeno, če prav razumem usmerjenost večine neandertalcu nasprotnih argumentov dr. Brodarja in dodatnih argumentov zanj Matije Turka (pravzaprav gre le za enega, sestavljenega iz treh), teza o neandertalčevi piščalki v Divjih babah v svojem temelju stoji in pade na pravilnem datiranju !? Če torej pade na datiranju (in prej odmislimo zobe zveri), potem vse drugo govori v prid trditve, da je piščalko izdelal moderni človek!? Še vedno lepa najdba, ne pa več edinstvena in predvsem ne več temelj novi teoriji o sposobnostih neandertalca ...

Hotel sem že zaključiti s pisanjem in pobarati koga od morebitnih tu prisotnih strokovnjakov za še kakšno besedo, vezano na moje »prebliske« in poenostavitve, pa sem si prej vseeno še malo pomagal z Googlom. Ta mi je odkril tudi za nestrokovnjaka zanimiv del Arheološkega vestnika (http://av.zrc-sazu.si/pdf/52/AV_52_Turk_et_al_1.pdf). Na 30 strani lahko razberemo, da je bila kost-piščalka izjemna ne samo zaradi dveh in pol lukenj, ampak tudi sicer. Tam se namreč zastavljajo zanimiva vprašanja – med drugimi: » … Zakaj sediment, kljub številnim odprtinam na piščali, ni prodrl v medularno votlino in se tam sedimentiral, kot se je to zgodilo pri vseh cevastih kosteh s post mortem dostopno medularno votlino v plasti s piščaljo. Zakaj se je inkrustirala in oblepila s sedimentom samo površina kosti?…« Kot rečeno, še par takih vprašanj je moč tam prebrati in res bi bil hvaležen komu s strokovno podlago, če jih komentira.

Da ne pozabim, tiste »divje« konce je vredno obiskati predvsem zaradi čudovite narave in prijaznih ljudi, ki tam živijo zdaj, manj pa zato, ker bi nas tja iz globin oddaljene zgodovine vabila melodija neandertalčeve piščalke. Moje mnenje!

Boris Kumer

eXTReMe Tracker