Planinski vestnik - Klemen Volontar: Iskanje zasutih v plazu z žolno

Za uvod si najprej poglejmo nekaj dejstev iz statistike IKAR : 99 % plazov tvori suh sneg vseh oblik, največ klož, 90 % plazov, ki zajame gornike, jih ti sprožijo sami, 85 % zasutih je najdenih z žolno, a le 5 % odkopanih , 90 % zasutih leži približno 1 m globoko, 52 % popolno zasutih je žal mrtvih, 90 % možnosti preživetja imamo le v prvih 18 minutah in le še 34 % med 18 in 35 minuto. S takojšnjo tovariško pomočjo je rešenih 91 % zasutih gornikov. Čas, ki je potreben, da en človek odkoplje osebo, ki leži 1 m globoko, in sicer le toliko, da očisti dihala, je v primeru uporabe žolne, sonde in lopate 11–15 minut. Če uporabimo žolno in lopato, se čas podaljša na 25–30 minut, medtem ko lahko traja 45–90 minut, če uporabimo samo žolno. Zavedati se moramo, da nas žolna ne varuje pred zasutjem, temveč omogoči v najkrajšem možnem času locirati zasutega!
Kot lahko razberemo iz navedenih izvlečkov statistike IKAR, je edini dokaj uspešen način iskanja zasutih v snežnih plazovih s pomočjo plazovne žolne. Le ta nam omogoči hitro lociranje popolnoma zasutih žrtev. Za učinkovito rabo žolne mora le-ta delovati brezhibno in moramo jo znati uporabljati. Torej na večno vprašanje »Katera žolna je najboljša?«, lahko odgovorim: »Vsaka, ki brezhibno deluje in jo znamo uporabljati!« Seveda pa je žolna le tretjina obvezne opreme gornika pozimi. Poleg nujno sodita še plazovna sonda in lopata!

O žolni

Žolna je z električno energijo napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence, in s tem določa položaj imetnika. V primeru potrebe pa lahko to isto napravo s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo.
Razvoj žoln se je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne z dvema različnima oddajnima frekvencama (2275 k Hz proizvajalcev Skadi in Pieps ter 457 kHz proizvajalca Baryvox). To je povzročalo nemalo težav, saj si uporabniki različnih tipov med seboj niso mogli pomagati, zato je Podkomisija za plazove IKAR dosegla sporazum, da se v prehodnem obdobju uporabljajo žolne obeh frekvenc, po izteku tega roka pa enotna frekvenca 457 kHz na vseh napravah. Tako ena generacija žoln pred sedanjimi oddaja le še na dogovorjeni frekvenci, »išče« oziroma sprejema pa še vedno obe.
V Sloveniji sta se z razvojem podobnih naprav ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Naprava je oddajala na frekvenci 108 MHz. Oddajnik paličaste oblike je uporabnik nosil okoli vratu, za sprejemnik pa sta uporabila »tranzistorski« radio aparat, ki je ob približevanju iskanemu oddajal zvoke, podobne tistim, ki jih povzroča žolna ob dolbenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

O uporabi žoln

V nekaj letih je prišlo na tržišče kar nekaj novih tipov žoln. Predvsem se razlikujejo v načinu prikazovanja smeri in razdalje do ponesrečenega. Starejši modeli imajo analogni prikaz (pisk različne jakosti in prikaz jakosti sprejetega signala s svetlečimi diodami), novejši modeli imajo vgrajen mikroprocesor in digitalni prikaz smeri, oddaljenost od zasutega in nakazano smer iskanja. Naprave se razlikujejo še po številu vgrajenih anten (ena, dve ali več) in dodatkih, ki so vgrajeni v napravo (višinomer, kompas, termometer …).
Za vse naprave velja, da moramo natančno poznati njihove karakteristike in način iskanja. Prav tako drži trditev, da nam edino vaja zagotavlja, da bomo v kritičnem trenutku res obvladali situacijo in z napravo, ki jo imamo, maksimalno pripomogli čim hitrejšemu odkritju zasutega, kar je tudi osnovni namen.

Ne pozabimo!
- Kakšne baterijske vložke potrebujemo?
Večina žoln je napajana z vložki AA 1,5 V (redko AAA 1,5 V), ki so najpogosteje tudi v drugih napravah, ki nas spremljajo (čelna svetilka, fotoaparat, GPS …) in iz katerih jih lahko po potrebi vzamemo. Vedno uporabljajmo kvalitetne baterije, ki so odporne na nizke temperature. Obnovljivih akumulatorjev ne uporabljajmo, saj imajo zaradi manjše nazivne napetosti bistveno krajšo dobo delovanja. Ker jih nikoli ne izpraznimo do konca, jih pri ponovnem polnjenju ne moremo znova povsem napolniti.
- Kolikšna je delovna doba pri maksimalni kapaciteti in kolikšna pri minimalni kapaciteti?
Žolna v povprečju deluje s polno kapaciteto 300 ur na oddajanju in 40 ur na sprejemanju. Pri minimalni kapaciteti pa vsaj še 20 ur na oddajanju in 1uro na sprejemanju. Ne pozabimo, da na kapaciteto vpliva mraz, zato ob zelo nizkih temperaturah še posebej pazljivo kontrolirajmo napravo. Nekatere novejše naprave se ob minimalni kapaciteti samodejno preklopijo iz digitalnega delovanja na analogni in s tem zmanjšajo porabo energije in podaljšajo svojo uporabnost. Velja pravilo, da po zimski sezoni vložke odstranimo iz ležišča in pred naslednjo zimsko sezono vstavimo nove!
- Kako napravo vklopimo?
Večina naprav je ob pravilni namestitvi avtomatsko naravnana na oddajanje. Pri redkih izjemah (nosijo se v torbicah za pasom ali v posebnem hlačnem žepu) bodimo posebno pazljivi, da je ob normalnih pogojih naprava nastavljena na oddajanje.
- Kako preverimo kapaciteto baterijskih vložkov?
Analogne naprave preverjamo s frekvenco utripov kontrolne lučke na predpisano enoto časa. Pozor, verodostojen podatek dobimo le ob prvem preizkusu. Za naslednji preizkus mora biti žolna obvezno nekaj minut izklopljena. Digitalne naprave se ob vklopu samodejno preverijo (pokažejo se vsi indikatorji) in na zaslonu se v odstotkih izpiše kapaciteta baterijskih vložkov.
- Kako si namestimo žolno?
Proizvajalec nazorno prikaže priporočen položaj žolne med normalno uporabo. Večina žoln se s trakovi namesti na telo pod vrhnja oblačila (na spodnje perilo, ne na golo kožo). Novejši tipi naprav se lahko nosijo tudi v torbici za pasom ali v posebnem hlačnem žepu. Oblačila iz metaliziranih tkanin (pelerine …) bistveno zmanjšajo doseg oddajanega signala. Pozorni moramo biti tudi na to, da žolna ni v bližini mobilnega telefona.
- Kako preverimo delovanje oddajnika in sprejemnika?
Vsaj enkrat letno (pred sezono) obvezno naredimo test »žarkov«. Na večjem, odprtem in ravnem prostoru že preizkušeno žolno s polno kapaciteto baterijskih vložkov nepokrito postavimo na tla. Preizkušane žolne nastavimo na sprejem (največja občutljivost, maksimalni doseg) in jih držimo v položaju za iskanje. Razporedimo se v polkrog in se hrbtno oddaljujemo (kot žarki) od oddajne naprave. Z oddaljevanjem prenehamo na mestu, ko ne zaznamo več zvočnega signala. V primeru, da je razdalja krajša od navedene v navodilih proizvajalca, je treba žolno nemudoma preveriti. Obvezno pa neposredno pred začetkom vsake ture naredimo še preizkus delovanja oddajnika in sprejemnika (vseh indikatorjev). Na izhodišču (pred kočo, na parkirišču …), ko smo udeleženci v pohodni koloni in imamo žolno pravilno nameščeno, vodnik, ki je prvi v koloni, naroči vsem, naj žolno preklopimo na način »iskanje« (stikalo na najmanjšo občutljivost, minimalni doseg). Udeleženci se pomikamo mimo vodnika (približno 1 meter od vodnika in najmanj pet metrov drug od drugega) ter poslušamo in opazujemo, če naprava prikazuje bližino vodnikove žolne. Takoj ko smo mimo vodnika, stikalo na žolni prestavimo v položaj »oddajanje« in jo namestimo pod obleko. Vodnik kot zadnji v koloni svojo žolno preklopi na »iskanje« in se pomika mimo kolone. S tem preveri, če njegova žolna sprejema, in hkrati kontrolira, če vsem udeležencem deluje »oddajanje«.
- Kako iščemo s to napravo?
Ne glede na napravo delimo iskanje v tri faze:
1. prvi kontakt – ko zvočni ali svetlobni indikator prvič pokaže zaznavo signala;
2. primarno iskanje – ko pridemo v neposredno bližino iskanega in je gumb za uravnavo dosega iskanja nastavljen na minimum;
3. sekundarno ali točkovno iskanje – kjer ne glede na napravo z natančno »pravokotno metodo« ali s »skakanjem« s točke na točko določimo mikrolokacijo iskanega.
V osnovi ločimo dva načina iskanja. »Pravokotna metoda« je metoda, kjer s primerjanjem jakosti zvočnega ali svetlobnega indikatorja v različnih smereh v medsebojnem odnosu 90 stopinj/180 stopinj določimo, kje iskanega ni, z »metodo iskanja po EM silnici« pa po zaznanem prvem kontaktu s pomočjo naprave sledimo silnici elektromagnetnega valovanja antene in v rahli krivulji pridemo do iskanega. Vse naprave imajo možnost uporabe slušalk, ki nam pomagajo v primeru izredno vetrovnega vremena ali ko iščemo v skupini in bi nas zvoki drugih žoln lahko motili.
- Kakšen je maksimalen doseg naprave?
Ravnajmo se po navodilih proizvajalca, ki v drobnem tisku navaja, za kolikšen odstotek maksimalnega dosega naprave jamči. V večini primerov gre za 40–60 % od maksimalnega dosega naprave.
- Kakšne so morebitne znane slabe ali dobre strani žoln?
Navedimo nekaj slabosti: ne pogosto uporabljeni baterijski vložki, motnje ob vključenem mobilnem telefonu, občutljivost na mehanske poškodbe, ponavljajoča se napaka na enakih napravah, kompliciran način iskanja. In še nekaj dobrih lastnosti: samodejni preklop s sprejema na oddajo po pretečenem določenem času, samodejno zaznavanje dveh ali več oddajnih naprav, možnost označitve najdišča, izklop vseh ostalih šumov razen najmočnejšega signala, dve anteni ali več, lahka pritrditev, preprost način iskanja …
- Kakšne so izkušnje poznavalcev?
Vsaki novi napravi je dodano obilo reklame, zato dobro prisluhnimo razlagi o napravi na seminarjih, tečajih ali pa od nekoga, ki to napravo že dlje časa uporablja in nepristransko ocenjuje kvalitete in slabosti.
- Kakšni so pogoji garancije?
Nujno se moramo seznaniti, kje je natisnjen datum veljavnosti garancije! Navadno je to v ležišču baterijskih vložkov. Po preteku garancije žolno pošljemo na pregled proizvajalcu in s tem dobimo novo potrdilo o brezhibnem delovanju.
Vse našteto piše in je nazorno prikazano na spremnih dokumentih, ki jih dobimo pri nakupu.

Potek iskanja z žolno

1. Ko se plazovina umiri, poskrbimo za varnost preostalih udeležencev. Če je le mogoče, naj se oddaljijo, da s svojimi žolnami ne motijo iščočega. Morebitni očividec mesta izginotja zasutega, ne da bi umaknil pogled s te točke, usmerja enega od udeležencev, ki prične z iskanjem (faza 1). Če očividca ni, ravno tako nemudoma pristopimo k izvajanju faze 1. Stikalo na napravi prestavimo v položaj »iskanje«. Žolne ne snamemo s telesa, oziroma jo pritrdimo na roko, če je tako priporočeno! Praksa in statistika sta potrdili, da so morebitni udeleženci, ki so ostali na zgornji strani plazovine, manj ali nič poškodovani in zato najhitreje lahko začnejo z iskanjem. Pri iskanju navzdol ne pozabimo na položaj žolne, saj smo med iskanjem obrnjeni s telesom in žolno proč od plazovine.
2. Po vzpostavljenem prvem kontaktu z eno od metod (odvisno od vrste naprave) začnemo s fazo 2 (primarno iskanje). Med fazama 1 in 2 ni ostre meje in sta v praksi združeni.
3. Med tem časom soudeleženci iščočega nujno opazujejo. Prav tako je nujen opazovalec nevarnega pobočja nad plaziščem.
4. Medtem ko iščoči grobo locira zasutega, takoj začne s fazo 3 (sekundarno ali fino iskanje). V tej fazi lahko, če je to nujno potrebno, žolno snamemo s telesa. Hkrati pa eden od soudeleženih –ali po končanem finem iskanju iščoči sam – s sondo takoj natančno določi mesto zasutega. Sondo pustimo na mestu najdbe in takoj tesno ob njej oziroma če je strmina večja, na spodnji strani, začnemo odkopavati sneg in čim prej očistimo dostop do zunanjih dihal ponesrečenega.
5. Delo z žolno je končano. Nadaljujemo po pravilih izkopa in nudenja prve pomoči zasutim v snežnem plazu. Odkopavamo vedno na spodnji strani in nekoliko proč od sonde, da se izognemo možnosti, da bi med odkopavanjem stali na zasutemu ali mu celo uničili »zračni žep«.
6. Če upoštevamo krivuljo preživetja, imamo za pripravo, iskanje, odkopavanje in prvo pomoč časa manj kot 20 minut. Trudimo se, da vsako od faz izpeljemo kar najhitreje.

Pogoste napake pri iskanju

- Sukanje žolne med premikanjem (analogno žolno sučemo vedno skupaj s telesom).
- Prevelika sprememba smeri (maksimalno 10–15 stopinj) in prehitro gibanje (z digitalnimi žolnami iščemo navidezno počasneje).
- Ob izgubi slišnega ali vidnega pokazatelja prestavimo gumb na večjo občutljivost (pravilno je gibanje v smeri prihoda, nazaj).
- Signal se ne povečuje več oziroma s premikom gumba na manjšo občutljivost ga popolnoma izgubimo; iščemo tehnične napake ali se celo vrnemo na začetno točko (največkrat je vzrok velika globina zasutega).
- Začetniki med iskanjem ali pa ko pokazatelj pokaže najboljši signal, začnemo iskati še z očmi in ugibamo točno lokacijo. Ta čas raje izkoristimo za prebadanje s sondo in še natančnejše lociranje.

Žolna z dodatki

Omenim naj še žolne, ki imajo poleg svoje osnovne naloge (oddaja/sprejem), vgrajene še dodatne funkcije, kot so: višinomer, termometer, kompas … Vsak dodatek za svoje delovanje potrebuje določene pogoje, ki pa niso enaki pogojem pritrditve žolne med turo. Termometer mora biti nameščen dalj časa na telesu ali še bolje proč od telesa, da pokaže realno temperaturo okolice, kompas ravno tako, višinomer potrebuje atmosferski pritisk za določanje višine. Za ogled teh podatkov moramo žolno odstraniti izpod obleke. Torej smo v teh primerih slabo ali celo »neoznačeni«. Ne nazadnje, vsi dodatki še hitreje trošijo električno energijo. Plazovna žolna je prepomemben kos opreme, da bi nam služila še v druge namene. Zatorej naj žolna ostane žolna in ne hibrid vsemogočih dodatkov!

Izkopavanje zasutega

Omenimo še izkopavanje zasutega v plazu, kajti dokazano je, da se največ časa izgubi s samim odkopavanjem ponesrečenega. S pravilnim pristopom lahko močno skrajšamo čas reševanja. Poleg že uveljavljenega pravila, da se sonde, ki se dotika zasutega, ne izvleče in da se koplje ob njej na spodnji strani do stika z zasutim, se je izkazalo, da je dobro, da v primeru več prisotnih nekdo v krogu okrog sonde še sondira in čim natančneje ugotovi položaj zasutega. Najpogostejša napaka je, da vsi kopači kopljejo in se drenjajo okoli sonde, nihče pa ne čisti snega nižje, da bi že vnaprej pripravil prostor za premik poškodovanega. Ob prvem stiku z zasutim se na čelu odkopavanja gnete preveč ljudi, ki upočasnijo delo. Samo v razmislek in kot primer: pri sondi je samo en kopač, za njim dva, ki nista vzporedno, pod njima spet dva, postavljena širše od predhodnega para … S takšnim načinom smo zelo učinkoviti in hkrati odkopljemo dovolj velik prostor, ki je potreben za nadaljnje postopke.
Statistika in praksa potrjujeta, da se v resnični situaciji način iskanja z lavinsko žolno, ko je hkrati zasutih več oseb, uporablja izredno redko. Zato so smernice za nadaljnje delo: dobra priprava, veliko vaje v iskanju zasutega in izredno dobro obvladovanje odkopavanja.

Zaključek

Kot nas opozarjajo statistika, medicinska stroka, osebne izkušnje in ne nazadnje zgoraj napisano, imamo ob zasutju v snežnem plazu le slabih 20 minut, da kvalitetno pomagamo zasutemu. V tem času moramo pripraviti sebe in ostale, ugotoviti položaj zasutega (ali več), odkopati toliko snega, da pridemo do dihal in mu nuditi prvo pomoč. Zelo malo časa za ogromno dela! Ne pozabimo, da je nesreča vedno splet več slabih ali napačnih odločitev, da smo takrat pod hudim psihičnim pritiskom ali celo poškodovani. Vse zgoraj našteto kaže na to, da od sedaj znanih postopkov edino z uporabo plazovne žolne lahko upamo na uspeh.
V Sloveniji imamo dobro poskrbljeno za izobraževanje na tem področju. Vsekakor se da marsikaj naučiti iz pisnega gradiva, tudi medmrežje daje neizmerne možnosti, ob nakupu poleg naprave dobimo dokaj dobra navodila za delo z njo in kako ukrepati ob nesreči in ne nazadnje vam pri začetnih korakih lahko pomagajo prijatelji, ki imajo že nekaj prakse in izkušenj. Najboljša metoda pa je vsekakor organizirano izobraževanje pod strokovnim vodstvom, kjer vas seznanijo z vsem potrebnim, predvsem pa dobite dovolj trdno teoretično osnovo in opravite dovolj praktičnih nalog, ki vam omogočajo nadaljnjo samostojno vadbo in seveda uspešno uporabo v resnični situaciji. Uspešno in varno pot!

Klemen Volontar